Kolumna Svetlane Slapšak: Pokanje od smeha

Nihče ni pričakoval, da se bomo med prazniki toliko smejali. Kot se spodobi, je za salve smeha najprej poskrbel vodja opozicije, ki je knjižico venezuelskega avtorja o Forumu São Paulo, konferenci južno- in srednjeameriških levih strank in gibanj, na predstavitvi slovenskega prevoda z njegovo spremno besedo razglasil za Sveto pismo desnice. Teološka razlaga - vsebuje besedo "forum", enako kot Forum 21. Kmalu je nova predsednica republike napovedala, da bo ustanovila svoj ... forum. Že dobri dve leti obstaja Forum za demokracijo, katerega izjave, ob pesmih njegovega člana Borisa A. Novaka, samo še dodatno podkrepijo moč Janševega argumenta. Kdor je imel pogum poslušati najbolj nesmiselna fantaziranja o zaroti svetovne levice, je lahko ujel še marsikatero smešno izjavo - a napor je bil res prevelik. In potem je predsednica DZ na povabilo avstrijskega kolega šla na novoletni koncert na Dunaj, desnica pa je penila o kapitalistični zabavi ... Sicer je koncert primer kulture, kot jo razume desnica. Lepo je, da je predsednici DZ pred prazniki uspelo vložiti tožbo zoper Romana Vodeba zaradi žalitve: primer je pravno čist kot solza, žalitev nekdanje sodnice se res ne splača. Vmes je zbor mlahavih starcev godrnjal, kako predsednica republike nima stila, predsednica DZ pa ga ima preveč. Predsednica DZ je v pogovoru z Vido Petrovčič gledalcem in sodelavcem RTV dala dragoceno lekcijo: obnašala se je, kot da nadnovinarke ne opazi, na vsa njena skrbno pripravljena zahrbtna in zlobna vprašanja pa je odgovarjala, kot bi bila na kakšni sončni jasi na gori Olimp. Stil bolj ali manj, pomembni so jekleni živci, in teh nam v novem letu želim vsem - tudi predsedniku vlade.

Jekleni živci bodo potrebni, da ob propadanju RTV res ne počite od smeha. Med številnimi novimi kadri je oseba, ki jo bom poimenovala Blondinka, prvič zato, ker to je, drugič pa zato, ker mi je vseeno, kako ji je ime: je obraz današnjega javnega medija. Najprej je Blondinka, ko je opisovala naravne katastrofe v ZDA, omenila zvezno državo Ohio: ime je izgovorila točno tako - "Ohio". To še ni bilo dovolj, ampak je ime vampirja iz klasičnega nemškega nemega filma, ki se predvaja z novo glasbo v živo, navedla kot "Nosferat": "u" na koncu je očitno razumela kot ... dajalnik. Za obe napaki bi se ji v osnovni šoli smejali. V javnem mediju, v večernem Dnevniku, ostane to, po eksploziji smeha, grozljiv dokaz, kako se ljudje tam zaposlujejo. Tako nizka raven splošne kulture je na tem mestu preprosto nepredstavljiva. Kje je tu bil lektor, ni pravo vprašanje. Gregorčič, Urbanija, Rebernikova in Korenova, morda tudi WTM, preden so ga ugrabili nezemljani, so se odločili, da zaposlijo Blondinko. To so njihovi kriteriji, to so njihovi ljudje in končno - to je njihova sramota. Gre za zamenjavo prvega programa z drugim, drugega s tretjim, ki se je zmešal z drugim programom Nova24TV. Gre za ukinitev Studia City in uvedbo Panorame. Namesto da bi novinarja RTV zaradi kršitve novinarske etike in poslovnih pravil takoj odpustili, Nova24TV že dve leti vrti oglas: "Sem Jože Možina/Igor Pirkovič, kupite mojo knjigo." Iz istega razloga bi morala RTV, če ne bi bila to, kar zdaj je, odpustiti Vido Petrovčič isti trenutek, ko je v močvirju desničarskih medijev prejela nagrado za življenjsko delo. Pa se vrnimo k bistvu: kako je mogoče, da voditeljica Dnevnika v udarnem terminu ne preveri izgovorjave in pravilne oblike imen, ki jih ne pozna? Pustimo ob strani, kako in zakaj jih ne pozna: na delovnem mestu in v studiu ima pred seboj računalnik z internetom, ki služi preverjanju, če se ni lektor kje na Finskem morda ustavil v polarni nevihti. Je možno, da se še ponovi tak primer predrzne šlamparije, namesto da Blondinka odide skozi zadnja vrata?

Seveda je vse možno. Nekdanji piarovec nekdanjega ministra za kulturo je nekaj tvitnil in izraz "sikopant" uporabil za - domnevam - sikofant, denunciant torej. Marsikdo bo rekel - tipkarska napaka. A "p" in "f" si na tipkovnici nista blizu, avtor Mitja Iršič pa je že večkrat dokazal, da nima osnovne kulture in da je pri podatkih popolnoma nezanesljiv. Kot takega ga je zaposlil nekdanji minister za kulturo, kar o ministru morda pove več kot o Mitji Iršiču. Rezultati so znani. Kako je mogoče, tako v njegovem kot v primeru Blondinke, zaposliti funkcionalno nepismenega človeka na vidnem javnem položaju? Ali ni med osnovnimi zahtevami za zaposlitev tudi poznavanje storitev na internetu? Seveda je odpustitev edina rešitev. A v omenjenih primerih so krivi tisti, ki zaposlujejo in se mrzlično borijo, da ostanejo čim dlje in čim več uničijo, trenutno ob podpori uglednega pravnika z mini apaško frizuro.

Solze tečejo od smeha, šov Kaj dogaja? na RTV se zdi smrtno resen v primerjavi z informativnimi oddajami, sprašujemo se, kdaj bodo komike ukinili. Več let (1969-1973) je BBC predvajal serijo danes klasičnega absurdnega humorja Leteči cirkus Montyja Pythona, v kateri med drugim novinar ministru zastavi vprašanje, nato pa se obrne k občinstvu z besedami "Medtem ko minister govori ..." in preide na drugo temo. Današnji program RTV, še posebej informativni, je bolj podoben pythonovcem kot čemu drugemu. Nastop Blondinke bi sodil naravnost v takšno serijo, tudi mnogi drugi omenjeni, in kot kraljevski dodatek - Janša o zarotah. Dober montažer bi samo iz tega naredil odlično oddajo, vredno pythonovcev in BBC-ja.

Smeh je osvobajajoč in nalezljiv, še bolj nalezljiva pa je neumnost. Povem samo en primer: vsa Slovenija že nekaj let govori o "tematiki" in "problematiki", namesto da bi govorila o temi in problemu. Prvotna napaka je bila zacementirana v neumnosti - tej se zdi, da daljša beseda zveni bolje. Smeh torej ni univerzalno orodje. Po dveh letih izkušenj vemo, da se smeh najbolje obnese, ko se združi z akcijo. Bolj ko se smejimo, bolj miroljubno je dogajanje. Kako torej zagotoviti največjo učinkovitost smeha? Ta praznični val lahko opredelimo kot pasivni smeh, ki pogosto vodi v solze in njegova povezava z dogajanjem ni očitna. Morda je rešitev v povezovanju smeha s stvarmi, ki se jim običajno ne smejimo. Desetega januarja, dan pred stavko zdravstvenega osebja enega sindikata, bo stavka bolnikov, nujno simbolična in smešna. Tukaj je priložnost, da del dogajanja posvetimo "pacientom", vsem javnim osebam s simptomi, ki pa nekako izpadejo iz sistema tako javnega kot zasebnega zdravstva. Uporabila sem blag izraz - seveda niso izpadli, ampak bežijo od zdravljenja in zavračajo vse dobronamerne nasvete, da bi z ustreznimi terapijami izboljšali svoje stanje brez fizičnih bolečin, pa tudi brez travmatiziranja javnosti, ki jo vznemirjajo, nadlegujejo, in jo v najboljšem primeru pripeljejo do smeha. Izkušnje kažejo, da so taki bolniki nenavadno vztrajni pri zavračanju zdravljenja in da uporabljajo zrcalno projekcijo kot svoje najljubše orodje - niso nori oni, ampak vsi drugi. Obstaja rek "smeji se kot nor": če se smeh uporablja kot terapija, zlasti v javnosti, izniči zmedo, ki jo vnaša zrcalna projekcija. Primer je predvolilna oddaja, ki jo je vodil Igor Pirkovič, udeleženci pa so jo prekinili in v smehu zapustili studio. Še en primer - udeleženci leve strani predreferendumskega soočenja z voditeljico Vido Petrovčič so se desni strani, ki jo je vodil nepopisni Boštjan Turk, lahko le smejali.

Posebne oddaje, dobra montaža, drzni in profesionalni komiki, tajni dogovori o javnem nastopanju bi omogočili terapevtsko delovanje na javnost. In še prej definirajmo, opišimo in privabimo "paciente", saj njih vsaka javnost neustavljivo privlači. Pomembna je tudi postavitev natančne diagnoze, saj amaterizem pri razglasitvi duševnega stanja ne pomaga. Morda lahko javno zdravstvo s pomočjo civilne akcije in drugih javnih institucij zagotovi diskretnost, humanost in učinkovitost nadaljnje obravnave, ko "pacientu" pokažemo pravo pot. Smeh je sicer uporaben le v zgodnjih fazah diagnosticiranja, zato pa je ključen za preventivno obravnavo žrtev "pacientov" in pogosto edina uspešna terapija za žrtve, ki mora potekati javno in ob ustrezni družbeni podpori - v čim širši skupini. In spet sta akcija in smeh skupaj uspešna. Morda je to edina enotnost, ki jo potrebujemo.

Gre za to, da si marsikdo enotnost, besedo, ki je v stalni rabi, predstavlja kot resen politični cilj, kot pritisk na druge, ki niso enotni z večino in jim je treba omejiti ali celo prepovedati izstop iz enotnosti. V tem primeru opozorilo s smehom ni nikoli prezgodnje, da kdo res ne začne pokati.