Nekoč so bile Terme: Ko začneš prodajati adute, je poraz neizogiben in postaneš lupina

Terme Maribor na zemljevidu mariborskega turizma danes ne predstavljajo nič, Kristijan Lasbaher, predstavnik delavcev Term Maribor in predsednik Sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije, kratko in jedrnato predstavi aktualno stanje. Blagovna znamka je izgubila vrednost, čez nekaj let bo potonila v memoarje in o njej se bo govorilo v pretekliku.

"Terme Maribor kot uspešna firma ali kot prepoznana blagovna znamka na področju turizma v Mariboru in sicer ne obstajajo več," razmišlja Alenka Iskra, nekdanja direktorica. "So še lupina, podjetje, ki pa na področju turizma ne igra nikakršne pomembnejše vloge. Tudi ime podjetja je danes popolnoma zgrešeno, saj termalnega turizma v Maribru nimamo več. Termalne vode kot potenciala za razvoj termalnega oziroma zdraviliškega turizma Terme Maribor niso izkoristile, še več, v zadnjih desetih letih tega segmenta niso razvijale, marveč so ga opustile. Niso vlagale v razvoj nove, nadomestne turistične ponudbe. Nasprotno, s prodajo delov podjetja in tudi nepremičnin so možnosti za razvoj produktov in širitev turistične ponudbe kot podjetje izgubili oziroma so se mu odpovedali."

Čabrianovi zlati časi

Kako je prišlo do tega, kaj so vzroki in kakšna je 30-letna zgodovina podjetja, ki je danes na robu uradnega propada, Kristijan Lasbaher ve zelo dobro, saj v Termah dela že 34 let. Od blizu je doživljal pot od raja do pekla. "Plače nikoli niso bile visoke, so pa bile redne," se spominja zlatih časov. "Ko si pred leti prišel v banko urejat kredit ali kaj drugega, ni bilo treba kazati svojih plačilnih list, če si bil zaposlen pri Termah Maribor." Šlo je "na lepe oči", ker je bilo podjetje zanesljivo in stabilno. Zato je imelo dober ugled daleč naokoli in je uživalo zaupanje.

Med prelomnicami, ki so bistveno zaznamovale Terme Maribor, predstavnik delavcev izpostavi štiri. Če bi jih strnili in povzeli s protagonisti, so to: Čabrian, Iskra, Valand in Rusi. Prvo dramatično poglavje je obdobje v času direktorja Krešimirja Čabriana, ko Terme nastanejo leta 1997 kot naslednik dela turistično-gostinskega podjetja Pohorje in prevzamejo vrsto objektov (hotele Habakuk, Piramida, Orel, Zamorc, Bellevue, Areh, gostilne Koper, Pri treh ribnikih, Majolika ...) v Mariboru. "Zaradi odkritja termalne vode v Stražunu (s temperaturo od 40 do 44 stopinj Celzija in obogateno z mineralnimi in rudninskimi snovmi, op. p.) je bila družba v razvoju in vzponu. Bila je največji turistični igralec v občini Maribor. Takrat se je ustvarjalo Fontano, načrtovalo Habakuk," ki je postal eminenten hotel visokega ranga, začetke Term, ki so takrat bile državne, opisuje sindikalist. Članki iz arhiva Večera o Čabrianovem sicer kratkem obdobju poročajo pozitivno, razen blagega očitka, da je za šefa Habakuka postavil svojega sina, ni zaslediti nič posebej dvomljivega, nobenih afer ali sumljivih poslov.

Hotel Habakuk je bil vselej številka ena Term Maribor. Na odlični lokaciji med zelenimi smrekami, ob vznožju pohorske vzpenjače so ga gradili že v okviru Certusove temeljne organizacije združenega dela. Otvoritev je bila decembra 1974, druga praznična otvoritev pa leta 1998 že pod okriljem Term, ko so ga dogradili in oklicali kot "hotel za novo tisočletje". Povečali so prenočitvene kapacitete, več sob je bilo nadstandardnih, dodali so kongresno-prireditveni center in center dobrega počutja. Nato so ga spreminjali in prilagajali trendom še večkrat. Leta 1999 je dobil peto zvezdico, a jo je izgubil in zadnja leta delal kot štirizvezdični hotel. Nazadnje so ga obnavljali v času koronske epidemije in po dveh letih in pol odprli novembra lani. Če bi zidovi hotelov govorili, bi iz Term lahko producirali bestsellerje, od romantičnih komedij do verjetno kriminalk. Habakuk je gostil slavne, petične ljudi in pomembne dogodke, od poslovnih konferenc, simpozijev do modnih revij in gala plesov. Tam so se srečevali športniki iz vsega sveta, ki so prišli na priprave in tekmovanja za Zlato lisico, politiki in hedonisti, ki so radi prišli v kavarno ali na masažo.

Valantova preprodaja in konec uspeha

V drugem poglavju, ko leta 1998 za direktorico pride Alenka Iskra in vodi Terme Maribor 13 let, "se začne stagnacija", ocenjuje predstavnik delavcev, podjetje bistveno ne napreduje niti ne nazaduje. Je pa precej časa stabilno, močno in trdno.

Ko Alenka Iskra, podjetnica in mestna svetnica, v prejšnjem mandatu župana Saše Arsenoviča mariborska podžupanja, danes pogleda nazaj, vidi stvari nekoliko drugače kot sindikalist. "Podjetje se je ukvarjalo tudi s trgovinsko dejavnostjo, prodajalnami na mejnih prehodih, ki so sicer izgubile status prostocarinskih prodajaln, a so vseeno uspešno poslovale tudi pod novimi pogoji," pove Iskra. Na področju turizma so Terme Maribor "vlagale v obnove hotelov in nove investicije. Večale so svoj tržni delež, razvijale so nove ponudbe in programe. Vlagale so v zaposlene. Razvijati turizem v Mariboru ni bila najlažja naloga, a kot kažejo dosežki iz obdobja izpred dobrih desetih let, se je s strokovnim in predanim delom vseh zaposlenih dalo premikati meje. Zagotovo je bilo potrebno tudi določeno prestrukturiranje družbe, saj se je bilo treba prilagajati novim razmeram na trgu. Strokovnost pri delu, stabilna finančna situacija in ustrezna lastniška struktura so pomembni faktorji za uspešno poslovanje."

Tretja prelomna točka je vstop NFD Holdinga Stanislava Valanta v lastništvo Term Maribor pred 20 leti, torej leta 2003, ki se je po poročanju medijev v več primerih gradnje svojega imperija izkazal za tipičnega tranzicijskega špekulanta z bajnim zaslužkom. "Čeprav nam je NFD zatrjeval, da je strah odveč," Lasbaher pravi, da je trepet ljudi bil upravičen, skorajda preroški. Strah pred strategijo o preprodaji družbe naprej se je nekaj let kasneje uresničil. Negotovost, nestabilna služba in spremenjeni odnosi, simptom, ki ga je divja privatizacija zasejala med delavce gospodarskih družb po vsej Sloveniji, so začeli najedati tudi mariborski kolektiv. Poklici, kot so natakar, sobarica, čistilka in drugi ključni v gostinstvu in turizmu, so začeli izgubljati vrednost, ne samo finančno, temveč tudi socialno, moralno. Delavci so se začeli bati za svojo socialno varnost in prihodnost. V ospredje so se prerinila dotlej neznana vprašanja o eksistenci.

Pri vsem tem, zlasti pa "pri poslovanju gospodarskih družb ne moremo zanemariti vloge lastnikov", Alenka Iskra težo in moč polaga v družbenike. "Čas mojega vodenja seže v obdobje velikih premikov na področju lastništva. Z menjajočimi lastniškimi strukturami smo dalj časa uspešno usklajevali razvojne projekte in zagotavljali stabilno poslovanje. Žal se je zadnji večinski lastnik, v času mojega vodenja družbe, to je bil NFD, odločil za prodajo družbe. To je bil tudi začetek velikih sprememb in po mojem konca Term Maribor kot uspešnega podjetja." Iskra prst usmeri v NFD Holding, katerega prvi mož Stanislav Valant je dolgo veljal za enega od zmagovalcev tranzicije. Obvladoval je pomemben del lastništva Etola, Save, Ljubljanskih mlekarn, posredno je bil tudi med največjimi zasebnimi lastniki Krke, Petrola, Pivovarne Laško, Cinkarne Celje, Gorenja ... Ob svetovni finančni krizi leta 2008 je bil NFD Holding mogotec z več kot četrt milijarde evri premoženja in le nekaj milijoni evrov finančnih obveznosti. A slika se je kmalu iz rožnate začela spreminjati v črno. Potopili so ga zgrešeni podvigi. Sredi leta 2012 se je hišica iz kart začela podirati, to leto je NFD prodal tudi Terme, v stečaju je pustil za okoli 65 milijonov evrov neporavnanih dolgov.

Ruski vrtiljak in množenje minusov

Z NFD Holdingom, ki 2012. večinski delež proda z ruskim Gazpromom povezanemu podjetju MB Dailyrates management Limited s Cipra, Terme Maribor vstopijo na vrtiljak lastniških sprememb. Te gredo z roko v roki s turbulentnimi, verižnimi menjavami direktorjev in intenzivno prodajo premoženja. Ruski prevzem, najprej skrit za firmami s poštnimi nabiralniki in iz davčnih oaz, velja za četrto in hkrati pogubno prelomnico, ob kateri se je marsikdo vprašal, kako to, da ni vzbudila zanimanja pri preiskovalcih, policistih, inšpektorjih. Razen afere konec leta 2016, ko so v avtu direktorja marketinga Ninoslava Vidoviča našli drogo, ni odmevalo nič podkrepljenega z dokazi. Iz teorij, da so Terme le poligon stricev iz ozadja in različnih interesov, ki naj bi se želeli nalepiti na ruski kapital in se ga lakomno naužiti ali ga uporabiti za precej bolj skrivnostno zgodbo, se ni izcimilo nič.

"Rusi so govorili o dolgotrajnem razvoju, čemur je na začetku še bilo mogoče verjeti in je kazalo neke potencialne obrise," se obdobja, ko je marsikdo v Sloveniji v zvezde koval tuje investitorje, dotakne Lasbaher. "Vendar se je kmalu začela odprodaja nepremičnin in profitnih centrov, denimo medicinsko-termalnega centra Fontana (Diagnostičnemu centru Bled, ki ga obvladujeta Zavarovalnica Triglav in Sava Re, op. p.), parkirišča pred hotelom Piramida (kupi ga mariborsko podjetje Abavus, op. p.), gostilne Pri treh ribnikih (ki jo v času župana Saše Arsenoviča prevzame Mestna občina Maribor, op. p.) in tako dalje." Našteva, kako so drug za drugim padali paradni konji in prehajali po kosih nazaj v last različnih slovenskih družb. Zgroženo dodaja: "Rusi so naredili pokop. Ker ko začneš prodajati adute, ki prinašajo denar, je, kakor da bi metal jokerje proč," poraz je neizogiben.

V ruskem obdobju se Terme velikopotezno zaletijo v najem pohorskih hotelov Arena, Videc in Bolfenk, ki jih je Družba za upravljanje terjatev bank prevzela ob stečaju Športnega centra Pohorje. Med zaposlenimi zasije luč upanja, prosperitete, a je ta podoba navidezna. Pogodbo o petletnem najemu omenjenih treh hotelov predčasno prekinejo. Z letom 2012 začnejo utripati rdeče številke - izguba, padanje prihodkov in drugih kazalnikov poslovanja, kar se nadaljuje v prihodnjih letih in množi v milijonske minuse. Šepati začneta celo osnovno vzdrževanje in plačevanje obveznosti. Med delavci se stopnjuje napetost, stanje v podjetju je pogosto kaotično, pred vrati je stavka.

Ni šlo za neznanje, naivnost ali nesposobnost, je prepričan Lasbaher. "Samovoljni lastniki so želeli na kratki rok zaslužiti denar. Videli so le nepremičnine." Temu cilju so sledili nemilostno, z vsemi sredstvi. V poslovodstvo so nastavljali poslušne in ubogljive kadre, takšne, ki so se hermetično zaprli pred okolico in z novinarji niso komunicirali niti o ponudbi, zanimivi za njihove obiskovalce, kar je samouničevalno početje. Direktorje so menjavali kot po tekočem traku, ne glede na njihove sposobnosti, prizadevanja in rezultate, kar je še eno neracionalno, destruktivno ravnanje. Sindikalist je v Termah Maribor preživel dvanajst generalnih direktorjev in dvajset direktorjev hotela Habakuk. "Najbolj trpežen se je obdržal približno dve leti. Čeprav če želi menedžer nekaj narediti in doseči, potrebuje za uresničitev kratkoročne vizije vsaj en mandat ali dva, kaj šele za uresničitev dolgoročne vizije," razmišlja sogovornik. Zaradi visoke sindikalne funkcije in dolge delovne dobe je Kristijan Lasbaher v lažjem, bolj zaščitenem položaju od večine delavcev, ki so ob vprašanjih o razmerah v družbi običajno nelagodno sklanjali glave in molčali, in si upa spregovoriti. Lastnikov ne problematizira samih po sebi, dokler delajo pošteno, ne dviguje glasu, kritično mejo pri njem predstavlja stiskanje zaposlenih, kršenje in omejevanje pravic delavcev.

Borut Rojs, ki je bil direktor Term od julija 2013 do februarja 2016, ruske investitorje pa je v Maribor pripeljal njegov brat Tibor Rojs, o Termah danes noče slišati nič. Pravi, da je leta 2016 čez firmo naredil križ in od takrat ne spremlja, kaj se z njo dogaja. Je pa leta 2017 za Večer razočaran povedal: "Prišlo je do trenutka, ko sem ugotovil, da so vse obljube, dane v začetku, laž, in da je bila ideja podjetje razkosati in prodati." Pritiski za odprodajo vsega, kar je možno, so prihajali od raznih odposlancev iz Rusije, je priznal. Pojasnil je, da se s tem ni strinjal. Ker jih je poskušal prepričati, da je vredno vlagati v razvoj, so ga gazpromovci zamenjali. Kdo so bili glavni odločevalci, zakaj so to počeli in za koliko se je kdo okoristil, se ni izvedelo in se zelo verjetno ne bo nikoli. Odgovornost, ki v kulturi poslovanja često zveni kot nepotreben okrasek, bo najbrž ostala na področju filozofije.

Sedež podjetja se seli v hotel Habakuk

Terme Maribor so danes samo hotel Habakuk, pa še ta zgolj posredno, in peščica zaposlenih, od nekoč približno 450. Edino neposredno lastništvo je hotel Piramida v središču mesta in še ta je v zaključnem prodajnem postopku. Ko sta se zgodila pravna izločitev hotela Habakuk iz centralne firme in njegov prenos na odvisno podjetje HBP, "plus dolgo nedelovanje hotelov med epidemijo covida, kar je bil priročen izgovor za zaprtje, je bil jasen znak, da razvojne strategije ni", finalno dejanje izpostavlja sindikalist Lasbaher. Medtem ko so bili med korono doma in na čakanju, so si mnogi delavci našli delo drugje, tudi v Avstriji.

"Bistveno pri poslovanju turističnih podjetij je, da imajo spodbudno poslovno okolje, stabilno lastniško strukturo, sposoben in predan kader, vizijo in znanje," meni Alenka Iskra. "Turizem je panoga, ki lastnikom na dolgi rok vrača njihove vložke. Zato je zelo pomembno, kdo je lastnik, da ta pozna panogo in ima dolgoročni interes. Nepremičnine in prodaja teh ne bi smele biti v interesu lastnikov, a kot kaže, je v primeru Term Maribor bil prav ta interes lastnikov prisoten. Posamezni deli podjetja pod novimi lastniki seveda lahko uspevajo. Želim si, da bodo uspešni, saj dajejo nova ali vsaj ohranjajo delovna mesta in mestu vračajo zdravstveno in gostinsko-turistično ponudbo. Vsekakor pa je s prodajo vitalnih delov Term Maribor mesto izgubilo vplivnejšega turističnega ponudnika." Iskra s tem misli, da so Terme Maribor nekoč "vlagale v marketing na domačem in tujih trgih in s tem promocijo mesta in destinacije, vlagale so v razvoj kadra in v razvoj novih produktov, kot so kongresni in termalno-velneški turizem, zdravstveni turizem. Za mariborski turizem današnje stanje zagotovo ni spodbudno. Mesto namreč potrebuje kakovostne nastanitvene kapacitete in produkte, ki jih posamezni ponudniki razvijajo in tržijo. Zgolj oddajanje sob je absolutno premalo. Zagotovo je pa spodbudno to, da je hotel Habakuk po dolgem času prenovljen odprl svoja vrata. Mesto potrebuje hotel višje kategorije, kongresne prostore, velneško ponudbo."

Obnova hotela Habakuk se je vlekla dve leti in pol, lastnik se je lotil renovacije dela sob, avle, restavracije, notranjega bazena, fitnesa in savn. Vrata v napol obnovljen objekt so brez običajnega slavja in prodornejše reklame odprli novembra lani. Investicija je zavita v meglo, o vloženem denarju v hotel ne želi govoriti nihče, ne prokurist Term Maribor Denis Dobaj, ne direktor Term Evgenij Kratzke, ne direktor Habakuka Drago Canjko. Med poznavalci iz gradbenih in turističnih krogov se špekulira o milijonih, ki naj bi z obnovo poniknili, menda v novozgrajenih vilah na grški obali, kjer naj bi si jih postavili menedžerji, vendar je teren spolzek.

Dobaj, glasnik ruskih lastnikov, odločno poudari, da so finance in številke Term Maribor tabu, tema za pogovor tudi niso kakšna ozadja. Poda nekaj podatkov o Habakuku in pove, da so odpravili večino tehničnih napak, ki so nastale med obnovo: "Stremimo k dobremu poslovanju, kongresnemu segmentu gre dobro. Savne in notranji bazen so odprti za notranje goste, kmalu bodo tudi za zunanje goste, ko uredimo brezstični sistem za zapiranje omaric v garderobah. Prodaja Habakuka ni v načrtu. Trudimo se, da ga obdržimo na nivoju. Pridobivamo ponudbe, da bi se še letos lotili obnove zunanje terase hotela Habakuk, torej zunanjega bazena. Januarska zasedenost je bila nekoliko slabša zaradi vremena, ker ni bilo snega. Februarska je zadovoljiva in v skladu z načrti," ne želi biti konkreten. Po internih informacijah naj bi februar nakazoval 55-odstotno zasedenost. Med gosti v hotelu pod pohorsko strmino prevladujejo tujci, zlasti državljani z Balkana in iz nekdanjih jugoslovanskih republik, Madžari in Avstrijci. V podjetju HBP je zaposlenih 72 ljudi, tja so prezaposlili nekaj delavcev iz hotela Piramida. "Nekateri so dali odpoved sami, nekateri bodo odšli k novemu lastniku Piramide, morda ne bomo nikogar odpustili," prokurist ugiba, kaj bo sledilo. Družba iz mreže podjetij celjskega hotelirja Aleksandra Jančarja naj bi Piramido prevzela s februarjem, a se zatika, ker se je pojavil nekdo, ki jo želi preprečiti in blokira postopek. Dobaj potrdi, da to drži. Ker bodo Terme Maribor po prodaji hotela Piramida, kjer sta tudi sedež Term in uprava, podjetje brez vsakršnega nepremičnega premoženja, je smiselna dilema, čemu sploh še njihov namen. "Terme bodo 'support' podjetju HBP, sedež bomo selili v Habakuk," sklene Denis Dobaj.