Seveda si niti predstavljali nismo, kakšne bodo dolgoročne posledice in omejitve. Začelo se je z novico, da je v Wuhanu virus, zaradi katerega umirajo ljudje. Ker ima Kambodža posebno dober odnos s Kitajsko, je premier Hun Sen seveda takoj obiskal Wuhan, kar je pomenilo, da je zadeva resna. Začeli so se ukrepi, kot so razkuževanje dvigal, taksijev, obvezno nošenje mask, omejitve v restavracijah, obvezno merjenje temperature pred vstopom v zgradbo, pisarno, tudi vladne institucije. To je bilo konec januarja. Število prenočitev v Siem Reapu se je drastično zmanjšalo, zavladala je panika med ljudmi in lastniki lokalov, hotelov. Zaprlo se je več kot 2600 lokalov, hotelov, restavracij. Phnom Penh je imel februarja prvih nekaj primerov koronavirusa - okuženi so pripotovali iz Tajske in Japonske. Omejile so se prireditve, začelo se je delo od doma, ni bilo več rokovanja. Šole so zaprli, ko so v državi zabeležili prve tri okužbe.
Znano je, da ima Kambodža velik delež tekstilne proizvodnje na svetovnem trgu. Izdelki znamk, kot so Coach, Michael Kors, Guess, Ralph Lauren ..., so v večini proizvedeni tukaj. Za to industrijo je bil največji problem material, prihajal je večinoma iz Kitajske. V marcu so imele večje tovarne za teden dni zaloge, kar nekaj jih je začasno prenehalo poslovati. Vlada je hitro sprejela ukrepe, vse tovarne so dobile takojšnjo finančno pomoč, vsak delavec je dobil 40 odstotkov plače od delodajalca in 20 od države. Podjetja so na ulicah brezplačno delila maske, lekarne razkužila, začeli smo se počutiti bolj varne. Restavracije so množično uvedle dostavo in tudi podpora restavracijam, hotelom, ki so še zmeraj odprti, je zelo močna. Vlada se ni odločila za "lockdown", kar je pametno. Ne predstavljam si namreč, kaj bi to pomenilo za gospodarstvo. Konec aprila je in skupno imamo 110 primerov okužbe in nobene smrtne žrtve koronavirusa.
Zelo težko mi je bilo spremljati situacijo v Sloveniji. Nekajkrat sem poslala maske, vse skupaj več kot 500. Tudi za prijateljičino družino v Angliji. Ko so mi prijatelji v zdravstvu povedali, da v Sloveniji ni zaščitnih mask, sem se zgrozila. Glede na to, da se moje podjetje ukvarja s posredovanjem izdelkov na trg, ni bilo težav ne s prevozom ne s količinami in cenami. Moje vprašanje je bilo, zakaj se ljudje ne povežejo. Kje so ambasade in zakaj se država ne poveže z ljudmi, ki imajo možnost zagotoviti, kar je potrebno v takšni krizni situaciji? Pred tednom smo sodelovali z madžarskim veleposlanikom v Phnom Penhu in spravili v Slovenijo štiri slovenske državljane in osem madžarskih.
Ne želim govoriti negativno o slovenski vladi, lahko pa rečem, da je v kriznih primerih zelo pomembno ukrepati hitro in učinkovito. Kot v podjetju. Imaš težavo, skličeš sestanek, razdelijo se vloge in sledi izvedba. Zasebni sektor je pri nas odigral veliko vlogo. Donirane so bile maske, razkužila so povsod in pomoč med podjetji je velika, hoteli so pomagali s prenočišči brezplačno ali za minimalno ceno. Ljudje ne varčujejo, zavedajo se, da se tako prekine kroženje denarja, kar pomeni še večjo finančno stisko. Če ne moreš na kavo, jo vzameš za zraven. Veliko stanovanj se da zdaj kupiti za zelo dobro ceno. To nam pove, da je v vsaki krizi priložnost.
Danes je Vietnam razglasil konec pandemije. Pri nas gredo stvari na stara pota. Ali bodo spremembe? Seveda, predvsem dobre. Ne bo se živelo od danes na jutri in ljudje bodo bolj solidarni. To naj velja zlasti za Evropo. Ljudje ne bodo lahkomiselni in zdravje bo še bolj pomembno.
