Kolumna Marka Radmiloviča: Alfonza za predsednika

Marko Radmilovič
11.03.2023 06:00
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Rok Kajzer

Danes pa nekaj v pozabljeni maniri "osebno izpovednega prostega spisa", ki so ga iz šolskih kurikulov pregnali mnogo imenitnejši in bolj pretenciozni eseji.

UVOD

Pred časom sem napisal komedijo, minuli teden pa sem jo ob pomoči svečinskih igralcev postavil na oder. Minulo soboto in minulo nedeljo. Da ja ne bo zvenelo kot promocija, bog ne daj kot samopromocija, ker tekst ali uprizoritev pri vsej zgodbi sploh nista v ospredju. V ospredju so ljudje. Obiskovalci.

Svečina je majčkena vas, kjer še komaj vzdržujemo število prebivalcev, potrebnih za naselje. Ampak v dveh večerih se je v dvorano nagnetlo štiristo ljudi. Nekaj tudi iz ostalih krajev občine. Nekaj celo iz Maribora. Kakorkoli; komedija kot komedija in ljudje so se smejali in zabavali. Pozabili na skrbi in pozabili na k tlom tiščečo realnost vsakdana.

Vsaj tako so mi zatrjevali, ko sem se po predstavah sprehodil med njimi. In res - bili so sproščeni. In ker mi v Svečini po premierah ponudimo obiskovalcem kozarec vina, so se zadržali še dolgo po koncu. Bil je občutek vzajemnosti, humorja, dobre volje in povezanosti. Ampak to je le uvod.

JEDRO

Vse odraslo življenje delam v medijih in za medije. Po svojih najboljših močeh. Kot še stotnija sotrudnikov, ki tako ali drugače tvorimo kolumnski bataljon slovenske medijske krajine. Nikoli nisem svojega poklica razumel kot delo. Že zaradi zunanjih okoliščin, kot so delovne obveznosti, hierarhija delovnega kolektiva, delovni čas in seveda tudi zaradi plačila ne. Slednje je bolj mezda kot dohodek, ampak kakorkoli …

Vse zgoraj našteto je v mojem primeru precej svobodno, če zapišem v novem reku "fluidno", vendar sem kljub temu svoje medijsko življenje zmeraj razumel kot poslanstvo. V pričujočem mediju, ali v kateri od njegovih edicij, objavljam kolumne že desetletje. Na nacionalnem radiu pa še enkrat dlje. In ves ta čas razmišljam, pišem in objavljam s stališča poziva k razumu. Z upanjem, da s svojim delom kaj spreminjam. Da na kaj vplivam, da stojim na pravi strani zgodovine. Da sem majhno zrnce peska, ki skupaj z ostalimi sproža večje potočke, ki nato s peščenih sipin utrgajo velik plaz. Da vsi ti razmisleki, ves ta trud in pozne nočne ure kaj pomenijo. Da niso lulanje v eter in posledično v veter. Da niso razumljene kot klepanje besed za ubogi honorar. V vse to sem verjel. Ob primerni ponižnosti, saj se ne štejem med avtorje z močjo, dosegom ali potencialom premakniti družbeno stvarnost. Upam pa si reči, da sem del kolektivnega razuma, ki ga formalno povsem nepovezani medijski ustvarjalci naslavljamo na poslušalce, bralce in gledalce; skratka na občestvo, "javnost" imenovano.

To so bili moji upi in moje želje, celo moje prepričanje vsa ta leta v javnem prostoru.

A za nagrado, za uslišanje vseh mojih prošenj, sem dobil regresijo. Nazadovanje. Vrnitev v predmoderno dobo, sodobno divjaštvo, vstajenje najnižjih nagonov, ponovno vzpostavitev ideoloških zidov in vrnitev človeka bedaka. Humanizem je izginil in ga ni najti niti v sledovih; javni diskurz so preplavile psovke in termini, povezani z oboroževanjem, agresijo, vojno in smrtjo.

Ne le, da moje javno delovanje stvarnosti ni premaknilo, čeprav le za majhen atom, čeprav le za promil na bolje; med mojo stražo se je zgodila katastrofa. Civilizacija je zdrsnila v enega tistih ponorjev, iz katerih se nato kobaca stoletje ali dve. Civilizaciji je načeloma vseeno, za mene osebno pa pomeni vse skupaj precejšen neuspeh. Zavoženo kreativno življenje. Kot bi tulil v veter in se potem čudil, da nihče ne sliši. Hočem povedati, da se počutim kot letošnja Planica. Vložen napor je bil velik, medalje so bleščeče, ljudem pa je vseeno.

Čeprav zveni melodramatično da bog pomagaj, pa je empirični rezultat mojega dela prav takšen, kot sem ga opisal. Vse svoje odraslo življenje sem pisal zaman - ali v nič, ker nismo skupaj s kolegi, ki širimo humor, satiro, zdravo pamet in pozive k razumu, ničesar dosegli. Preverljivo so ljudje zmeraj bolj nestrpni, nervozni, militantni, zvitorepi - in upam si zapisati, da tudi vedno bolj neumni.

Nato pa napišem in zrežiram drobno komedijo. Traja uro in deset. Ki jo na vaškem odru odigrajo moj brat, moj mrzli bratranec, ena soseda in dva soseda. Pa še Rene in Peter.

Z njo nasmejim ter krutosti vsakdana za sedemdeset minut iztrgam štiristo ljudi. V dveh večerih. In ko se sprehodim med njimi, vidim rezultat svojega dela. Takoj in neposredno. Moje početje dobi smisel in dobi ime. Dobim dokaz, da lahko posameznik nekaj premakne, da lahko na koga vpliva, da je dober namen še vedno dobro sprejet. Da umetnost - kar oder je, ne glede na zahtevnost postavitve - še vedno premore notranjo moč, da človeku izvabi zakrnela čustva. Kajti prav to, zakrnelo čustvo, je smeh, žalostno, postal zadnje dni.

Ljudje se radi smejijo. Še drugače: ljudje se najraje smejijo; veliko raje se smejijo kot jočejo. In dati jim smeh je največji privilegij, ki ga zmore ustvariti pero. Izlužiti solze je sorazmerno enostavno, izvabiti bes, ogorčenje, nemoč pa tako zelo preprosto, da to zmorejo celo povprečni umi slovenskih politikov.

Zadnjič, kje drugje kot na podeželskem odru, sem se pogovarjal s Tonetom Partljičem. Veliki bard jih šteje preko osemdeset, a križe nosi z energijo pol mlajšega. Medtem ko sva govorila, sem se zavedel - in kasneje mi je to z lastnimi besedami celo priznal: "Smeh ti daje energijo! Občinstvo, ki se smeji, ti daje desetkratnik energije! Sovaščani, iz katerih izvabiš smeh s svojim peresom, ti podarijo stokratnik taiste energije."

Resnici na ljubo - svečinski igralci smo premiero praznovali, kot se jo pri nas praznuje, in sem bil naslednji dan čisto brez energije … Ampak teoretski model pa bi moral veljati.

ZAKLJUČEK

V moji burki, kot se za burko spodobi, vso zgodbo povezuje Harlekin. Tako sem mu v usta, kot parafrazo Prešernovega soneta, položil oceno trenutnega položaja:

 

Dospeli smo v čase

Ko vsak da veliko -

kaj veliko … mnogo preveč

Predvsem sam nase.

Sem lep?

Sem pameten?

Sem bogat?

Nekoč vprašanja, trditve so postale

Vsi komuniciramo, vsi se poznamo, vsi vse vemo

Vsi molimo k napravam, pri katerih iščemo odvezo.

Zasloni postali novi so oltarji

Vse se spreminja

Isti ostajajo le gospodarji …

Laž se vije

Po avtocestah bleščečega se spleta

neresnica, trikrat peta

Kvari podobo človeške harmonije

Na Facebook samovšečnost zlije

Ambiciozni pisec bornega soneta

Vsaka slaba stvar je tam začeta

Komu danes mar še poezije

Ne mislim, da je smeh ena od rešitev za zagatno situacijo, v kateri smo se znašli kot civilizacija, kot narod in kot posamezniki. Mislim, da je smeh edina rešitev.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?