V SOBOTO

Prihodnost brez snega: Zelene zime so težava, večja od smučišč

Andreja Kutin Andreja Kutin
14.01.2023
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Sašo Bizjak

Vročinski val, ki je v prvih dneh leta zajel Evropo, ni le nenavaden vremenski pojav, je napoved prihodnosti, bolje rečeno, sedanjosti z nekaj odkloni. Smučarska središča v Franciji, Švici, Nemčiji, Avstriji so ustavila naprave, saj pri temperaturi 18 stopinj Celzija niti najboljše naprave za izdelavo snega ne učinkujejo.

Zelene zime pravzaprav niso novica, Mojca Dolinar, direktorica Urada za meteorologijo, hidrologijo in oceanografijo pri ARSO, pojasnjuje novo realnost: "Kar se tiče zim, nas žal čaka vedno bolj zelena prihodnost, kar je posledica višjih temperatur pa tudi spremenjenega padavinskega režima. Kako se spreminja snežna odeja, kažeta dva kazalnika. Eden je spreminjanje števila dni s snežno odejo, ampak ta ne pokaže vsega, ker ne pove, koliko snega je, temveč samo, ali je snežna odeja ali je ni. To je lahko zelo veliko snega ali samo pobeljena tla. A tudi ta kazalnik zelo upada. Če smo imeli v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja povprečje blizu 70 dni s snežno odejo, je zadnja leta povprečje okrog 20 dni. S tem, da so posamezna leta, ko je teh dni manj kot deset. To število je seveda zelo variabilno, niha iz leta v leto, saj je vreme po svoji naravi malo kaotično, a splošni trend je jasen - število dni s snežno odejo je manjše."

Potem je tukaj še drug kazalnik, ki govori o tem, kako debela je snežna odeja, torej povprečna debelina snežne odeje na sezono. Ta se je od šestdesetih, sedemdesetih let prejšnjega stoletja prepolovila. "Ko gremo malo višje v sredogorje, je ta trend še bolj opazen, zlasti ker je bilo prej tam bistveno več snega. Le v visokogorju ta trend ni tako zelo izražen, ker gre za take višine, da tudi če se segreva, je nekaj dni še vedno pod ničlo. V visokogorju se ta trend najbolj pozna v prehodnih časih, v pozni pomladi in zgodnji jeseni, zime so v visokogorju še vedno bele."

Sašo Bizjak

Tudi poznomarčevski ali aprilski sneg, ki postaja stalnica po milih zimah, situacije ne izboljša. Gre za percepcijo človeka pa tudi to, da smo se pravih zim že odvadili, razlaga klimatologinja: "To mi opazimo. Da je bil mraz aprila, marca, tudi maja, to so posamezni dogodki, ki so se vedno dogajali, ampak je sedaj kontrast večji, ker so zime vse bolj zelene. Nismo več prilagojeni na tak oster mraz, kot je bil prej, ko ni bilo nič nenavadnega, da smo imeli pozimi precej ledenih dni, ko se temperatura ni dvignila nad nič stopinj cel dan in so bile temperature tudi minus 20 v nižinah. Sedaj pa imamo kar naprej temperature tudi nad nič stopinj, kar pomeni, da temperatura sploh ne pade pod ničlo. Ker smo na te razmere že malo prilagojeni, je naše opažanje pristransko."

Je pa res novost, da se količina zimskih padavin povečuje in ta trend se bo v prihodnosti stopnjeval, a pretežno gre za dež v zgodnji in pozni zimi, seveda pa lahko pomeni tudi sneg. "Zimskih padavin bo vedno več, več, kot smo jih bili navajeni. To lahko pomeni tudi zelo veliko snega, četudi takoj skopni, pusti pa občutek, koliko snega je marca. A ta sneg ne ostane dolgo," pojasnjuje Mojca Dolinar.

Manj snega pomeni suha tla in prazne struge

Ne le zimski turizem, škoda je še mnogo večja, četudi jo je težje preračunati v evre kot izgube žičničarjev. 60 odstotkov evropskih rek se napaja iz gorskih snežnih pokrovov, sedaj ta zalogovnik vode usiha, posledice pa čuti praktično cel kontinent. V Sloveniji je pojav še toliko bolj izrazit, ker se prav vse reke pri nas napajajo iz snežne odeje.

"Pri nas imajo vse reke snežni režim, čeprav se ta od reke do reke razlikuje. Prav letos smo ga izkušali pri nas, ko so bili vodostaji poleti izjemno, izjemno nizki. To je v bistvu posledica pomanjkanja snežne odeje pozimi. Snežni režim pomeni, da se reke v zgodnji pomladi in zimi napajajo iz snežne odeje. Snežna odeja je izjemno pomembna, ne le za napajanje rek, ampak za celoten ekosistem. Sneg je ogromen zadrževalnik vode v času, ko je ne potrebujemo, ko rastline in ekosistemi mirujejo. Ko se začne vegetacijsko obdobje, se počasi voda izpušča v okolje. Vsa voda, ki se stali, se porabi na tistem kraju ali pa odteka zelo počasi. Pri padavinah je to čisto drugače - ko pada dež, voda odteče takoj in rastline nimajo veliko od tega. Namočene so le tisti trenutek, ko dežuje, pri snežni odeji pa je koristno ravno to, da se tali počasi in vsa ta shranjena voda odteka zlagoma. To je predvsem velik problem za gozdove, kajti pri nas je več kot dve tretjini površja pokritega z gozdovi, ki porabljajo to vodo. V začetku vegetacijske sezone rastline potrebujejo snežnico, in če ni snežne odeje, denimo tako kot lani, ko je bilo izjemno suho, lahko ostane vegetacija več mesecev brez vode. Ne le ko je vročina in izhlapevanje, ampak je lahko tudi pomanjkanje snežne odeje velik problem," napoveduje meteorologinja.

Posledice trpijo tudi reke - poznopomladanski ali zgodnjepoletni višek vodostajev se vidno zmanjšuje in se bo zmanjševal še naprej. Hkrati imamo povečanje jesenskega viška, ki postaja vedno bolj napihnjen, saj voda ne zastaja v snegu. Nekdaj se je namreč v poznojesenskem času voda v obliki snega že zadrževala v visokogorju, sedaj pa odteče, kar nas lahko skrbi tudi zato, ker lahko to privede do poplav. Prej se je namreč voda vsaj delno zadržala v snegu, sedaj je sneg zamenjal dež ali pa se hitro stali in voda hitreje odteče v dolino.

Ukrepi, ki pomagajo, in ukrepi, ki škodijo

V Sloveniji kasnimo s prilagajanjem na podnebne spremembe, že vsaj 20 let poznamo opozorila, vedeli smo, kaj se dogaja, bili smo opozorjeni. Ukrepanja so različna od sektorja do sektorja, pravzaprav je najbolj napreden sektor pri prilagajanju na podnebne spremembe kmetijstvo, pravi Mojca Dolinar: "Ker je izjemno odvisno od podnebja. Oni že desetletja čutijo, kar je morda običajnemu človeku očitno šele sedaj, ko na svoji koži izkuša spremembe. Kmetijci so imeli te izkušnje že prej. Čutili so posledice v škodi na kmetijskih pridelkih in v kmetijstvu je v teku že kar nekaj aktivnosti, prilagajajo se na ekstremne vremenske dogodke. Če pogledamo recimo točo, je vedno več zaščite z mrežami, prilagodile so se tudi zavarovalnice, ponujajo zavarovalnine tudi za škodo, ki je posledica vremenskih neprilik, te pa so posledica vremenskih sprememb. V teku so prilagoditve na sušo z namakalnim sistemi, čeprav tega še ni veliko, a se je začelo razmišljati o tem, potem so tukaj zadrževalniki vode, ki so sonaravna rešitev, ki lahko pomaga pri preprečevanju poplav in v suši, saj se ta voda lahko porablja kot voda za namakanje. Je pa tako, da je res odvisno od sektorja do sektorja, kakšni so ukrepi, in ukrepe je treba tudi uvajati z zrnom soli. Ker vsi ukrepi ne delujejo povsod. Nekateri so lahko na neki lokaciji zelo učinkoviti, drugje pa sploh ne. Ni nujno, da nek ukrep vpliva le na to, kar želimo, ampak tudi še na kaj drugega. Takoj ko smo v naravi, vplivamo na vse."

Tipičen primer zmotnih ukrepov, pa tudi tiščanja glave v pesek, je zimski turizem. Z vidika upravljavca žičnic je seveda ukrep prilagajanja na zelene zime proizvodnja snežne odeje, umetnega snega. S stališča narave pa to ni najbolj prijazen ukrep, saj gremo s tem pravzaprav v nasprotno smer, pravi sogovornica: "Za umetni sneg porabimo ogromno energije, če porabljamo energijo, pa gre za izpuste toplogrednih plinov, tako smo v začaranem krogu in še bolj delamo tisto, čemur bi se morali odreči, torej izpustom toplogrednih plinov. Velika je tudi poraba vode, ampak voda še vedno zakroži, morda za neko naravno zadrževanje to niti ni tako slabo, odvisno kje in na kakšen način se ta voda dobi. Predvsem je težava velika poraba energije, ki gre včasih tudi v nič - naredijo snežno odejo, ta pa se v nekaj dneh stali." Tudi zalogovnike snega, ki naj bi jih dobili v Mariboru, Dolinarjeva označi za z okoljskega vidika zelo neučinkovito rešitev, saj gre s tem ogromno energije v nič.

Na kateri višini bomo še smučali v prihodnosti?

Vedno višje. Na dolgi rok imajo prihodnost le še visokogorska smučišča. Pri nas ima najboljšo prihodnost Kanin, čeprav nadmorska višina ni jasno določena, zelo pomembne so tudi lokalne mikroklimatske razmere. "Recimo Kranjska Gora, Rateče. Ko dobimo pošiljke padavin, se tam naredi zajeda hladnega zraka in dobimo sneg na 800 metrih. Ko pa gremo proti Štajerski, na 800 metrih snega ni. Razlike so, a splošen trend je, da se bo meja sneženja pomikala vedno višje. Ne iz leta v leto, ampak zagotovo iz desetletja v desetletje," napoveduje vremenoslovka. Dodaten minus je, da so na Pohorju smučišča večinoma na prisojni legi, kar pomeni, da ujamejo bistveno več sončne energije in se potem sneg tali še toliko hitreje.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?