(VAŠ GLAS) Slike nogometne privatizacije

Pri Olimpiji že režejo. Spet. Prvi je odletel trener Savo Milošević. Kdor je mislil, da v Stožicah svirajo po balkansko, ker imajo za šefa Milana Mandarića, dobi zdaj ordnung po nemško. Bo kaj drugače? Ker imamo v Sloveniji športna društva namesto gospodarskih družb, čeprav so mnoga že zdavnaj prerasla neprofitno poslanstvo, in ker smo na treh četrtinah poti, da bi jih spremenili v nekaj, kar ne bi bilo podobno gasilskim ali čebelarskim društvom, pač imamo, kar imamo. Mešetarje bolj kratkega veka. Danes v Ljubljani, jutri morda že v vašem kraju, naj bo to Celje, Velenje ali ... Maribor.

Da se razumemo: tudi Mandarićev naslednik Adam Delius ni lastnik Olimpije. Ker kako v Sloveniji kupiš društvo? Ne moreš ga. Se pa od leta 2017 na nogometno društvo lahko prilepi, prisesa pravna oseba z največ 74 odstotki pravice odločanja in vsega, kar sodi zraven. V svoji naivni nameri je pravilo dobro, pritegnilo naj bi zasebni kapital, da nam tujina še bolj ne pobegne. Nikjer ga niso zagrabili tako divje kot pri Olimpiji. Kaotičnemu trgovanju z nogometaši kot edinemu pravemu viru dobička za podjetnika, ki se v votlem lastništvu k sreči ne more dokopati do ničesar drugega, kar še premore društvo, je Mandarić dodal ljubljanski unikum: posojo denarja društvu za lepe obresti.

V Newcastlu v Angliji navijači rajajo. Seveda je scena neprimerljiva. Tako bogatega savdskega lastnika imajo zdaj tam, da bi ga še šef PSG-ja lahko poprosil za kakšen evro. Vnemar morala, ko gre za nogometne zmage. Pa kaj, če v Savdski Arabiji roke sekajo in ženske par metrov za moškimi hodijo. V Stožicah nihče ne raja. Še težje si je zamisliti, da bi rajal kdo v Ljudskem vrtu, če bi se čez južno ploščad sprehodil biznismen in razglasil: to je moje! Pa sta bili ideji o preoblikovanju NK Maribor in celo o prevzemu vsaj že dve.

Poleti '99 smo na Branikovem tenis placu sedeli Jože Jagodnik, Željko Fundak in jaz. Železni Joža je vabil, ker "še nismo nazdravili ligi prvakov". Takrat se mu je odprlo: NK Maribor bo delniška družba! Moment je bil že pravi, bagri so brneli, Ljudski vrt je dobival povečano vzhodno tribuno, kar je bilo vijoličnega, je šlo za med. Ampak Joža je bil pred časom. Tako, kot je bil pred časom s projekcijo, koliko lige prvakov bo še v naslednjih letih, zato so pri NK Maribor imeli sanacijo. Pet let pozneje je v poskusu, kakršnega lahko da le Ljudski vrt, shajališče razgretih in zato mnogokrat neracionalnih duš, skoraj sledil puč. Andrej Šiško, takrat še vodja Viol in hkrati suspendirani član upravnega odbora kluba, ker so v tistih časih navijači v pisarne radi zaklepali odbornike in trenerje, se je šel gverilo. S pravnikom sta v štabu, v kotu lokala ob Tyrševi, rešetala statut kluba. Tja sem bil vabljen, da prepoznam lucidnost ideje. Šla je takole: navijači bi se množično včlanili v društvo, na skupščini preglasovali staro gardo in prevzeli vodilne funkcije. V društvu je pač vsak, ki plača članarino, enakovreden. Toda klub je prepoznal namero. Štopal je opozicijo in potrjevanje članstev, po obilici vika in krika je ideja zamrla.

Nazaj v sedanjost ... Če bi bila kakšna primerna tuja ponudba o vložku v klub, o prevzemu kluba, bi v Ljudskem vrtu razmislili, je v sobotnem intervjuju za Večer dejal predsednik NK Maribor Drago Cotar. In naj se lokalna nogometna duša še tako upira misli, da bi gledala mandariće in deliuse, v lovu na kapital ta čas slej ko prej pride. Nogomet na visokem nivoju je postal goli biznis. Bo vsaj konec govoric po mestu, kdo v resnici vodi NK Maribor. Izbira lastnika, če se sploh pojavi, pa je že stvar sreče. Olimpija nas uči, da se nesrečna izbira plača z obrestmi.