"'Iščete upravno enoto?' me je vprašala. Prikimal sem. 'Saj boste oddali za referendum,' je nadaljevala. 'To je naravnost grozljivo, da taki umetniki dobivajo denar.' Začutil sem, da je prišel moj trenutek terapevtskega pristopa. 'Veste, gospe, ki je na sliki vaše pobude za referendum, tudi jaz ne razumem najbolje. Ampak prejela je pa vrsto evropskih priznanj.' Sledil je izbruh, ki sem mu moral pritrditi, čeprav iz drugih razlogov. 'Vsa Evropa je zblojena!' je zavpila. 'V tem se pa popolnoma strinjava,' sem zaključil in odšel. A po nekaj korakih sem začutil, da moja misija oznanjevanja resnice še ni končana. Vrnil sem se s prepričljivim argumentom. Vsaj mislil sem tako. 'A veste, da vsi dodatki stanejo nekaj deset tisoč evrov na leto, referendum pa šest milijonov?' sem zmagoslavno pribil. 'In kaj potem?' je razkačeno ugovarjala. 'Ti milijoni gredo med vse nas, reveže, ki skrbimo za izvedbo.'
Ta razlaga je spreobrnila mene. Uvidel sem, da je referendum najboljši socialni korektiv. Koliko lačnih ust nasitimo, koliko položnic v revnih družinah bo plačanih, in še marsikaj plemenitega lahko naredimo. Neprimerno bolje bi bilo vsak mesec prek referenduma razdeliti nekaj milijonov med ljudi, kot pa namenjati stotine za oboroževanje, JEK 2, TEŠ 7 in podobne tvegane naložbe. Začutil sem, da moram oznanjati novo resnico, malo drugačno od doslej veljavne o porabi javnega denarja. Razlago iz psihiatričnega učbenika, da je grandiozna motnja težko dostopna za tretma, dokler ima človek trdno prepričanje v svoj prav in v svoje poslanstvo, sem odrinil globoko v podzavest. Bral sem, da zna tam delovati še bolj usodno, a se poslanstvu preroka, ki, v skladu z diagnozo, izkorišča tudi medije, ne morem upreti. Vem, tudi Kristusa so na koncu križali, a njegov lik v teh razmerah nekako ne more iz mene."
