V nemški govorni prostor je vstopila pri svojih petdesetih in ga takoj obvladala. Vseeno poudarja, da ni izgnana umetnica, da je šla v tujino zaradi izzivov, ne pa zato, ker bi ji doma zaprli vrata. Ko sem ji povedala, da bo njen portret Portret tedna, je rekla: Ne, to je zdaj preveč. Ker smo imeli v enem tednu že vse o njeni režiji Trojnega življenja Antigone Slavoja Žižka v münchenskem Residenztheatru in o uvrstitvi med deseterico na berlinski festival, kar je skoraj gledališki oskar. Mediji pač delujejo po principu kopičenja: čim več tistega, kar je v tem trenutku največje in česar je že največ. Osnova njene režijske poetike pa je, nasprotno, odvzemanje - pri njej se pride do več z manj. Ampak v slovenskem prostoru smo imeli zadnja leta tako malo Mateje Koležnik, da te priložnosti ne smemo izpustiti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
