Ko sem ji povedala, da bo njen portret Portret tedna, je rekla: Ne, to je zdaj preveč. Ker smo imeli v enem tednu že vse o njeni režiji Trojnega življenja Antigone Slavoja Žižka v münchenskem Residenztheatru in o uvrstitvi med deseterico na berlinski festival, kar je skoraj gledališki oskar. Mediji pač delujejo po principu kopičenja: čim več tistega, kar je v tem trenutku največje in česar je že največ. Osnova njene režijske poetike pa je, nasprotno, odvzemanje - pri njej se pride do več z manj. Ampak v slovenskem prostoru smo imeli zadnja leta tako malo Mateje Koležnik, da te priložnosti ne smemo izpustiti. Pravzaprav je od leta 2016, ko je nazadnje režirala v Mestnem gledališču ljubljanskem, sploh nismo imeli.

Njene formativne postaje so precej znane. Doma je iz Metlike. V gimnaziji je postala kantavtorica. Leta 1980 je na festivalu Omladine v Subotici, ki je napovedal jugoslovanski novi val, z nemoderno pesmijo dobila nagrado za najboljšo interpretacijo. To nelovljenje trendov bo pozneje tudi stalnica njenega gledališkega dela. S kitaro je nastopala povsod, na slovenskih šolah in v Sava centru, izdala ploščo in s tem celo služila. Ampak po dvajsetem letu več ni mogla na oder, pravi. Na youtubu lahko slišite, da so jo v zadnjem desetletju na srečo vsaj dvakrat zvabili Bossa de Novo.

Iz tistih let je še ena zgodba: nastop Dua Zlatni zubi (Marko Brecelj in Ivan Volarič Feo) je bil za njeno generacijo prva razpoka v ideološkem in kulturnem enoumju, zanjo pa iniciacija v svet umetnosti sploh. Breclju je sledila do konca, bila je najbolj angažirana med njegovimi deklariranimi feni in vem, da je bil on na to ponosen. Plus hvaležen za konkretno pomoč.

Potem je že študij, najprej primerjalna književnost in filozofija in nato gledališka režija, med gledališkimi osebnostmi pa na prvem mestu režiserka in arhitektka Meta Hočevar: "Pri njej sem se prvič naučila, da je gledališki prostor prostor, ki mora omogočiti dogodek. Ki nikoli ne sme biti posnetek realizma. Če pa že je, moraš vedeti, zakaj to počneš. Čudež se začne s figuro v prostoru."

Za prelomni v karieri Mateje Koležnik veljata slovenski praizvedbi Horovitzeve igre Indijc hoče u Bronx (Mala Drama) in Albeejevih Treh visokih žensk (MGL). Od konca devetdesetih let do sredine prejšnjega desetletja je redno stala na odru na zaključnih prireditvah Borštnikovega srečanja, za režijo Harrowerjevih Nožev v Kurah (Mala Drama) pa dobila nagrado Prešernovega sklada. Misli sicer, da tisto, kar javnost zaznava kot njene mejnike in presežke, ni vedno skladno z njenim samorazumevanjem.

V nemški govorni prostor je vstopila pri svojih petdesetih in ga takoj obvladala. Kritiki so naredili skoraj škandal, ker njen Kralj Ojdip leta 2015 ni bil uvrščen na Theatertreffen. V Avstriji je za Čehovovega Ivanova v celovškem gledališču dobila glavno gledališko nagrado nestroy. Zasedena je za nekaj let vnaprej, in to v največjih gledališčih. Po sobotni premieri Antigone je spakirala kovčke in se z ekipo preselila na Dunaj, kjer je v ponedeljek začela vaje za avstrijski tekst na glavnem avstrijskem odru - v Burgtheatru režira Kazimirja in Karolino Ödöna von Horvatha. Dramski prostor je münchenski Oktoberfest, čas in tema pa vzpon fašizma. "Včasih se v gledališču zgodi, da teksti, ki jih dolga leta nismo igrali, nenadoma postanejo moderni … Prav strašljivo je dejstvo, da se recimo Von Horvatha spet na veliko igra," je rekla že pred desetimi leti.

Na vprašanje, zakaj jo je tako posvojil prav nemški prostor, je možno odgovoriti na več ravneh. Tehnični odgovor bi bil, da Slovani Nemcem pred vsemi lastnostmi pripisujemo analitičnost, marljivost in natančnost in da je v tem Mateja Koležnik gotovo bolj nemška od Nemcev. Misli, da je njena ustvarjalna norost veliko manjša od njene sposobnosti analize. Njen svet mora biti podprt z analizo. Ko sem se ob njenem prenosu filmskega principa plan-kontraplan na oder v Antigoni čudila, da ni tega za dramski konflikt tako primernega prijema prakticiral že kdo drug, je rekla: "Seveda ne, ker sem samo jaz tako nora, da si naložim takšno delo." Gre za filigransko precizno kadriranje. Pravi, da je to posledica njene frustracije: ker ne more narediti filma, ves čas na odru dela tako, kot da bi delala film. "Saj veste, moja obsesija je, kako maksimalno kontrolirati fokus na odru. Da si gledalec na neki način ne more izbrati, koga bo gledal." Ob filmskem principu njene predstave določa tudi inkorporiran glasbeni princip: režira po metronomu tako rekoč. To ji gotovo pomaga tudi pri režiji oper, Nemci so jo namreč angažirali tudi kot operno režiserko, režirala je z Berlinskimi filharmoniki in v Bavarski državni operi.

Tehnološko vprašanje oziroma tehnološki odgovor je zmeraj tudi finančni. V njenih postavitvah je scenografija izhodiščna točka za dogodek in zapletene scenografije so postale za slovenski gledališki prostor predrage. Finančni odgovor pa je zmeraj tudi ideološki: če hočemo, da bo gledališče umetniško relevantno, mora imeti subvencije, "cesarjeve, državne, mestne, čisto vseeno. Tako je bilo tisočletja. Gledališče je prevelik in prekompleksen mehanizem, da bi lahko preživelo na trgu." In Nemčija se izredno dobro zaveda pomena javnega sektorja, o zdravstvu, izobraževanju in kulturi razmišlja kot o javnem dobrem, ne pa kot o proračunskem bremenu. Ob tem sicer vedno doda, da kot vsak pravi gastarbajter pač spoštuje svojega gospodarja in njegov mentalni sistem, ampak saj nemški sistem podpore umetnosti človek res lahko samo spoštuje.

"Meni je teater tako super, ker je plačan za kontekst," pravi. Mateja Koležnik je tako super, ker zna misliti kontekst. V predstavah in v intervjujih. Njena sprotna analiza konteksta četrte industrijske, se pravi naše digitalne revolucije je fascinantna in strašna. Najbolj strašno je prav to, da se v tem cyber srednjem veku izgublja potreba po kontekstu. Pri nas se z uničevanjem javnega sektorja izgublja s pospeškom.

Vseeno poudarja, da ni izgnana umetnica, da je šla v tujino zaradi izzivov, ne pa zato, ker bi ji doma zaprli vrata. "Delo doma potrebujem bolj, kot ta dom potrebuje moje delo. Človek ne more imeti krošnje, če nima korenin. Prestara sem, da bi korenine pognala nekje drugje. Predvsem pa ni nobene potrebe po tem, da bi iskala drug prostor za napajanje korenin, ker je tukaj toliko fenomenalnih gledaliških ustvarjalcev. Kamorkoli grem, še zmeraj pogrešam slovenske igralce," je rekla pred štirimi leti. Slovenske igralce še vedno pogreša, ampak vmes je v Nemčiji naredila že toliko predstav, da se je spletel vsaj močen micelij, če že ne korenine. In dlje ko odlašaš z vrnitvijo, težje je. Naj ne postane pretežko.