Kolumna Svetlane Slapšak: Ne, minister, da, ministrica

Svetlana Slapšak Svetlana Slapšak
14.01.2023 06:00
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Vlada RS

Prvič so me z visokega položaja označili za ekstremistko leta 1970: bila sem v majhni skupini študentov in profesorjev, ki po junijski vstaji 1968 nismo sledili Titovim besedam in zaplesali kozaračkega kola, ampak smo ostali kritični – samim sebi v škodo. Za pet let so mi (tedaj prvič) odvzeli potni list. Minister Bešič Loredan je potrdil mojo odločenost, za kar sem mu hvaležna: več kot pol stoletja vztrajanja pri "ekstremizmu" ima svoje izrazite prednosti, saj je skupina zdaj neprimerljivo večja, vodi politiko in uspešno glasuje. Hvala, minister – a kaj bomo z vami, ki lepite take etikete? Novinarka Dela vam je skušala pomagati tako, da je vašo ostro izjavo ublažila – češ, rekli ste, da bi to "lahko vodilo v ekstremizem": no, ni bilo tako, dokaz je posnetek. Torej ne, minister, vaša zgodovinska zavest je pomanjkljiva, spoštovanje do državljanov še bolj: županu se opravičujete, nam in bolnikom pa ne. Ob tem ste kolega zdravnika Dušana Kebra užalili, ko ste izvlekli tisto, kar je sicer vaša šibka točka: plačilo za opravljeno delo, in hkrati pokazali, da je preprost izračun vaša še šibkejša točka.

Izbrali ste najslabše, kar lahko poveste ljudem v težavah – da stanje brez osebnega zdravnika traja že več kot deset let. To je šibak izgovor, ki razkriva vašo trmo, za bolnike pa je to še hujša žalitev. Ker stvari niste sposobni rešiti, naj bodo kaznovani vsaj še deset let! Še huje, nesrečni pacienti morajo sprejeti, da rešitev zahteva ogromno časa, in s tem pokriti vašo nesposobnost! Na žalost se zdi, da je zadeva pod črto neizprosna: v pol leta je prišlo do prave eksplozije razgradnje, napak in katastrof, ki morda niso vse vaša krivda. Krivi pa ste, da se, ko ste postali minister, niste odpovedali drugim službam, da niste predstavili načrta sprememb, da niste upoštevali nobene od zahtev državljanov – predvsem pa ukinitve dodatnega zavarovanja, da so po vašem za vse krivi drugi in da za vse zahtevate čas, ki ga ne zmorete jasno zamejiti. Ker - ni nujno, da morajo biti rešitve toliko počasnejše od napak in neuspehov: kdor tako močno verjame v moč in trajnost napak, mu ni mesto v politiki. Ostaja pa še en problem, ki zadeva vlado: kaj se dogaja s člani vlade, ki so bili v preteklih dveh letih na protestih prisotni in so celo govorili - precej "ekstremistično"? Ali ni bilo eno najuspešnejših predvolilnih soočenj tisto v organizaciji ekstremistov na Trgu republike? Ali ni tam sedel bodoči predsednik vlade s tremi bodočimi ministri? Ste se jim že opravičili? Kako lahko - pa morate - delati z njimi?

Zato grem z veseljem na ulico, vsaj tam se lahko za vedno poslovim od vas – iskreno, ekstremistično! Upam, da tam ne bom izpostavljena "skrajnje subtilnemu" postopku policije, kot je še ne tako davno policijsko ravnanje s solzivcem opisal - nihče ne ve zakaj - v Odmeve povabljeni razrešeni direktor policije Olaj.

Ja, ministrica za kulturo, upravičeno ste pozvali patra Rupnika, naj vrne Prešernovo nagrado. To pravico imate kot ženska in kot umetnostna zgodovinarka, ker je Rupnik spolni plenilec in ker njegovo delo po moji presoji prej sodi v izložbe trgovin z versko kramo na trgu Saint-Sulpice v Parizu: obstaja posmehljiv izraz "l'art saintsulpicien", za pocukrano versko "umetnost". Seveda je vabilo simbolično, Rupnik se ne bo odzval, saj je že bil kaznovan z izobčenjem zaradi greha spovedi in podelitve odpuščanja lastni žrtvi, pa hitro spet sprejet v okrilje Cerkve. A javna beseda ostaja. In ker nagrada ne loči med častjo in denarjem, druge geste, na primer Svetlane Makarovič v odnosu do Rupnika, nimajo prave teže. Okoliščine podelitve nagrade in nedostopnost dela najširšemu občinstvu dodatno govorijo v prid ministričini odločitvi, vendar to ne bi smelo imeti nobenih formalno-administrativnih posledic: to je zdaj del zgodovine nagrad in konteksta, v katerem so bile podeljene.

Ostaja načelno vprašanje, koliko je upravičeno povezovati umetniško delo in moralno ocenjevanje avtorja. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je literarna teorija vnesla svež veter z doslednim ločevanjem avtorja in dela ter z upoštevanjem recepcije, torej vloge bralca. V likovni umetnosti je seveda nekoliko drugače. V sodnih postopkih zaradi "verbalnega delikta" ali provokativne likovne stvaritve (na primer plakat za štafeto mladosti) smo storilce branili z argumentom, da avtor ni nepreklicno enoznačno povezan s svojim delom, da obstajajo različne interpretacije, citatnost, razvejena asociativnost ter da načela etike in morale niso prenosljiva v področje umetnosti. Toda že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so se stvari spremenile in vojna propaganda, v nam najbližjem primeru jugoslovanske vojne, nam je dala dokaz, da je umetnost mogoče zlorabljati, da lahko besede in slike postanejo najstrašnejša realnost in da je odgovornost avtorja realna. Da ne gremo bližje, Peter Handke je dovolj dober primer, da dvomi obstajajo in da razmišljanje na vprašanje odgovornosti avtorja še zdaleč ni enotnega odgovora. S formulacijo poziva Rupniku k vračilu nagrade je imela ministrica pravzaprav lahko delo: avtor je kazensko odgovoren, delo je umetniško nično. O tem posredno govori tudi nedavno pismo javnosti znane osebe s podatki o Rupnikovem dekorativnem zasebnem poslu. Ministričin poziv, ki je predvsem simbolične narave, je kritika umetniške, družbene in politične zavesti trenutka podelitve nagrade. Kot taka je namenjena državljanu, ki lahko in morda tudi mora razmišljati o javni sferi in prepletanju zasebnega in javnega. Takšen poziv lahko državljanu samo izostri mišljenje. Nikakor torej ne gre za mrcvarjenje Prešernove nagrade - nasprotno, ministričin poziv je opozorilo, da se takšno mrcvarjenje nagrade ne ponovi. Avtorja je bilo treba diskvalificirati in ga ločiti od nagrade - za zgodovinski vpis ni treba nič več. Hvala, ministrica!

Ministri so zamenljivi, strokovnost je tu relativna in ni pogoj: mar ni bil Janša minister za zdravje sredi epidemije? Ali ni tudi on neposredno odgovoren za podedovano stanje in za umanjkanje ukrepov, ki bi ga izboljšali? Minister Bešič Loredan le še dopolnjuje žalostno zgodovino vodenja zdravstva v državi: prej ko bo odšel, manj možnosti bomo imeli, da ga razglasimo za najslabšega, zato mu lahko to samo koristi. Nobenega razloga ni, da bi mu dali čas, ki ga menda potrebuje za ureditev stanja. Vse bo bolj jasno, če se bo premier pojavil med ekstremisti na Trgu republike v Ljubljani. Po vseh merilih bi minister moral odstopiti tisto zgodnje jutro, ko je pred bežigrajskim zdravstvenim domom v vrsti stalo vsaj sto ljudi, večinoma starih in bolnih.

Vsakič sem nekoliko presenečena nad svojo gotovostjo, da moj glas šteje, da je na zimski večer smiselno zapustiti hišo, nad svojim veseljem, da bom spet med ljudmi, ki jih ne poznam, a jih nekako štejem za svoje. Gre za rezultat dveletnega aktivnega ekstremizma. Zmag na vseh številnih letošnjih volitvah - razen za mestno oblast v Ljubljani - ne smemo pozabiti, saj so dokaz, da realnost ni potonila v virtualnost, da obstaja način odločanja, da so veščine urbanega preživetja smiselne, da vzpon do visoke politike ni nedostopen in da klic k solidarnosti seže daleč in čez vse postavljene meje: peticija za izboljšanje plač pomočnic v vrtcih in v varstvu starejših je preprosto eksplodirala in v najkrajšem času prejela več deset tisoč podpisov. Če nič drugega daje sindikatu veliko prednost za pogajalsko mizo. Moje veselje torej izhaja iz prepričanja, da se kazalec na tehtnici lahko premakne - vsaj minimalno - tudi pod pritiskom državljanov, ne samo s potezami v visoki politiki. Zato prekinitev komunikacije vidim predvsem v prepričanju ministra Bešiča Loredana, da se je potrebno in zadostno opravičiti ljubljanskemu županu. Ne, minister!

Po krajšem samoobčudovanju, da mi je z ministri tako dobro šlo, se vrnem k običajni samokritičnosti: kje sem popustila, kaj sem zamudila in kaj vse sem dovolila prevladujočemu glasu psevdoliberalnega kapitalizma. Verjetno gre v bistvu za razkol med različnimi vlogami in zahtevami državljana, posameznika: lahko je biti pacientka in feministka hkrati, zagotovo težje je biti član ali celo predsednik vlade in "ekstremist". Prednost državljana je, da ima dejansko več svobode pri menjavi vlog. In v tem smislu je treba poudariti pomen naključja pri pristopu k neposredni demokraciji. Predsednica republike nikakor ne bi smela biti slabe volje zaradi žrebanja številk iz loterijskega bobna: s tem je ponovila temeljno gesto antične atenske demokracije. Vsi nosilci funkcij na občinski in mestni ravni so bili izbrani z žrebom, vsi so bili plačani in vsi so bili odgovorni za svojo enoletno službo do konca življenja. Najpomembnejše pa je, da je bil vsak obravnavan kot enako sposoben služiti drugim državljanom, nihče ni bil boljši ali slabši od tega. Morda bo v prihodnje spominska plošča na mestu, kjer je prva predsednica republike prvič uvedla glasovanje s kocko in s tem izenačila vse državljane v pravicah in njihovem aktivnem sodelovanju v demokraciji ...

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?