Ta teden sem se dokončno poslovila. Z zaključitvijo zadnjega projekta, za katerega sem svetu muzeja obljubila, da ga bom izpeljala do konca, sem dokončno prerezala niti, ki so me vezale na Muzej narodne osvoboditve Maribor. Kar pa ne velja za ljudi. Dolgoletnih sodelavcev sem se nadvse razveselila, prijatelji in družina pa so moja večna vez z ljubim Mariborom. In naši stalni obiskovalci so bili tako pomemben del mojega dela celih 16 let, da velikokrat tudi v Zagrebu pomislim nanje. A sedaj so vse moje ideje in energija posvečeni Muzeju mesta Zagreb in novemu okolju, ki me je tako prijazno sprejelo.
Za menoj je sedem mesecev na novem delovnem mestu, zdi pa se, kot da sem tukaj že nekaj let. Veliko se je zgodilo in kar naprej se nekaj dogaja, čas mineva, nove ideje pa se porojevajo tako hitro, da jim še sama komaj sledim. A začnimo na začetku, saj me veliko ljudi še sedaj vprašuje, zakaj sem odšla. Razlogov je bilo veliko, čeprav je zagotovo prevladala želja po združitvi družine. Vendar pa, na žalost, to ni bil edini razlog.
Šestnajst let vodenja enega slovenskih muzejev je podrlo vse moje iluzije, da se ljudje, ki odločajo o naših usodah, zavedajo pomena kulture in kulturne dediščine. Odnos do varuhov dediščine je bil iz leta v leto slabši. V infrastrukturo se ne vlaga ali pa se sredstva deli po kapljicah. Za odkupe dediščine se je le redkokdaj našel denar. V nekaj letih so se skrčili tudi kolektivi, saj zaposlovati nismo smeli, ljudje pa so se upokojevali, kar je skoraj vedno pomenilo izgubo delovnega mesta. Obseg dela pa se ni zmanjšal, saj ne moreš prenehati zbirati, da bi lahko konkurirali drugim muzejem in galerijam, tudi svetovnim, je potrebno slediti trendom. A kako lahko slediš trendom, če temu ne sledijo tudi programska sredstva? Ta so se iz leta v leto zmanjševala in kadarkoli se je govorilo o povečanju proračuna za kulturo, muzeji in galerije tega povečanja nismo začutili. Hkrati pa je odnos slovenske politike do nas vplival tudi na splošno sliko, ki je prevladala v javnem mnenju. Da muzeji nič ne delamo, da imamo še preveč denarja, da konkretno zaostajamo za svetovnimi muzeji itd. A ob opozarjanju, da za te trende potrebujemo denar, da nismo vključeni v nobeno turistično promocijo, da v svetu zato premalo poznajo bisere naše dediščine in da potrebujemo podporo, nismo naleteli na razumevanje. Kot predsednica Skupnosti muzejev Slovenije sem imela dober vpogled v celotno sliko odnosa do muzejev in galerij. In ko so bile napovedane zadnje podražitve energentov, ob tem pa nam je bilo tudi jasno povedano, naj se znajdemo sami, mi je počil film. Dobesedno. Pa ob tem, da recimo muzeji nismo uspeli dobiti novih depojev, Prirodoslovni muzej nikakor ne pride do novega muzeja, interesi posameznikov pa so bili dovolj, da je vlada želela ustanoviti nov Muzej osamosvojitve, da bi sami sebi postavili spomenik, čeprav so bili proti temu projektu tudi tisti, ki se niso borili pred kamerami, ampak z dejanskim orožjem v rokah. A o tem sem v preteklosti javno povedala in zapisala že toliko, da se mi ne da več izgubljati besed.
V Zagrebu je o imenovanju enega od šestih kandidatov za ravnatelja/ravnateljico odločal strokovni svet muzeja. Ne razne komisije za imenovanja pri mestnem svetu, ne uradniki na ministrstvu kot pri nas
In vmešavanje politike v muzeje in galerije na področju imenovanja direktorjev? Direktorje v Sloveniji imenuje in nastavlja politika. Sploh v zadnjih letih smo bili priča kar nekaj imenovanjem, ob katerih smo se lahko le zgražali, javno protestirali in jasno in glasno navajali razloge proti takšnemu načinu delovanja. Je kdo upošteval mnenje stroke? Ne. Je kdo odgovarjal za škodo, ki so jo ta imenovanja prinesla nekaterim muzejem in galerijam? Ne. Se je kdo opravičil strokovno superiornim kandidatom, ki so izviseli? Ne. Žaluje kdo za ljudmi, ki so odšli na druga delovna mesta, čeprav bi lahko še veliko naredili? Verjetno ne. Upamo lahko le, da ne bodo pregnali tudi drugih uspešnih direktorjev.
Vedno sem trdila, da bom svoje delovno mesto zapustila, ko bom imela občutek, da nimam več kaj ponuditi. Odšla sem pred tem, ker me je večletna borba izčrpala, dobesedno. Prijava za delovno mesto v Zagrebu je marsikoga presenetila, priznam pa, da sem v trenutku prijave želela preveriti svojo vrednost na trgu, še posebno na tujem. Da vidim, ali imajo moje reference kakšno težo. Glede na to, da je le kakšen mesec pred tem Muzej sodobne umetnosti v Zagrebu prevzela kolegica iz Slovenije, sem bila skoraj prepričana, da nimam nobenih možnosti. Katera oblast pa ima toliko poguma, da dvakrat v enem letu zagovarja odločitev za uvoz tuje strokovnjakinje? A ko me je žena pustila pred vrati muzeja in mi pomahala, sem slišala samo še njen glas: "Ne pozabi, da si zvezda." Pretiravali sicer ne bi, a domače in mednarodne izkušnje ter šestnajst let vodenja muzeja nimajo male vrednosti. In prepričala sem jih. Zato, ker je o imenovanju enega od šestih kandidatov za ravnatelja/ravnateljico odločal strokovni svet muzeja. Ne razne komisije za imenovanja pri mestnem svetu, ne uradniki na ministrstvu. Odločal je strokovni svet, v katerem so bili med petimi člani kar trije muzealci, ostala dva pa s področja, ki je povezano z zgodovino in dediščino. Lahko bi se sicer zgodilo, da imenovanja župan Zagreba ne bi podpisal, a ga je. Pri nas pa je mnenje sveta muzeja, ki odgovarja za delo muzeja in ga nadzoruje, le neobvezno. Tako se zgodi, da nekdo, ki že vrsto let uspešno vodi muzej, ni pa po volji trenutni politiki, enostavno odleti. In vsa podpora kolegov je v takem primeru le zavijanje v luno.
Vedno sem trdila, da bom svoje delovno mesto zapustila, ko bom imela občutek, da nimam več kaj ponuditi. Odšla sem pred tem, ker me je večletna borba izčrpala
Ko sem prišla v Zagreb, sem prav kmalu na lastni koži ugotovila, da imajo Hrvati v marsikaterem pogledu prav, ko Slovenijo uvrščajo v Evropo in jo dojemajo kot izredno razvito in organizirano državo. Tukaj marsikaj res ne deluje tako, kot bi lahko in moralo. Glavno revizorko je presenetilo, ko sem predlagala uvedbo vsakoletne revizije manjšega dela poslovanja, saj ji kaj takega, je zatrdila, še nihče ni svojevoljno predlagal. Pri nas je bila to običajna praksa, ki mi je bila v izredno pomoč. Digitalizacija poslovanja, urejenost državne uprave, odnos do dela, odnos do skupnosti in do pravil demokratične družbe so področja, ki zahtevajo še veliko dela. Prav tako nimajo urejenega javnega plačnega sistema na nivoju države, zaradi česar npr. ni vseeno, ali si direktor muzeja v Zagrebu ali pa v Splitu. In tu se glede tega očitno nihče ne vznemirja. Jaz pa lahko spreminjam le svojo okolico in srečo imam, da sem dobila 45 novih sodelavcev, ki so me dobro sprejeli in skupaj z menoj začeli spreminjati naše okolje.
Pa se vrnimo na muzej in moje nove pogoje dela. V muzeju imamo oddelek za marketing in odnose z javnostmi, imamo fotografa, oddelek za informatiko, tajnika/pravnika, preparatorje in konzervatorje, kar sedem vodičev, ki omogočajo, da se kustosi in pedagogi posvečajo drugim obveznostim, ogromno tehnično ekipo, receptorja, kustose, dokumentariste, gospodinjo, vse, kar potrebuješ za uspešno delo.
Pred kratkim smo ob prevzemu nove zbirke zaprosili za novo delovno mesto in ga tudi dobili. Dali so mi odprte roke pri izdelavi nove sistemizacije, saj se zavedajo, da se v sodobni družbi pojavljajo potrebe za novimi profili, dobili smo sredstva za popravilo strehe, dobili smo nove prostore za depoje, v načelu se lahko z uradom za kulturo dogovorimo glede vsega, le dobro utemeljitev je potrebno pripraviti. Kako srečni bi bili moji dragi kolegi v slovenskih muzejih, če bi dobili dovolj denarja za investicije, nove depoje in še kakšno novo delovno mesto za povrh? Še pred letom dni bi za polovico tega hvalila vse bogove, danes je to moja realnost.
Niti slučajno si ne zatiskam oči pred dejstvom, da se lahko vse to spremeni že po naslednjih volitvah, vendar pa smo v centru glavnega mesta, imamo izjemno infrastrukturo in vsa izhodišča, da s svojim delom sami zaslužimo dovolj za vlaganja v naše delo. Morda bi iz kakšnega manjšega hrvaškega mesta in manjšega muzeja pisala manj optimistično kot iz Gornjega grada, a sem, kjer sem. In tako je očitno moralo biti.
