Timotej Milanov
"Človeštvo se že od začetka vojskuje z virusi. Včasih umre več milijonov ljudi kot v dejanski vojni, a na koncu vedno zmagamo," je misel epidemiologa iz šestdesetih let prejšnjega stoletja v uvodnem prizoru postapokaliptične serije The Last of Us, ki je pritegnila precej zanimanja ob začetku predvajanja. Ta po vsebinski plati prihaja ob pravem času, da bi nagovorila od pandemije koronavirusa naveličano prebivalstvo, hkrati pa nosi še pomembno sporočilo o svetu, ki se je nepovratno spremenil.
Tudi naš svet se namreč spreminja, ne sicer tako radikalno kot v seriji, a vseeno. Danes se zdi neverjetno, kaj vse smo doživeli od marca 2020, ko je bila v Sloveniji razglašena epidemija, a se razmere še vedno niso normalizirale. Izredno stanje je postalo nova realnost, za katero ni videti, da bi se kmalu končala. Kmalu bo preteklo leto dni, odkar je strah pred virusom zamenjal strah pred vojno. Vse tisto, kar smo prej pripisovali posledicam epidemije, danes pripisujemo posledicam ruske invazije v Ukrajini. Motnje v dobavah surovin in materialov so dvignile njihove cene, posledično so se dvignile tudi cene izdelkov, katere je v nekaterih panogah še vedno težko dobiti. Liberalna globalizacija je stopila nekaj korakov nazaj, v ospredju je zopet močan državni intervencionizem na vseh področjih.
Na prvi pogled se sicer zdi, da je prosti pretok blaga vrednota, ki je niti največja zaostritev v času epidemije ni mogla razbiti. Spomnimo se samo ogorčenja domačih kmetov, ki so pozivali k ukrepanju države, medtem ko zaradi pretrganja dobavnih poti niso mogli pravočasno spraviti živine iz hlevov na trg, prav tako so se jim doma kopičili pridelki, za katere niso imeli kupca. Zahtevali so, naj država prepove uvoz poceni živilskega blaga iz tujine, ki je še kar prihajalo. To ni bila za Janševo vlado nikoli realna opcija, prav tako verjetno ne bo niti za Golobovo ali katero koli drugo. Gre za načelo, ki je eden od temeljev EU, ki smo se jim zavezali ob vstopu v zvezo, katere počelo je prosti trg. A stvari se spreminjajo, nacionalni interes spet postaja geslo dneva, v času epidemije se je začelo govoriti o nacionalnem interesu na področju prehranske in energetske samooskrbe, od začetka vojne pa stopa v ospredje razprav nacionalni interes na področju zelenega prehoda.
Rešitve so sicer predlagane na ravni Evropske unije, a bi bilo naivno misliti, da pri tem vsaka država članica ne sledi v prvi vrsti lastnim interesom. To se je pokazalo tudi ob prizadevanjih za uvedbo embarga na uvoz ruske nafte in naftnih derivatov. Pri tem so si nekatere članice, ki nimajo stika z morjem in so v preteklosti postale zelo odvisne od Rusije, izposlovale izjemo, po kateri bodo lahko še naprej uvažale rusko nafto po naftovodih. Na prvi pogled razumljiva poteza, saj ne bi bilo pravično, da bi z embargom ogrozili vitalne interese nekaterih članic s slabšim izhodiščnim položajem. A to v praksi potegne več stvari za sabo, začenši z embargom na uvoz ruskih naftnih derivatov, ki bo kmalu začel veljati. Eden od treh velikih naftnih igralcev na slovenskem trgu je madžarski Mol, ki želi svojo vlogo s prevzemom družbe OMV Slovenija še okrepiti. Mol slovenski trg oskrbuje z naftnimi derivati iz lastnih rafinerij na Madžarskem in Slovaškem, obe omenjeni državi pa sta med tistimi, ki so si izposlovale izjemo. Hkrati bo torej Mol na istem trgu tekmoval s konkurenco, ki se je tej možnosti odpovedala v imenu višjega cilja - zaustavitve posrednega financiranja ruske vojaške mašinerije.
Medtem ko so nekatere države bolj ali manj pasivne opazovalke trenutne situacije, jo druge izkoriščajo, da bi čim boljše unovčile svoje tehnološke prednosti in naravne danosti, in si tako že danes zagotavljajo boljši položaj v novonastajajočem svetovnem redu. Leta 2021, torej v času pred rusko invazijo, je ruski zemeljski plin predstavljal 39 odstotkov vsega uvoženega plina v EU. Po podatkih Eurostata se je do tretjega četrtletja lani ta delež znižal na 15 odstotkov, medtem ko je vlogo najpomembnejšega dobavitelja prevzela Norveška. Istočasno se je v strukturi vsega dobavljenega plina v EU več kot podvojil delež ameriškega utekočinjenega zemeljskega plina, ta danes zajema že 15 odstotkov. To je tudi posledica dogovora med EU in ZDA, ki so v tem pogledu na nek način priskočile na pomoč stari celini, a je ta seveda v finančnem smislu v korist Američanov.
Ti tudi sicer ne čakajo na nikogar, tako je administracija Joeja Bidna že začela uresničevati agendo nove industrijske politike, ki predvideva obsežna vlaganja v tako imenovane tehnologije prihodnosti na področju polprevodnikov, avtomobilske industrije, baterij ... vse seveda v luči zmanjšanja rabe fosilnih virov. Zeleni prehod postaja platforma za novo globalno tekmo, ki bo lahko povzročila še večje premike, kot sta jih epidemija koronavirusa ali vojna v Ukrajini. Danes je že jasno, da bodo morale evropske države v njej tekmovati tudi s svojimi zavezniki, v prvi vrsti z ZDA.
V istem svetu in okoliščinah deluje tudi Slovenija. V tem kontekstu se bodo morali državljani predvidoma na referendumu izreči tudi o gradnji drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem, enega največjih projektov v zgodovini Slovenije. Večanje energetske uvozne odvisnosti Slovenije je nesprejemljivo za suvereno državo, je v torek povedal poslovni direktor Gen energije Danijel Levičar, ki si prizadeva za čimprejšnjo izvedbo projekta. Tak projekt seveda ni izvedljiv brez močne podpore politike, tej pa se, kot kaže, nikamor ne mudi, saj je očitno prevladala presoja, da čas energetske krize ni optimalen za trezno sprejemanje dolgoročnih odločitev. Referendum bo tako v najboljšem primeru ob koncu tega mandata. Medtem ko je pred leti kazalo, da se jedrska tehnologija počasi poslavlja, zdaj zaradi omenjenega dogajanja doživlja renesanso in postaja pomemben del zelenega prehoda. A kompleksna proizvodnja jedrskih elektrarn terja čas, proizvajalcev je malo, interesentov pa vedno več. In če je to pot razvoja, za katero se bodo odločili državljani, je pravočasno sprejetje odločitev ključnega pomena.
Če se vrnemo k besedam fiktivnega misleca z začetka tega zapisa, imamo tokrat opraviti tako z virusom kot z vojno, oba v tem trenutku še vedno neusmiljeno terjata mnoge žrtve. Hkrati sta pospešila zeleno revolucijo, ki bo marsikoga pustila ob strani. Bo človeštvo zmagovalec tudi tokrat? Nekdo bo zagotovo …
