Petra Vidali
Jeseni leta 1973 je pri Založbi Obzorja izšel zbornik Skupaj. Andrej Brvar, France Forstnerič, Drago Jančar, Marijan Kramberger in Tone Partljič niso izdali "samo" skupne knjige, izdali so manifest, ki se je zavzemal za literarni in duhovni preporod mesta. Letos se bodo peterice, kot se je skupina prijateljev in somišljenikov poimenovala, spomnili še ob drugih priložnostih, prva pa je bila danes v Univerzitetni knjižnici Maribor (UKM). Dogodek, posvečen kulturnemu prazniku, je bil odlično obiskan in bogat: ob izčrpnem pogovoru s članoma peterice je bilo odprtje razstave Skupaj, ki sta jo pripravili dr. Vlasta Stavbar in Gabrijela Kolbič, sledila pa je projekcija filma Peterica, ki ga je v okviru programa Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 režiral Zoran Bilodjerič in ga je ob tej priložnosti njegov sin Jan Bilodjerič predal knjižnici v hrambo. Izdali so tudi razstavni katalog z naslovom Skupaj, v katerem so zbrani dokumenti iz arhiva UKM, vezani na zbornik in njegov odmev v javnosti.
"Šlo je za simbolno skupno dejanje peterice literarnih ustvarjalcev in dobrih prijateljev, ki so menili, da se lahko kvalitetno literarno ustvarja tudi izven slovenskega kulturnega centra, pri čemer pa je nujno preseganje provincializma. Nazorsko, idejno in estetsko je šlo za raznolike ustvarjalce, ki so kljub kritikam, nasprotovanjem in težavam vztrajali in ubrali vsak svojo pot. Dokazali so, da so imeli prav, saj so s svojimi deli in delovanjem zaznamovali desetletja kulturnega dogajanja v Sloveniji vse do danes," so zapisali v vabilu na dogodek, in to so bila tudi izhodišča moderatorja pogovora Nina Flisarja.
Draga Jančarja zaradi bolezni ni bilo ("Petdeset let. Človeku se ob tej številki zvrti v glavi in ni čudno, da ga napade neki virus"), poslal pa je pismo, ki ga je Flisar prebral in sta se nanj navezovala Andrej Brvar in Tone Partljič. Jančar govori o letih, preden je bilo zaradi "brutalnih posegov v naša življenja našega druženja konec", kot o pomembnem času njegovega osebnega in literarnega oblikovanja.
Tudi Tone Partljič je povedal, da je bila peterica zanj druga družina in literarna akademija hkrati, omogočala mu je človeško in kulturno rast. Sam takrat ni misli, da delajo kaj posebnega ali se od koga distancirajo, veliko pozneje pa je tudi ugotovil, da so šli ne le oblasti, ampak predvsem drugim kulturnikom na živce.
Ne on ne Brvar ne mislita, da so bili to srečni časi, kakršni se za nazaj zdijo Jančarju. Brvar pravi, da je bila situacija takrat »zagamana« in kot skupinski subjekt so želeli postaviti literarno ustvarjanje na perspektivnejše temelje. "Družilo nas je prijateljevanje in zavzemanje za nekaj več." Vendar pa njihovo gibanje ni spodbudilo razmisleka in razvoja, namesto tega jim je začela slediti UDBA in so »lopnili po nas«, zlasti po Jančarju.
Spregovorili so o genezi skupine (najprej sta se družila in o literaturi debatirala Forstnerič in Kramberger, potem je prišel zraven Partljič, nato Jančar in nazadnje Brvar) in o njeni notranji dinamiki. Strastno so debatirali in se tudi skregali, na koncu pa je Kramberger rekel, fantje, dajte mir. Kramberger je, kolikor se spomnita, dal tudi pobudo za izdajo zbornika, ki je bil ena zadnjih knjig, ki je izšla pri Obzorjih pod vodstvom Jožeta Košarja. Spregovorili so tudi o širšem družbenem pomenu peterice. "Ne da bi se prav zavedali, smo s tem, da smo se zavzemali za višje kriterije v literaturi, anticipirali slovenski regionalizem," misli Brvar.
Druženje je težko literarnozgodovinsko ovrednotiti, o posledicah tega druženja pa vendarle govorimo še pol stoletja pozneje
Ko sediš pred belim zaslonom, si sam in ti ne more pomagati niti peterica, vendar peterica je pomembna. Ob Janku Glazerju so Drago Jančar, Andrej Brvar in Tone Partljič edini literati iz Maribora, ki so dobili veliko Prešernovo nagrado, France Forstnerič pa je dobil nagrado Prešernovega sklada. "Torej ni bil samo napuh," pravi Partljič. "Zame je to bil kvas v testu, da sem lahko kipnil z njimi vred." Sprotne kritike zborniku Skupaj sicer niso bile izrazito naklonjene, prej so bile zadržane, vendar jih niso potrle, je razložil Brvar. Pri aktu upora hvaljenje ne bi bilo na mestu.
Druženje je težko literarnozgodovinsko ovrednotiti, je ugotovil Nino Flisar. O posledicah tega druženja pa vendarle govorimo še pol stoletja pozneje.
Iz pisma Draga Jančarja
"Polistal sem po knjigi, ki smo jo pred toliko leti sestavljali z delovnim, malce provokativnim veseljem in s skoraj manifestativno odločnostjo, da z njo zastavimo visoke literarne kriterije in z njo urbi et orbi razglasimo, da je v središču našega sveta - ustvarjalnost. O tem najbolje govori uvod v zbornik Skupaj, ki ga je z lucidno jasnostjo napisal Marjan Kramberger. Ne samo zaradi Maribora, ki se celo v času svoje največje priložnosti za kulturni in družbeni vzpon, torej v razgibanem času Evropske prestolnice kulture ni mogel povsem izkopati iz svoje letargije, kakor imenuje Andrej Brvar prav tisto razpoloženje, ki smo ga že ob izdaji zbornika veliko let prej hoteli preseči in tudi spremeniti. Danes, ko se tudi v slovenski prestolnici ljudje iz politike, kulture in medijev celo ob kulturnem prazniku bolj kakor z umetniško ustvarjalnostjo ukvarjajo s perifernimi problemi, škandali in političnimi preigravanji, vidim, da so vprašanja, ki smo jih takrat zastavljali o Mariboru in njegovem neustvarjalnem, neplodnem, da ne rečem provincialno prepirljivem ozračju, značilna za stanje duha v Sloveniji nasploh. Letargija, o kateri govori Brvar, nikakor ni samo mariborski pojav izpred 50 let, ki se mu je skušal zoperstaviti zbornik Skupaj.
Po toliko letih se mi zato zdi, da je Kramberger pisal z nekakšno jasnovidnostjo. Dolgo sem mislil, da smo imeli prav v nekem davnem nepravem trenutku. Danes se mi včasih zdi, da je ta trenutek še zmeraj tu in da je na čuden način celo veliko splošnejši, kot smo mislili takrat. Da je obstojnejši od družbenih in zgodovinskih prelomov."
