(ŠESTI DAN) Vohuni so med nami

Pa jo imamo. Svojo vohunsko afero. Zdi se, kot da smo komaj čakali, da v mali, na globusu komaj vidni državici odkrijemo pravega vohuna. Kaj enega, dva! Še z mladoletnima otrokoma za boljšo krinko, pa po možnosti supermoderno prisluškovalno tehniko v najeti hiši in kako pištolo z dušilcem v predalu s spodnjicami.

Neznank v tej vohunski enačbi je ogromno in vseh odgovorov na vprašanja, ki se nam zastavljajo in jih postavljamo pristojnim službam, verjetno nikdar ne bomo dobili. V Slovenski varnostno-obveščevalni agenciji (Sova), ki je stala za celotno operacijo, verjetno niso bili niti najmanj srečni, da je informacija o razkritju galerijsko-antikvarskega vohunskega para z argentinskimi dokumenti sploh prišla na plan ali pa tako zgodaj. Razen če so to želeli sami in so jo plasirali preko novinarja, v tem primeru ljubljanskega Dela. Čudno je že, da je novica ostala tako dolgo prikrita, saj so aretacijo izvedli pred skoraj dvema mesecema in osumljenca tudi privedli k preiskovalnemu sodniku, ki ju je poslal v pripor. Prav tako se lahko sprašujemo, zakaj so se odločili za aretacijo - in morebitno posledično sojenje - glede na spekter drugih možnosti, ki jih protiobveščevalne službe imajo. Lahko na primer pustijo vohune, da delajo dalje (in jih seveda spremljajo) ter jim skušajo podtakniti kakšne dezinformacije, lahko jih skušajo novačiti za dvojno igro, lahko jih preprosto na tiho izženejo iz države ... Spisek je res dolg.

Če izhajamo iz predpostavke, ki jo je potrdila ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon, da je par delal za rusko obveščevalno službo GRU (eno od naslednic zloglasne KGB), je Slovenija s tem Ruski federaciji poslala jasno sporočilo, da ve za njeno početje na svojem ozemlju in se z njim - kot tudi njenim krvavim lomastenjem po Ukrajini - absolutno ne strinja. Malce nenavadno je, da ruskega veleposlanika še niso povabili na pogovor/zagovor na sedež zunanjega ministrstva, kar je tudi ustaljena praksa. Bodo Rusi vrnili udarec, kot so ga v primeru izgona njihovih diplomatov kmalu po začetku agresije na Ukrajino? Spomnimo, Slovenija je tedaj za persone non grata razglasila kar 33 ruskih državljanov vseh rangov, največ seveda diplomatskih, uradna Moskva se je odzvala z izgonom štirih uslužbencev slovenskega veleposlaništva. Sorazmerno glede na velikost držav in diplomatskih misij pač. Pa da ne bo pomote, ruski vohuni v Sloveniji še zdaleč niso edini.

Nekoliko lažji je odgovor na vprašanje, kaj za vraga ruski - in drugi - vohuni počnejo v mikrodržavici, ki ima prebivalcev za eno moskovsko predmestje. Zbirajo informacije, logično. Slovenija je ne glede na svojo majhnost članica Evropske unije, ki po Ruski federaciji, njenih bankah, podjetjih in posameznikih udriha z novimi in novimi sankcijami, prav tako je ena od 30 držav v zvezi Nato, ki ukrajinsko vojsko zalagajo z neverjetnimi količinami vedno sodobnejšega orožja, kar je spremenilo Putinov načrtovani tridnevni pohod do Kijeva v dolgotrajno vojno z desettisoči mrtvih in ranjenih. Ne glede na velikost države, njeno ekonomsko, politično ali vojaško moč si članice EU in Nata informacije delijo. Pa tudi če je šlo v tem primeru za obveščevalca nižjega ranga, ki se tovrstnim občutljivim podatkom nista mogla niti približati, so tujim obveščevalnim službam dovolj že na videz nepomembni podatki o politični in gospodarski klimi v državi, kjer rovarijo, če jih le znajo potem pravilno tolmačiti in vrednotiti.

Vohuni obstajajo, odkar so se začele prve medplemenske vojne, in bodo ne glede na najsodobnejše (proti)obveščevalne tehnologije na terenu še naprej. Informacija o namerah nasprotnika je vredna več od tisoč mečev ali najsodobnejših tankov. Seveda se je z razvojem civilizacije vohunstvo razširilo tudi na gospodarsko, intelektualno in še katero sfero, a v osnovi še vedno pomeni zbiranje podatkov o tem, kaj počne in namerava druga - niti ne nujno sovražna - stran. Spomniti se velja na ne tako davno afero NSA, ko je ameriški vojaški analitik Edward Snowden (nedavno je dobil rusko državljanstvo in potni list) razkril, kako je ameriška Nacionalna varnostna agencija elektronsko vohunila ne samo za nasprotniki, temveč tudi za najtesnejšimi zavezniki. Da so prisluškovali bivši nemški kanclerki Angeli Merkel, trem nekdanjim francoskim predsednikom in drugim, zunaj tedaj veljavne protiteroristične zakonodaje pa tudi številnim ameriškim državljanom, je razkril eden najslavnejših žvižgačev na svetu. In nam vsem dal misliti.