Pri indeksu, ki ga za vsako leto oblikuje mednarodni inštitut V-dem (Varieties of Democracy), Slovenija v zadnjih treh letih v povprečju dosega 3,9 točke od štirih možnih. To je visoko nad vrednostjo tri, ki v teoriji velja za okvirno mejo, preko katere polarizacija postane družbeno škodljiva. Vrednost štiri pomeni, da po oceni strokovnjakov v danem letu in državi pripadniki različnih taborov drug drugega praviloma obravnavajo na sovražen način. V-dem izračunava še en soroden indeks, ki meri obseg razlik v stališčih. Tudi v tem primeru na vrhu EU najdemo isto trojico držav. Za vse tri strokovnjaki ocenjujejo, da v njih obstajajo zelo velike razlike v stališčih glede večine političnih tem in da te razlike vodijo v pogoste konflikte. Pri tem je pomembna tudi časovna komponenta. Medtem ko sta se Madžarska in Poljska izrazito polarizirali že okoli leta 2010, se je v Sloveniji to zgodilo bistveno pozneje. Še leta 2016 smo bili zmerno polarizirani, potem pa nas je začelo vse bolj vleči po poti Poljske in Madžarske. Odločilni poskok se je sicer zgodil šele v letu 2020, torej v letu nastopa vlade Janeza Janše in začetka znamenitih kolesarskih protestov.
Razdvajajoči projekt neliberalne demokracije
Lahko torej naraščajočo polarizacijo povežemo s težnjami dela slovenske politike, da se politično in v širšem družbenem smislu približamo državam tako imenovane višegrajske skupine, kjer prevladujeta prav Madžarska in Poljska? Odgovor je po mojem mnenju pritrdilen in povezan predvsem z dejstvom, da sta se omenjeni državi že pred časom začeli vse bolj oddaljevati od idealov liberalne demokracije. Treba je namreč pojasniti, da se liberalna demokracija od (zgolj) elektoralne demokracije loči po tem, da poleg rednih in svobodnih volitev zagotavlja tudi visoko stopnjo pravic in svoboščin posameznikom, politično moč izvršilne oblasti pa zamejuje s konceptom vladavine prava in ločenosti zakonodajne ter sodne veje oblasti pa tudi z zagotavljanjem medijske svobode. Če so ti ideali še pred dobrim desetletjem po vsej EU veljali za tako rekoč nedvomne, danes vsaj na Madžarskem in Poljskem ni več tako.
Strukturni dejavniki so v Sloveniji, če jo primerjamo s Poljsko ali Madžarsko, bistveno manj naklonjeni konservativno-avtoritarnemu političnemu zasuku
Madžarski premier Orban je v tej zvezi večkrat odkrito povedal, da gradi "neliberalno krščansko demokracijo". Ta naj bi se od liberalne demokracije razlikovala predvsem po tem, da namesto multikulturalizma poudarja krščansko kulturo, da namesto proimigracijske razvija protiimigracijsko politiko in da namesto podpore raznolikosti na področju družinskega življenja aktivno podpira tako imenovani krščanski model družine. Ni presenetljivo, da se v praksi tem ideološkim usmeritvam pridružuje tudi krhanje nekaterih temeljnih demokratičnih standardov. Nenaklonjenost multikulturalizmu je pogosto povezana z omejevanjem pravic in svoboščin priseljencev, nenaklonjenost raznolikosti družinskega življenja se lahko izraža v omejevanju pravic in svoboščin pripadnikov skupnosti LGBTQ+. In še pomembneje, če je v jedru vladajoče politike družbena prevlada krščanske (ali katerekoli druge) ideologije, to logično pomeni, da bo oblast pri njenem uveljavljanju pripravljena vsaj deloma žrtvovati načela delitve oblasti, svobode medijev in podobno. Po letu 2010, ko se je Orban zavihtel na oblast, je Madžarska dejansko začela naglo padati po vseh ključnih kriterijih demokratičnosti; od vladavine prava, neodvisnosti sodišč in medijev do političnih pravic in državljanskih svoboščin. S približno petletnim zamikom ji je sledila Poljska, okoli leta 2020 pa se je podoben trend opazno pojavil tudi v Sloveniji.
Z vidika raziskav politologa Ronalda Ingleharta in sodelavcev takšni trendi niso posebno presenetljivi. Madžarska in poljska politična elita v tem okviru izražata zasuk v smeri tradicionalnih in preživetvenih vrednot, ki v osnovi vključujejo visoko vrednotenje družine in tradicionalne delitve družinskih vlog, religije, naroda, ubogljivosti in avtoritete ter nizko zaupanje do tujcev kakor tudi nizko tolerantnost do splava in istospolne usmerjenosti. Te vrednote pa so, kot pokažejo številne korelacijske analize na velikih vzorcih držav, konsistentno povezane s slabšim demokratičnim delovanjem. Korelacija se potrjuje tudi iz časovne perspektive: Orbanov Fidesz je na Madžarskem trdno na oblasti že od leta 2010, medtem ko je konservativna stranka Zakon in pravičnost pod vodstvom Jarosława Kaczyńskega na Poljskem (ponovno) dominantna od leta 2015. In prav to so časovni mejniki, ob katerih je v obeh državah prišlo do krhanja demokracije. Sočasno je prišlo tudi do izrazitega porasta polarizacije, ki ga lahko neposredno povežemo s konservativnim političnim zasukom in krhanjem demokracije. Gre seveda za posledico nasprotovanja velikega dela populacije, ki je pretežno liberalno usmerjen in torej zavrača retradicionalizacijo in z njo povezano krhanje demokratičnih standardov.
Kaj pa Slovenija? Po nekaterih ključnih podatkih je precej drugačna. Z vidika prej omenjenih vrednot smo veliko bližje denimo Avstriji ali Franciji, kar je vsaj deloma povezano z gospodarsko razvitostjo. Študije namreč kažejo, da je prav slednja ključen napovednik tako odmika od tradicionalno preživetvenih vrednot kot tudi s tem povezanega demokratičnega razvoja. Strukturni dejavniki so torej v Sloveniji, če jo primerjamo s Poljsko ali Madžarsko, bistveno manj naklonjeni konservativno-avtoritarnemu političnemu zasuku. Vrednote prebivalstva so, tudi zaradi višje gospodarske razvitosti, bistveno bolj prodemokratične in liberalne. S tega vidika tudi ni presenetljivo, da vse Janševe vlade hitro naletijo na odpor velikega dela populacije in politike ter da se v Sloveniji nikakor ne uresniči dolgotrajnejša prevlada SDS-ovih koalicij.
Kot tudi ni presenetljivo, da se je situacija še posebej zaostrila v času zadnje Janševe vlade, ki je sovpadala z vse bolj jasnimi opredelitvami za poljsko-madžarsko politično smer. Pomembno vlogo je seveda odigral tudi način vladanja v času pandemije pa tudi sporne kadrovske menjave na ključnih položajih v državi. Provokativni premierjevi tviti so samo še dodatno podžigali liberalno večino k uporu, ki se je jasno izrazil v porazu SDS-ove koalicije na lanskih parlamentarnih volitvah. Ena ključnih in povsem logičnih posledic opisanega dogajanja je bila ekstremna polarizacija slovenskega političnega in družbenega prostora, ki na visokih nivojih vztraja še danes.
Populizem kot podlaga za polarizacijo
Pri tem se zastavlja vprašanje, ali in zakaj bi lahko politični akterji namenoma vzpodbujali polarizacijo. Nekateri politologi so prepričljivo pokazali, da je za populistične politike takšno delovanje lahko dejansko koristno. Za razumevanje tega mehanizma je treba najprej razumeti jedro populizma, ki je v nasprotovanju jedrni družbeni eliti (t. i. establišmentu), pri čemer se populistični politiki prezentirajo kot avtentični predstavniki ljudstva. Z vidika populista niso problematični samo politični nasprotniki, pač pa tudi sodišča in mediji, pogosto tudi nevladne organizacije. V vseh teh sferah naj bi prevladovali "sovražniki ljudstva", ki jih je treba nekako nevtralizirati. Prva politična korist populista je torej v tem, da bo po morebitnem prevzemu oblasti lahko legitimno podredil sodstvo in medije, obračunal z nevladniki in posledično udobno vladal. Vse v imenu ljudstva. Potem mu seveda ne bo težko zmagati na naslednjih volitvah. Ključni mediji bodo na njegovi strani, najglasnejši politični nasprotniki se bodo morda znašli v sodnih postopkih, nevladniki bodo tiho oziroma na njegovi strani.
Populistični politik je soočen z izzivom, kako o svojem projektu prepričati prodemokratične volivce iz lastnega političnega tabora. Pokazalo se je, da je pogosto učinkovita rešitev, da se nasprotni tabor prikazuje kot resna eksistencialna grožnja
Toda najprej je treba zavzeti oblast. In tukaj so za populista ključni problem tiste vrste volivci, ki prisegajo na neodvisnost demokratičnih institucij in ne sprejemajo politične prevlade svojega tabora na račun demokratičnih zdrsov. To gotovo velja za pomemben del volivcev tako na levi kot na desni. Populistični politik je torej soočen z izzivom, kako o svojem projektu prepričati prodemokratične volivce iz lastnega političnega tabora. Izkazalo se je, da je pogosto učinkovita rešitev v tem, da se nasprotni tabor prikazuje kot resna eksistencialna grožnja. Orban je na primer nasprotni tabor v osnovi označil za leve liberalne globaliste, ki predstavljajo resno grožnjo madžarski kulturi in identiteti. Na oblast se je zavihtel kot varuh madžarskega naroda v času, ko je ta ogrožen od zunanjih in predvsem notranjih sovražnikov. Podobna strategija je bila uspešna tudi za Kaczynskega na Poljskem, prav tako na primer za Trumpa v ZDA. V Sloveniji je Janša dolgo vztrajal pri ideji globoke države, obvladovane od komunistične elite iz prejšnjega režima. Pravi demokratični prehod torej naj ne bi bil možen brez radikalnega očiščenja elite, vključno s problematičnim "krivosodjem" in javnimi mediji. V zadnjih letih se je bistveno bolj osredotočil na idejo kulturnega marksizma, ki ga v nekaterih nastopih označuje kar kot "kulturo smrti". V nedavnem odmevnem govoru v Budimpešti je v tej zvezi poudaril, da smo priča "barbarskemu napadu na civilizacijo", zaključil pa z mislijo, da se začenja pravi boj, v katerem bo prevladala "kultura življenja".
Bolj ko je nasprotni tabor demoniziran, več volivcev lastnega tabora bo sprejelo politično podreditev demokratičnih institucij. To je logično in se tudi potrjuje v praksi. Kdor zna še dodatno sprovocirati politične nasprotnike, na primer s provokativnimi tviti, je pri tem še bolj uspešen. Če se del nasprotnega političnega tabora odzove grobo, je to samo še dodatna voda na mlin populističnemu voditelju, ki tako lahko svojim volivcem pokaže, da so nasprotniki resnično nevarni. Polarizacija se spiralno povečuje. Na obeh straneh imamo vedno dovolj razgretih glav, ki javno demonizirajo in provocirajo nasprotni tabor, s čimer se na obeh straneh ustvarja vedno več prostora za populistične politike. Tudi Golobovi vladi so tako od njenih podpornikov dopuščeni demokratični zdrsi, ki jih volivci ne bi tolerirali, če ne bi živeli v prepričanju, da gre za kolateralno škodo mnogo pomembnejšega boja proti nevarnemu nasprotniku.
Znanstvene študije prepričljivo potrjujejo vpliv politične polarizacije na krhanje demokracije
In tako se polarizacija spiralno poglablja oziroma utrjuje. Na desni se volilno telo v strahu pred nevarnimi levičarji koncentrira okoli Janše, ki ga je, mimogrede, Orban označil za "najpogumnejšega protikomunističnega borca", na levi pa vedno znova dobivamo protijanševske koalicije in nove obraze. Slednji na volitvah vedno znova uspešno mobilizirajo volilno telo s prikazovanjem Janše kot eksistencialne grožnje za demokracijo. Domet Janševega prikazovanja levičarjev kot eksistencialne grožnje za slovenski narod je, predvsem zaradi že navedenih strukturnih vzrokov, bistveno manjši. Seveda zgolj v smislu volilnega uspeha, ne pa tudi v smislu zaostrovanja polarizacije.
Kolateralna škoda
Že omenjena kolateralna žrtev takšne situacije so demokratični standardi. Znanstvene študije prepričljivo potrjujejo vpliv politične polarizacije na krhanje demokracije. Škoda nastaja tudi zato, ker se politični razred bolj ukvarja sam s sabo kot z reševanjem ključnih družbenih problemov. In morda najbolj pomembno, kolateralna škoda je ideološka razdvojenost ljudstva. Sam sem v svojih raziskavah ugotovil, da se je ideološka razdeljenost mladih v Sloveniji zadnje desetletje močno povečala. Vse več jih na primer ostro nasprotuje priseljevanju, hkrati pa jih je vse več priseljevanju zelo naklonjenih. Takšnih, ki so nekje vmes, je torej vedno manj. Po politični opredelitvi jih je vse več na skrajni levici ali na skrajni desnici. Vse več jih je popolnoma nereligioznih, vendar sočasno v zadnjem desetletju beležimo naraščanje deleža zelo religioznih mladih. Skratka, na eni strani se krepi levi liberalni tabor, na drugi pa desni konservativni.
Ob ekstremni polariziranosti politične elite in volilnega telesa imamo torej opravka še z izrazitim trendom ideološke polarizacije mladih. S tem se nedvomno poglablja dolgoročni potencial slovenskega razkola. V družbi, ki jo zaznamujejo hudi zgodovinski konflikti in spori glede njenih formativnih temeljev, je taka situacija še posebno neugodna.
Kaj storiti
Nerealistična je predstava, da se bo polarizacija razrešila s porazom enega izmed taborov. Da je torej treba zgolj trdno vztrajati pri svojem do končne prevlade. Če se želimo izvleči iz primeža polarizacije, v resnici še kako potrebujemo sredinske in povezovalne politične pobude, ki jasno postavljajo neodvisnost demokratičnih institucij pred ideološke razprtije. Do sedaj se sicer, z izjemo predsedniških mandatov Boruta Pahorja, sredinsko povezovalne politike na volitvah niso najbolje obnesle. Je pa res, da vedno znova nastajajo nove iniciative in zanimivo bo spremljati razvoj Logarjeve Platforme sodelovanja.
In kaj lahko za preseganje polarizacije storimo sleherniki? Predvsem se moramo zavedati, kako močne tendence pristranskosti nosimo v sebi. V zadnjem času je znanost postregla z obilnimi dokazi o močno izraženi človeški pristranskosti in tribalistični naravnanosti. Načeloma nas pri javnem izražanju stališč žene predvsem to, kako dobro se ob njihovem izražanju počutimo, kar pa je tesno povezano z utrjevanjem statusa v okviru svoje referenčne skupine. Resničnost naših trditev je praviloma, ne da bi se tega zares zavedali, bolj v ozadju. Vsi, tudi družboslovci, imamo močne tendence politične pristranskosti in prvi korak je, da se tega jasno zavedamo. Drugi pa, da se proti temu borimo. Orodij za to je več, na tem mestu pa bom izpostavil dve.
Nerealistična je predstava, da se bo polarizacija razrešila s porazom enega izmed taborov. Da je torej treba zgolj trdno vztrajati pri svojem do končne prevlade
Prvo je tako imenovani ideološki Turingov test. Ta ugotavlja, ali ste sposobni oblikovati argumente nasprotne strani tako dobro, da bi njeni pripadniki na osnovi vaše argumentacije sklepali, da ste v resnici eden izmed njih. Mnogokrat ljudje tega žal nismo zmožni, zlasti ko gre za zahtevne politične teme. Je pa vredno poskusiti. Nasprotna stran nas bo gotovo bolj upoštevala, če bomo njena stališča pravilno razumeli in artikulirali. Predvsem pa bomo sami bistveno bolje razumeli drugače misleče in, kdove, morda celo nekoliko prilagodili lastna stališča.
Drugo uporabno orodje je sodelovanje s pripadniki nasprotnega tabora. V znanosti se je kot koristna izkazala metoda "nasprotniškega sodelovanja", pri kateri gre za skupno raziskovanje znanstvenikov, ki zastopajo nasprotujoče si hipoteze. Analogno lahko v vsakdanjem življenju presegamo delitve, če s pripadniki nasprotnega tabora sodelujemo na čim več področjih. Idealno je seveda, če se lahko tvorno pogovarjamo o ideoloških vprašanjih. Toda četudi to ne gre, lahko naredimo veliko, če sodelujemo na vseh drugih področjih. Bistveno je, da ideološka polarizacija ne preraste v afektivno. Da torej različnost vrednot in političnih stališč ne pomeni, da se ne maramo; da se ne vabimo na piknike ali na pijačo ali pa da bi nam bilo neprijetno, če bi se naš otrok poročil z nekom iz nasprotnega političnega tabora. V vsakem pripadniku nasprotnega tabora je pomembno videti predvsem človeka v vseh njegovih razsežnostih, te pa segajo daleč onkraj ideoloških razprtij.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
