Petra Vidali
Začela je s poživitvijo Koncertne poslovalnice Narodnega doma, vztrajnim obujanjem Mariborske filharmonije, nadaljevanjem tradicije festivala Glasbeni september, zablestela pa leta 2008 s povsem svojim Festivalom Maribor.
Zunanji spremljevalci smo si njeno gesto zapomnili predvsem po drzni izbiri oddaljenega umetniškega vodje festivala Richarda Tognettija in po njegovem komornem orkestru. Toda njen koncept je bil premišljena sodobna platforma, ki ni služila le sprejemu, temveč predvsem izmenjavi. Že na festival Glasbeni september je vsako leto povabila mladega neuveljavljenega slovenskega glasbenika, Festival Maribor pa je sploh skrbel za preboj slovenskih glasbenikov na mednarodne odre. "Prav redna festivalska sodelovanja z mednarodno pisano zasedbo v svetu uveljavljenih glasbenikov so za številne slovenske izvajalce postala odskočna deska in ključ za odpiranje vrat tujih koncertnih dvoran ter botrovala vabilom na turneje z uveljavljenimi zasedbami in orkestri. Mirno lahko zapišemo, da ji je danes zato hvaležna kar cela generacija slovenskih glasbenikov," je zapisala njena dolgoletna sodelavka Maja Pirš. Pa še eno zaslugo ji lahko pripišemo: ni samo pripeljala slavnih tujcev in domačim glasbenikom odpirala vrat na tuje, temveč je "vračala" tudi najboljše slovenske ustvarjalce, ki so delali v tujini. Bila so leta, ko Marko Letonja ni sodeloval s Slovensko filharmonijo na primer, dirigiral pa je na Festivalu Maribor.
O njenem delu sem se z Brigito Pavlič prvič zares pogovarjala ob pripravi prispevka za zbornik ob 60-letnici Koncertne poslovalnice leta 2006. Skrivala ni ne ljubezni do dela ne menedžerskih malih skrivnosti. Če si umetnik v svojo delovno biografijo zapiše, da je koncertiral v Mariboru, ne bo pridobil bistvenih točk. Če pa si v svoj privatni dnevnik zapiše, da se je imel v Mariboru lepo, in če to pove kolegom, se bodo vsi skupaj vračali, je vedela. Poslovanja z velikimi mednarodnimi posredovalnimi agencijami si večinoma niso mogli privoščiti, več kot polovico glasbenikov so pridobili tako, da se je dober glas širil od ust do ust - in zalegel več kot denar. "Funkcioniramo po principu malega mesta," je rekla. In tako "deluje" tudi hvaležna publika. Če se na koncertu vsi poznajo, je vzdušje drugačno, bolj prijazno. "Lažje kot veliki si privoščimo zdrse in več možnosti imamo, da se rodi kaj velikega. Ne uspe zmeraj, uspe pa velikokrat. In prav zaradi uspele avtorske produkcije in realizacije lastne vizije sodelovanje z večjimi mesti, kot so Ljubljana, Zagreb ali Gradec, že zdavnaj ne pomeni več odvisnosti, pač pa enakovredno partnerstvo v smislu 'ti meni - jaz tebi'."
Bila je prva, od katere sem slišala tehtne besede o kulturnem turizmu. Prva, ki je poznala formule, po katerih se "dodana vrednost kulture" računa. Zelo dobro je vedela, koliko avstralskih in drugih tujih občudovalcev violinista in umetniškega vodje festivala mora priti v Maribor in kaj vse je treba vključiti v ponudbo zanje, da se bo računica izšla. Zato je lahko to znanje predajala tudi svojim študentom na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem. Kot etnologinja jim je z ljubeznijo približevala tudi kulturno dediščino. In vedela je, kako se privabijo tuji kritiki in mediji, celo televizija BBC je posnela dokumentarec o festivalskem dogajanju.
Ampak njena dodana vrednost se je najboljše pokazala prav takrat, ko se računica ni več izšla, ker je bil mestni in državni vložek premajhen. "Letos sem zavlačevala z odločitvijo, ali naj z Richardom Tognettijem podaljšam pogodbo za prihodnje leto, saj ne vem, kako bomo s financami, hkrati pa on po svetu blesti z Avstralskim komornim orkestrom in ima zato vse več ponudb. Ko sem le zbrala pogum in mu napisala daljše pismo in v njem opisala moje zadrege, mi je odpisal z besedami: 'Moje srce je pri vas, računajte name!'" je rekla.
Zakaj sem med njenim mislimi, ki so ostale zapisane v različnih arhivih, izbrala prav te? Mislim, da zato, ker v resnici partnerstva - niti delovna in še manj prijateljska - z Brigito Pavlič nikoli niso bila čisto enakopravna. Tako lepo ti je znala pokazati, koliko ji pomeniš, toliko ti je dala, da ji tega na noben način nisi mogel vrniti. Vsakič si lahko rekel samo: Hvala. Še enkrat, Brigita.
