Po vrnitvi v domovino mu Kitajske ni bilo dovolj, kmalu je spet bil v Nanningu za še eno leto, učil se je kitajščino na tamkajšnji univerzi. Naslednje leto je dobil službo učitelja angleščine, še dve leti kasneje pa je tam spoznal svojo bodočo ženo. Na Kitajskem je tudi v teh mesecih.
"Trenutno so praktično edini redki primeri okužb, ki jih še zaznajo na Kitajskem, uvoženi oziroma so pri prišlekih na Kitajsko. Načeloma je torej covid-19 na Kitajskem ostal brez sape. V mestih osnovna strožja pravila seveda še veljajo - skeniranje telefonskih aplikacij, merjenje temperature v podzemni železnici in drugod, vsaj načeloma uporaba mask -, a je vse to skorajda iz dneva v dan bolj ležerno. Masko nosi morda 60 odstotkov ljudi," pripoveduje Peter Zupanc. Ob tem pove, da v Nanningu, mestu, kjer živi skupaj ženo, mask niso navajeni. "Pri mladini se zdi, da postaja popularno, da masko nosiš preko brade, ne preko ust - toliko, da jo imaš." Da se življenje počasi vrača v normalo, kaže tudi možnost potovanj. "Na socialnem omrežju Wechat sem pravkar lahko - preko fotografij - spremljal vsaj nekaj ljudi, ki že potujejo, no, vsaj po Kitajski."
Prebivalstvo se počuti pretežno varno
"Nimam občutka, da bi ljudje bili zelo previdni glede možnosti drugega vala okužb. Predvsem bi rekel, da je večina ubogala ukaze, a le malo jih je dojelo, zakaj in kako," nadaljuje sogovornik. Kot pravi, je težko iz enega kraja in predvsem preko interneta izvleči splošne zaključke. "A rekel bi, da vsaj načeloma prevladuje interpretacija, ki jo lahko slišite tukaj, da je lokalna vladna garnitura v Wuhanu najprej naredila napake z netransparentnostjo in prikrivanjem, a so bile te napake kmalu odpravljene in ti ljudje so bili odpuščeni. Prebivalstvo se zdaj pretežno počuti varno."
Kako se torej trenutno živi na Kitajskem? "Midva s soprogo kljub večji ležernosti še vedno ne hodiva ven toliko kot prej in še vedno nosiva masko. Sam sklepam, da še ne moremo povsem odpisati najbolj črnega scenarija - drugega in tretjega vala virusa, kolapsa bolnišnic in smrti zdravstvenega osebja, kar ne bi bilo mogoče nadoknaditi z nobeno ekonomijo. Za zdaj se zdi, da stvari ne tečejo v to smer; toda premalo pazljivosti ima preprosto preveliko ceno," pove Zupanc.
Eden od razlogov, da se najbolj črni scenarij še ne more odpisati, so po besedah Petra Zupanca različne reakcije po svetu. "Ko s tukajšnjimi prijatelji ali znanci razpravljamo o tem, kaj se glede virusa govori v Evropi ali ZDA, je njihov izraz nejevere naravnost neprecenljiv. Na Kitajskem je sicer precej norčevanja predvsem iz ameriških reakcij na virus; predsednik Trump kot vir posmeha redno gostuje na wechatu," doda.
Val ksenofobije se je umiril
Zupanc še pravi, da je nekaj časa na Kitajskem obstajal val ksenofobije, ko so bili mnogi tujci prepoznani kot možen vir okužbe. Zdaj se je tudi to bolj ali manj umirilo. "Da se vstop na Kitajsko strogo kontrolira, pomeni, da je vsaj odgovornim jasno, kaj bi pomenilo vračati se v čas takoj po januarju. Zato so tudi koraki v stare tire tako zelo počasni. Primer so šole, za katere je bilo že nekajkrat obljubljeno, da bodo pričele pouk, a se to nazadnje ni zgodilo. Poslednja napoved je, da se bodo vse šole odprle maja." No, zdaj so se dijaki zadnjih letnikov srednjih šol v Pekingu in Šanghaju le vrnili v šolske klopi.
Tudi druge stalnice vsakdanjega življenja so šele pred ponovnim zagonom. Kinematografi so še zaprti, restavracije se odpirajo korak za korakom. "S preprosto vožnjo po mestu je možno videti, da so mnoge male restavracije propadle, iščejo se novi lastniki. A vsaj do neke mere je to slika, ki jo vidite po vsakem kitajskem novem letu; zdaj je tega sicer več, a po drugi strani tudi kar nekaj novih lastnikov že renovira in se pripravlja na ponovno odprtje."
