zadnje objavljene

pogledi

več
Tej Gonza, direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo in mladi raziskovalec Univerze v Ljubljani

mnenje

več

V SOBOTO

Kolumna Marka Radmiloviča: Fse, kar je prav

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej Petelinšek

Bilo je v prvi polovici devetdesetih. Vračal sem se po daljši odsotnosti od doma. Bil sem v tujini. Hkrati je bilo tisto bivanje moje najdaljše na tujem. Ušivi štirje tedni v Združenih državah. Kaj čem, sem pač bolj zapečkarske sorte. Amerika tedaj še ni bila tako histerična, kot je danes, ljudje so počeli ameriške stvari. Gledali televizijo, se basali s hitro hrano in se posvečali športu. Po televiziji seveda in tudi umori so bili v glavnem na televiziji …

Mesec dni je dovolj, da si človek spočije glavo. Uredi misli in preusmeri pozornost. Takrat, vem, me je navduševalo potrošništvo. Kupoval sem si stvari, ker se mi je zdelo, da potrebujem prav vse, kar so zmogle izdelati pridne ročice bangladeških otrok.

Potem sem se vrnil. Ljubljansko letališče je bilo še zakotna luknja in velika letala so pristajala na Dunaju. Tja sta me prišla čakat starša, da me vrneta v naročje matere Štajerske. Menil sem, da bo srečanje čustveno in veselo, po mesecu odsotnosti bi človek to pričakoval. Raztreseno so me mati pričakali pri izhodu: "Oča čakajo v avtu!" Kar je moj oče tako ali tako stalno počel. Hočem reči, da je rad čakal v avtu …

Hitela sva po terminalu, spet misleč, da je kaj v zvezi s parkirnim režimom; napaka pri parkiranju te je lahko tiste dni v Avstriji stala polovico bornih mezd, ki smo jih dobivali v onih prvih letih samostojnosti.

Pa ni šlo za to. Očeta sem našel, kako se sklanja nad analognim avtoradiem in s filigransko natančnostjo uravnava frekvenco danes blagopokojnega srednjega vala. Oh, moj ljubi srednji val mojega ljubega Radia Slovenija … Koliko večernih vračanj v domovino si mi polepšal … Torej, oče me na hitro pozdravi, ko izrečem prvi stavek govora, ki sem ga izmojstril nad Atlantikom in naj bi v dveh urah vožnje vseboval vse epske dogodivščine njunega sina v Ameriki, me prekine z ostro kretnjo: "Tiho, Janša je pred parlamentom!"

Bilo je, kot bi me s kolom po glavi. Pa ne zaradi dotičnega politika ali pač dotičnega protesta, ki je bil ena od posledic Depale vasi. Treščilo me je, ker sem v štirih tednih povsem pozabil na bombardiranje, ki sem mu bil izpostavljen vse moje odraščanje. Propad Juge, vzpon Slovenije, priznavanja, osamosvojitve … Seveda sem vse te dogodke doživljal z energijo mladeniča, jih intenzivno podoživljal, če že ne soustvarjal, in štirje tedni brezskrbnosti so mi izbrisali spomin, kot so tajnice v tistih prvih letih brisale mehke diske prvih PC-jev, ker si niso mogle zapomniti, kaj pomeni tipka "del" na tipkovnici.

Kujal sem se, moja dva pa sta tiščala glavo k sprejemniku in pod Semmeringom je zavladala cela kriza, ker niti domžalski srednjevalovni oddajnik, ki je žrl toliko elektrike kot manjše ljubljansko naselje, ni zmogel prenesti drame na Trgu republike pod one hribe.

Od takrat živim, celo komentiram ta naš vsakdan in pred nekaj dnevi mi je spet presedlo. Ampak če bi ponovno pobegnil v Ameriko, bi prišel z dežja pod kap, zato tožim v današnjem prispevku.

Državnozborske volitve, predsedniške volitve, lokalne volitve in trije referendumi v enem letu … "Fse, kar je prav!"

Upam, da delite z menoj mišljenje, da so tokrat fantje kljub vsemu priseganju na demokracijo malo pretiravali. Mislim … kaj so službe in organi in institucije razmišljali, ko se je tako sestavilo, da se je ves demokratični gnev spravil na leto 2022. Saj so bile okoliščine, ki so vodile proti temu, se pravi odstopi vlad in nastopi vlad in pet let mandata predsednika, ki ima v eni točki (2022) isto orbito kot štiriletni županski mandati, in tako naprej in tako nazaj … Ampak lahko bi jim bilo jasno, strokovnjakom za politični marketing, strokovnjakom za volilno zakonodajo, strokovnjakom za lokalno samoupravo, ali pa celo psihiatrom, da človek, volivec, lahko prenese le določeno število demokratičnih odločanj na leto.

Na čem temelji moj napol brezvoljni protest: "Če gre za naključje, človek še nekako razume, da ga vsak teden gonijo na volišče kot živinčeta na napajališče …" A se bojim, da gre le za vrhunec procesa, ki mu sledimo vse od začetka devetdesetih let oziroma od dne, ko sem prišel domov in takoj zavil v bife, da vsaj tam visečim povem, kaj sem videl v novem svetu.

Politika obilneje rodi, če ima stoprocentno angažirano občinstvo. Gre za enak princip, kot ga poznajo in monetizirajo turške in mehiške (ali pač čisto vse) žajfnice. Napetost ne sme popustiti, če se poglavje zaključi brez "suspenza", je epizoda na poti odmiranja. Zelo podobno je s slovensko politiko. To, čemur pravimo razklanost naroda, ni nič drugega kot logična posledica nenehne konzumacije.

Naj povem nekoliko drugače. Če je slehernik resnično iskren do sebe in do ravnanja s svojim časom … Koliko ur dnevno posvetimo dnevni/slovenski politiki? Recimo, da dopoldne preletiš novice, analogneži časopis, in imaš tozadevno debato s prijatelji ob kavi. To je ena ura. Potem nekaj malega rečeš pri kosilu, ne glede na zakonski stan, ali starost, ali socialni status - recimo petnajst minut. Potem pa večer s TV-dnevnikom in zadnje čase s specializiranimi oddajami. Nadaljnja ura. Se pravi, da slovenski politiki posvetimo okoli dve uri dnevno. Preveč. Odločno preveč. Štiriindvajset jih imamo na razpolago, povprečno osem jih prespimo.

Politika nas ne obremenjuje zgolj s svojimi ideološkimi ali svetovnonazorskimi ali pač navijaškimi komponentami. Obremenjuje nas tudi v realnem svetu, saj namesto da bi se posvečali čemurkoli drugemu (večina človekovih dejavnosti je koristnejša od spremljanja parlamentarizma), čepimo na tribunah, da v areni opazujemo galerijo grotesknih tipov, ki se gredo rokoborbe.

Potem pa so tu volitve. Ki so najbolj pretkan način politične manipulacije. Zadnjič mi je draga in oseba, ki mi je blizu, eklatantno izjavila, da ne gre na drugi krog predsedniških. Akoravno bi morala zgolj vstati od gostilniške mize in se sprehoditi deset korakov do volišča, ki je primerno blizu lokalu. Takoj sem začutil oba impulza, ki poganjata slovenski politični ringlšpil. Najprej sem mu očital iz nabora definicij, ki smo jih pili z demokratičnim mlekom, da "volitve so naša dolžnost in pravica!" Volitve so praznik demokracije (jebeš praznik, ki ni dela prost dan).

Ni res niti eno niti drugo. Potem pa še drugi impulz, ki je specifičen verjetno zgolj na Slovenskem: "Moraš voliti, ker prav ti si zadnji branik pred kataklizmično nevarnostjo, da bo izvoljen oni drugi!" Ali ona druga, da ostanem ideološko nevtralen.

Temu pravijo "taktične volitve" in nimajo z demokratičnim odločanjem nobene zveze; gre zgolj za preselitev slovenske nacionalne histerije in tradicije vaških čenč v volilni sistem.

Sam sem seveda šel na drugi krog predsedniških. Kot sem šel na prvega. Šel bom na prvega županskih, ker drugega ne bomo imeli (hvala bogu). Šel bom na referendume, ki bodo trije, ampak z enim zamahom. Šel bom, kot gre narkoman po fiks. Da se v trenutku, ko pade listek v skrinjico, orgazmično izprazni napetost, ki se gradi ves predvolilni čas. Oziroma, ki se gradi ves mandat, vse obdobje, vse življenje.

Najlažje bi bilo abstinirati. Javno pozvati k abstinenci, ki je s katastrofalnimi volilnimi udeležbami, pred politično histerijo zadnjega obdobja, že globoko prevevala javni prostor … Ampak s tem bi naredil dvoje. Najprej bi bil članek pred volitvami težko objavljen. Kot drugo pa bi se ne realiziral … Ne le zgolj kot homopolitikus, temveč niti kot povsem običajen prebivalec dežele. Ker če bi vse odmislil, živel svoje življenje povsem mimo vseh teh pajacev, bi bil sicer srečnejši. A tudi goveja živina, ki jo ob večerih opazujem, kako leži na okoliških travnikih, deluje srečna.

Ker se ne zaveda, da imajo v Račah klavnico.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?