Melita Forstnerič Hajnšek
Nekak nacionalni kompleks je veljal dolgo, da pri nas nimamo dovolj odličnih kulturnih menedžerjev, ker jih nismo šolali niti skrbeli za to profesijo. Seveda smo imeli in imamo izjemne med njimi, tudi take z rekordno dolgimi mandati, ki so se s svojimi institucijami tako rekoč poistovetili, a fenomen, ki smo mu priča v zadnjem letu, je nekaj, česar doslej nismo bili vajeni. Naši kulturni strokovnjaki – muzealci, kustosi, arheologi - prevzemajo prav ta čas vodenje najuglednejših muzejev v Avstriji in na Hrvaškem. Vsaj štiri izjemne primere imamo – med njimi celo tri ženske. Mnogo bolj razgibani trgi dela so neverjetno odprti za tujce, neobremenjeni so z našimi domačimi kompleksi, in naši kandidati v ostri mednarodni konkurenci zmagujejo.
Pri nas nimamo nobenega tujca na vodstvenih pozicijah kulturnih institucij. Izjema je edino Renata Zanello, ki vodi ljubljanski Balet SNG. V Mariboru smo imeli pred desetletjem en sam primer, Benjamina Pionnierja - Francoza, na čelu Opere SNG, a ni končal mandata. In tukaj se je zgodba s tujci končala. Da pa bi muzejsko ustanovo vodil Neslovenec, to se še ni zgodilo.
Z novim letom 2023 dva Slovenca prevzemata vodstvo eminentnih avstrijskih kulturnih, muzejskih institucij. Dr. Marko Mele bo postal znanstveni vodja najstarejšega, 211 let starega, muzeja v Avstriji – Univerzalnega muzeja Joanneum v Gradcu. To je največji univerzalni muzej Srednje Evrope z devetnajstimi muzejskimi enotami. Dr. Andreja Hribernik, dosedanja direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, pa bo prevzela vodenje graškega Kunsthausa. Arhitekturno ekstravagantni muzej je bil zgrajen kot projekt Gradca – Evropske prestolnice kulture 2003. Za vodenje najsodobnejšega graškega muzeja se je potegovala deveterica kandidatov in kandidatk iz Kanade, Švice, Nemčije in Slovenije. Tudi Kunsthaus Graz sodi pod okrilje Joanneuma.
Marko Mele je zagotovo naš najvišje pozicioniran kulturni menedžer ta čas. Izbran je bil med devetimi prijavljenimi, doslej pa je bil v Joanneumu glavni kustos arheološkega oddelka. Ko smo ga v Večerovem intervjuju letos spomladi vprašali, zakaj je pri kadrovanju v kulturi v Avstriji mogoče iti v mednarodne razpise, pri nas pa nikakor ne, je odgovoril: "Mednarodni razpisi so z mojega vidika vedno smiselni, saj se je treba zavedati, da kulturna ponudba kraja oziroma regije nikoli ni izolirana, temveč jo je treba gledati v širšem evropskem kontekstu. Hkrati pa je dediščina kreativen sektor, kjer so nove ideje vedno dobrodošle. V primeru Joanneuma oblikujeta lastnika, torej dežela Štajerska in mesto Gradec, svojo vizijo in cilje razvoja za institucijo. Šele potem se gre v iskanje kandidatov in vsebin, ki bodo privedle do zadanih ciljev. Tudi neizbrani, a uspešni kandidati pogosto ostanejo 'na radarju' institucije, saj se različne priložnosti na zelo razgibanem trgu dela v Avstriji pogosteje pojavljajo."
Tudi ugledni zagrebški kulturni ustanovi sta prevzeli Slovenki: Zdenka Badovinac, dolgoletna direktorica Moderne galerije v Ljubljani, Muzej sodobne umetnosti, dr. Aleksandra Berberih Slana, nekdanja direktorica mariborskega Muzeja narodne osvoboditve, pa največji mestni muzej na Hrvaškem, Muzej mesta Zagreba. Njuni zgodbi sta nekoliko drugačni, saj sta obe odšli po dolgoletnih mandatih z grenko, s politiko kontaminirano izkušnjo iz domačega okolja.
Uspešnih žensk na pomembnih kulturnih položajih v tujini pa je še več: filozofinja, dramaturginja, predavateljica dr. Bojana Kunst je redna profesorica na Inštitutu za uporabne gledališke znanosti na Justus Liebig Univerzi v Giessnu, zadnje desetletje vodi mednarodni magistrski program Koreografija in performans. Nataša Petrešin Bachelez, ki že dolgo živi v Parizu, vodi kulturni program Cité internationale des Arts, pa Marina Gržinič, profesorica na dunajski akademiji.
Dejstvo, da so slovenski kulturni menedžerji in menedžerke tako zaželeni, zaželene v tujini, je po eni strani spodbudno in laskavo, po drugi pa za majhna okolja, kakršno smo, tudi nevarno. Lahko pomeni, da bodo najboljši odšli. Da že odhajajo? Kdo bo ostal? Obenem pa bomo počasi tudi mi morali trg dela v kulturi odpreti. A najprej bo morala kultura spet pridobiti družbeno veljavo, ki jo je imela še pred desetletjem.
Seveda se kadrovanje vodilnih v kulturne ustanove v tujini in pri nas v temelju razlikuje: pri nas izbira politika, v tujini pa stroka
Doma smo zlasti na muzejskem parketu priča v zadnjih letih predvsem političnim vodstvenim rošadam. Iz mnogih muzejev so morali oditi kvalitetni vodilni kadri z odličnimi rezultati in zapuščino – od Matevža Čelika v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, ki so ga odprtih rok sprejeli v romunskem Temišvaru za konceptualno pripravo tamkajšnje Evropske prestolnice kulture, do Kaje Širok v Muzeju novejše zgodovine.
Seveda se kadrovanje vodilnih v kulturne ustanove v tujini in pri nas v temelju razlikuje: pri nas izbira politika, v tujini pa stroka - vrhunski profesionalci. Nujno bi bilo izbor direktorjev tudi pri nas končno profesionalizirati in nacionalne ustanove odpreti za mednarodne razpise.
Vzroki za to klavrno domače stanje so globlji. Ko danes v predvolilnih anketah sprašujejo anketirane, kakšno mesto si želijo, je kultura zmeraj na repu. Pa ni bilo vedno tako. Zvečine je izginila iz aktualnih strankarskih agend ali pa je mimogrede puhlo floskularno navržena kot konstitutivna sila slovenstva. Tudi zaupanje vanjo je izpuhtelo. Baje je kriva afera Fotopub. A po dolgih letih desnega pljuvanja po umetnikih, ki da so paraziti in vrednostno razkrojeni osebki, se pač pozna.
Teh problemov s kulturo ne poznajo Avstrijci niti Hrvati. Zato tudi pri najvišjem kadrovanju v svojih državo- in mestotvornih kulturnih institucijah ne bolehajo za ksenofobijo, temveč nasprotno. Strogo profesionalni pristop na široko odpira vrata v mednarodni prostor tudi pri kadrovanju vodilnih in je zavidanja vreden, če pomislimo, kako pri nas ne znamo niti mednarodnih arhitekturnih razpisov izpeljati po pravilih, ki veljajo v civiliziranih kulturnih okoljih. Spomnimo samo na mariborski epekajevski razpis za ureditev območja reke Drave, ki se je pred desetletjem končal klavrno, da se bolj ne bi mogel. Se še spomnimo, kaj je bilo na tem natečaju? Zdaj je v nekem drugem kontekstu vnovič aktualno: nabrežje reke Drave, nova brv za pešce in kolesarje in nova Umetnostna galerija Maribor.
