Iz Združenega kraljestva: Zdaj vlada neka druga k(o)rona

Momir Jelovac
24.04.2020 14:12

Britanska krona je že od nekdaj simbol vpliva, moči, pogosto tudi brutalnosti. Njen vpliv se razteza na vse celine. Na začetku marca pa je morala Velika Britanija priznati vladavino neke druge krone. Koronavirusa.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Momir Jelovac 
Osebni arhiv

Britansko otočje še nikoli ni bilo izpostavljeno taki agresiji. Nevidni in neslišni sovražnik, ki ne izbira svojih žrtev, v enaki meri napada vse družbene sloje, vse barve kože, ne zmeni se niti za vero. Frontna linija je skoraj neubranljiva. Nevajena takih situacij je vlada neodločno izbirala obrambno strategijo in si zapirala oči pred apokalipso v Italiji. Prva ideja, ki jo je premier Boris Johnson predstavil javnosti, je bila vzpostavitev kolektivne imunosti ne glede na ceno. Brez vsake empatije je dejal, da bodo izgube velike, da se bodo morali Britanci pač sprijazniti z izgubami v svojih družinah, zlasti ko gre za starejše. Okleval je s prepovedjo množičnih zbiranj, zaprtjem pubov, restavracij ... Klubi nogometne premier lige so se odzvali prej kot vlada in šarlatanu, kot premierju pravijo mnogi, dali krepko lekcijo. Preložili so ligaške tekme, pozneje se je izkazalo, da za nedoločen čas. Toda ragbisti strahu očitno ne poznajo. Koronavirus jih ni prestrašil, na stadionu v Twickenhamu je bila 7. marca odigrana tekma v okviru pokala šestih narodov. Na tribunah se je zbralo 82 tisoč navijačev. Hektolitri piva pred tekmo in po njej so se jim zdeli dobra dezinfekcija.

Vrsta pred pošto 
Momir Jelovac

Boris Johnson zamujal z odločitvami

Sporočila nacionalne zdravstvene službe
Momir Jelovac

Udarec za gospodarstvo

Živim v jugozahodnem delu Londona, v pisanem in prečudovitem Richmondu. Med mojimi sosedi so Mick Jagger, Gary Lineker ter drugi znani športniki, igralci, glasbeniki. Ob reki Temzi življenje v drugačnih okoliščinah kar buhti. Tekači, sprehajalci, kolesarji, ribiči, veslači, jadralci … Železnice so zmanjšale število linij, enako velja za podzemno železnico. Koronavirus je prizemljil tudi letala. Letališče Heathrow, kjer je zaposlenih 76 tisoč ljudi, deluje z le 15 odstotki zmogljivosti. Ta zlovešča tišina postaja že prav moteča.
Prestolnica je opustela. London vsako leto obišče 30 milijonov turistov, kar 15 milijonov si jih ogleda Buckinghamsko palačo. Tudi druge številke so impozantne, vendar že ti dve povesta dovolj. Kar 13 odstotkov Londončanov dela v turizmu. Zdaj so vsi ostali brez dela. Zaprtih je bilo na stotine malih podjetij, 1,2 milijona ljudi je ostalo brez služb in so zaprosili za socialno pomoč, ki jo je obljubila država … Državo bo to stalo okoli 300 milijard funtov. Pretok denarja in kapitala je skoraj povsem ustavljen. S polno paro poslujejo samo supermarketi. Kmetje so prisiljeni zavreči na tone proizvodov, ker jih nimajo komu prodati. Pa se je šele začelo. Na britanskih poljih bo primanjkovalo 70 tisoč delavcev, ki prihajajo iz Evrope, največkrat z njenega vzhoda. Kdo bo pobiral sadje, zelenjavo, jagode?

Kajak na Temzi
Momir Jelovac

Družabno življenje

Posledice glede duševnega zdravja je mogoče čutiti že zdaj. Ljudje vse težje prenašajo izolacijo, počasi pokajo šivi, vse več je družinskega nasilja. Svoje domove lahko zapuščajo le v primeru nabave hrane in življenjskih potrebščin in obiska lekarne. Dovoljenih je 40 minut telesne aktivnosti na dan. Ljudje morajo biti drug od drugega oddaljeni vsaj dva metra, družijo se lahko le po dva in dva, ne v skupinah. Kazni so visoke. Pred nekaj dnevi neka gospa, potem ko se je dlje časa mudila v parku, ni hotela odgovoriti policistom, zakaj je bila tako dolgo zunaj. Izrekli so ji globo v višini 600 funtov.
Šport igra v življenju Britancev zelo pomembno vlogo. Nogomet je zanje religija, ragbi tradicija, kriket šport poletja in sonca. Poroke, obletnice, praznovanja, celo pogrebe v tej državi načrtujejo glede na športni koledar. Nepredstavljivo je, da letos ne bo teniških turnirjev v Queensu in Wimbledonu. Leto brez Wimbledona je, kakor da ga sploh ne bi bilo. Za mano je 33 turnirjev in sprašujem se, kaj bom počel teh 21 dni na koncu junija in v začetku julija. Kaj bo z jagodami, smetano in šampanjcem? In tradicionalnim wimbledonskim koktajlom Pimm's?
V središču Londona sem bil nazadnje 12. marca. Imam to srečo, da mi novinarska izkaznica omogoča nekoliko širši radij gibanja. V glavnem uporabljam kolo in vsak dan v 50 minutah odkolesarim Giro di Ham/Kingston. Trudim se odkriti trenutni utrip življenja v svoji soseski in njeni okolici. Priznati moram, da so moji sosedje čez noč postali zelo disciplinirani. Spoštujejo odredbe, nova pravila vedenja in zdi se, da se ne bojijo kazni. Bolj jih je strah agresije koronavirusa in številk, ki so brutalne, nemilostne in nakazujejo, da utegnejo Britanci plačati morda najvišjo ceno v Evropi.
London diha le s polovico pljučnega krila, njegovo srce bije počasneje. Prizori včasih pri človeku vzbujajo tesnobo in strah. Podobni so tistim v filmu Zadnja obala, ki ga je leta 1959 zrežiral Stanley Kramer. V njem Gregory Peck, Ava Gardner in Anthony Perkins po jedrski vojni s podmornico iščejo oazo, ki ni kontaminirana. Izkrcajo se na neki plaži v Avstraliji, vendar hitro spoznajo, da tudi tam ni več znakov življenja. Na srečo je to le film. Za zdaj.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta