(O KNJIGI) Saša Stanišić: Čigav si

Grenko-sladki so ti literarizirani spomini na avtorjevo otroštvo v Višegradu in odraščanje v nemškem Heidelbergu, strnjeni v romaneskno pripoved s pomenljivim naslovom Čigav si. “Samoportret s predniki,” je svojo zgodbo, prepleteno z mešanico žalosti, nostalgije, ironije in humorja, značilno za kraje, od koder izhaja, označil avtor sam in si prislužil oceno, da gre za “verjetno najboljšo knjigo o življenju beguncev, kar smo jih kdaj prebrali”. Tako je vsaj zapisal norveški časopis Afterposten.

Štirinajst let je imel Saša Stanišić, rojen v mešanem, srbsko-bošnjaškem zakonu, ko je moral zapustiti svoj Višegrad, potem ko je mami, diplomirani učiteljici marksizma, znanec policaj položil na srce, naj izgine iz mesta, ker bo muslimanom kmalu trda predla. Danes je 43-letni Stanišić priznan pisatelj, ki piše v nemščini, pri tem pa se vrača k svojim bosanskim koreninam, k vojni, begunstvu in vprašanju identitete. Seveda ni v obravnavi teh tem ne prvi ne zadnji, vendar počne to na izviren, samosvoj način. V Višegradu je imel očetovo mamo, babico Kristino, mamino mamo, neno Mejremo, in deda Muhameda, maminega očeta, imel pa je, zapiše, tudi Jugoslavijo, ampak ne za dolgo: “Socializem je bil utrujen, nacionalizem buden. Zastave, vsak s svojo, v vetru, v glavah pa vprašanje: kaj si pa ti?” Odgovor na zadnje vprašanje je zapleten in hkrati preprost, pomaga mu ga najti babica, ki pravi, ni važno, od kod si, čigav si, važno je, kam greš. Res, tudi kot sporočilo o preseganju preteklosti zaradi prihodnosti je mogoče brati to knjigo, v kateri se deški spomini mešajo s sanjskimi zgodbami iz bogate zakladnice balkanskega magičnega realizma.

Pripoved se začne z babico Kristino in njeno demenco, z njo oziroma z babičinim pogrebom se tudi konča. Lepšega spomenika vnuk babici, ki je vedno vedela, kaj fantič potrebuje, ne bi mogel postaviti. Za bralčev užitek pa je zaslužna tudi Urška P. Černe, ki je to zahtevno delo subtilno prevedla iz nemškega izvirnika v slovenščino.