Ob zadnjih lokalnih volitvah (ki so bile na srečo zadnje volitve za nekaj časa sploh) mi je v oko in uho padla priljubljena fraza županskih kandidatov.
"Zgradili bomo več stanovanj za mlade!"
Ker sta stanovanjska in nepremičninska realnost moji priljubljeni mentalni vaji, se v pričujočem prispevku posvetimo vseprisotni krilatici predvolilnih kampanj.
Najprej in na začetku.
Kaj za vraga to sploh pomeni?
Človekoljubna ideja za vsem skupaj so stanovanjske zadruge, ki jih poznajo recimo na Dunaju, kjer lokalna skupnost – mesto po navadi – gradi stanovanja s svojimi sredstvi, jih tudi poseduje in nato daje v bolj ali manj ugoden najem različnim socialnim skupinam. Tudi mladim.
Slovenski župani seveda nimajo v mislih takšnih konceptov. Verjetno se zmenijo z lokalnim zidarjem, mu občinsko zemljišče oddajo pod ceno, nato pa dotični nanj nažge neke brezoblične bloke, kjer se potem bohotijo dvosobne enote s parkirnim prostorom in balkonom. Težava je, da slovenska, tudi mlada duša ne priznava koncepta najema, temveč je treba stanovanje posedovati. In tako mladi in mlade družine in vse, kar se giblje v okolici tega demografskega standarda, v banki zastavijo svoje življenje za naslednjih trideset let. Postanejo sužnji neoliberalnega koncepta in dr. Faust se s svojo usodo zdi pionirček proti usodam, v katere se s podpisom kreditnih pogodb zavežejo mladi in mlade družine …
Ampak osnovno vprašanje je seveda; od kod vsi ti mladi prihajajo? Ker županske obljube o gradnji stanovanj za mlade sugerirajo, da je v Sloveniji reka mladih, ki se valijo iz slovenskih maternic kot zajci in da povsod vse gomazi od mladih in njihove energije. Pa je ravno nasprotno, saj je mladih Slovencev vse manj, starih Slovencev pa vse več.
In potem človeku ni jasno: "Kako potrebujemo vedno več stanovanj, če je potencialnih stanovalcev vse manj?"
Ker zanimivo: stanovanja za mlade imajo tudi svojo protiutež, ki pa županov ne zanima, ker je preklemanska reč že zdavnaj na trgu. To so domovi za ostarele. Se pravi, da v Sloveniji vlada veliko pomanjkanje tako stanovanj za mlade kot domov za ostarele. Pomeni, da je samo srednja generacija Slovencev nekje doma, mladi pa prihajajo iz Potočke zijalke in njej podobnih jam, starejši pa se tja vračajo.
Ampak nič ne bi moglo biti dlje od resnice, ki je, kot so vse resnice, izjemno preprosta … Pomanjkanje stanovanj za mlade je maksima zgolj tistih štirih, mogoče petih županov, ki županujejo v štirih, mogoče petih urbanih mestnih središčih v Sloveniji. Govorimo najprej, predvsem in potem dolgo nič o Ljubljani, delno o Mariboru, mogoče o Celju in kdaj pa kdaj o Novem mestu. Pomotoma o Murski Soboti. O Kopru seveda ne, ker tam pa župani že govorijo o pomanjkanju stanovanj za bogate, kot piranski župan jamra nad pomanjkanjem stanovanj za ekstremno bogate.
Tako dobimo odgovor na vso preklemansko šlamastiko. Seveda so vsi mladi, ki danes brezdomno tavajo po Ljubljani, bili nekoč nekje doma. Ampak tam nočejo biti več doma, ker hočejo biti doma v Ljubljani. Ali v Mariboru. Zato v mestih ni dovolj stanovanj za mlade, ker so urbana središča kot vrtinec posrkala vso mladost iz slovenskega podeželja.
In zato se mi zdi bojni klic "več stanovanj za mlade" nevaren za razvoj Slovenije, mogoče celo ustavno sporen …
Ampak preden se preselimo v novih 76 kvadratov, poglejmo, kaj mladi zapuščajo. Če ne verjamete, za pomoč pri branju naslednjega odseka vzemite v roke nepremičninsko ponudbo vašega priljubljenega mešetarja.
Za mlade mora ostati doma, živeti doma, se vrniti domov pomeniti prednost, ker pač živimo v družbi, kjer se ljudje odločamo izključno po vrednostni lestvici lastnega udobja
Slovenija je natlačena z družinskimi hišami iz poznih šestdesetih in sedemdesetih let minulega stoletja. Mlada, impulzivna družba je to takrat bila, Tito je zrihtal kredite, katerih zadnje obroke so očetje plačevali z denarjem za malico, in vlak iz Splita je vsak toliko pripeljal cement, sobote pa so bile rezervirane za vlivanje druge plošče in tri kište pira, ki so sledile.
Urbanisti so spali v službah, vodilni arhitekturni koncept pa je bila enonadstropna hiša, z možnostjo mansarde. Mokre starševske sanje, da bosta oba otroka ostala doma, na starost se bosta onadva umaknila v vikend, ki so ga ob sobotah spremenili v nekaj, kar na Slovenskem imenujemo bivalni vikend! Te velike hiše, ki so danes energetski samomor, s svojimi ogromnimi stopnišči in čokato podobo pa nekaj, kar mladina prezira, se danes prodajajo za smešen denar. Njihovi graditelji in prebivalci so v domovih za ostarele, njih zarod pa krmi krvosesne stanodajalce, medtem ko v Ljubljani čaka na stanovanja za mlade.
Seveda pridigam brez natančnih podatkov, oklepam se le spletnih strani z nepremičninami in pa svojih poti po Sloveniji, kjer jih videvam; kot škrbine zevajo v nekoč urejenih soseskah, kjer je bila znamenita fovšija glavni motor urejene okolice. Zdaj vidim plezalke, ki se vzpenjajo po zarjavelih ograjah, in na pol spuščene ovojnice, ki smo jih nekoč nepravilno imenovali rolete; in vidim ostarelo sosedo, ki pride enkrat na teden prezračit. Ne začutim le žalosti ob zapuščeni zgradbi, temveč zaslutim trend, v katerega se nagiba naša družba. Kot rečeno: statistično je starejših vse več in mladih vse manj.
Posledično pa sledim še enemu fenomenu, ki verjetno spet živi zgolj v mojih premišljanjih … Človek bi pričakoval, da bodo mesta vse bolj urbana. Z vso to mladostjo, ki živi po soseskah stanovanj za mlade. Da bodo mladi ne le nosilci urbane kulture, temveč tudi novih civilizacijskih trendov, ki bodo najprej mesta, nato pa vso deželo spravila v sozvočje s potrebami, ki jih za ozdravitev potrebuje opotekajoča se civilizacija. Pa se ne zgodi nič takšnega. Hočem povedati, da so slovenska mesta, z Ljubljano na čelu in Maribor ni izjema, še vedno malomeščanske luknje, kot so vedno bila. Mladi, ki se tja preselijo, nimajo nobenega namena soustvarjati urbane skupnosti. Z dnevno sobo, spalnico in kabinetom, ki se lahko spremeni v otroško sobo, so njihove sanje izsanjane, njihova življenjska energija in ekonomska potentnost pa izsesani. Tisto, kar deluje kot urbano - vsaj v Ljubljani, v Mariboru pa še to ne -, je v bistvu subkultura tistih nesrečnikov, ki še niso prišli do stanovanja za mlade in jih v ustvarjanje poganja jeza ob plačilu najemnine.
In kaj se zgodi? Ker urbano kljub dotoku mladih ne postaja bolj urbano, pa ruralno z odlivom mladih postaja vedno bolj ruralno. Tako namesto družbe, v kateri sta mesto in vas že zdavnaj presegla svoji v srednjem veku zabetonirani vlogi, zapadamo v bivanjske in urbanistične koncepte, ki so daleč od kakršnekoli sodobnosti … Namesto da bi "vsak dan v vseh pogledih napredovali", kot družba capljamo na mestu, kar pomeni, da
nazadujemo …
Ampak, kot se reče v gostilni: "Kdo pa je tebe kaj vprašal …?"
Seveda me ni nihče, ampak če bi slučajno me, imam načrt - brez katerega bi gornje pisanje izpadlo zgolj kot zlonameren in defetističen pamflet.
Ves ta silni (javni) denar, s katerimi župani krmijo lokalne zidarje, ki si potem z razliko med ceno kvadratnega metra in sužnjelastniško albansko delovno silo gradijo vile na Pagu, je treba dati v finančne spodbude, ki bi omogočile mladim ostati doma. Ostati in živeti v hišah, stavbah, kjer so se rodili in odrasli … Kar pomeni večinsko ostati na podeželju. Ali se vrniti domov po študijih v mestu. Pomeni finančne vzpodbude za energetsko obnovo stavb. Pomeni državne arhitektonske biroje. Pomeni urejen širokopasovni dostop do spleta. Pomeni urejen primestni javni prevoz. Pomeni urejeno šolstvo in otroško varstvo tudi v podružničnih osnovnih šolah. Pomeni urejeno zdravstvo v občinskih zdravstvenih domovih. In pomeni, kar je najpomembneje, nenehno pridigati in vzgajati o strpnosti in medgeneracijskem sobivanju …
Za mlade mora ostati doma, živeti doma, se vrniti domov pomeniti prednost, ker pač živimo v družbi, kjer se ljudje odločamo izključno po vrednostni lestvici lastnega udobja.
Zgoraj našteto so vse korenčki, obstaja pa tudi palica, ki pa je noben od prestrašenih politikov ne upa prijeti v roko … Nepremičninski zakon, ki bi drakonsko obdavčil prazne stanovanjske enote.
