Slovesno in živahno je in bo te dni pod Pekrsko gorco, kjer domuje Športni center Marinko Galič. Nekdanji slovenski reprezentant, ki je s Slovenijo dvakrat nastopil na velikih tekmovanjih, na evropskem prvenstvu 2000 in svetovnem prvenstvu 2002, se je kot nekdo, ki je vse življenje zapisan, predan temu najbolj globalno razširjenemu športu, zelo razveselil uspeha nove generacije pod vodstvom Matjaža Keka. "Čas je bil, da nam spet uspe. Fantom iskreno čestitam, zelo sem vesel. Igra, ki proti Kazahstanu ni bila ravno izjemna, se bo pozabila, pomemben je rezultat. Sijajen uspeh, imamo odlično skupino z dvema liderjema, Šeškom in Oblakom. Slovenija gre naprej je spet v modi," dobre volje razmišlja Marinko Galič. Tudi njegovi spomini na reprezentančni čas so še zelo živi, prvih 60 minut proti ZR Jugoslaviji - bilo je 13. junija v Charleroiju - je zanj najboljše odigran čas v zgodovini slovenskega reprezentančnega nogometa. Na koncu je bilo 3:3, morda najbolj infarktna tekma vseh časov. A zdaj je čas za nove sanje, drugo leto bo selitev naroda v Nemčijo.

Kako so našli in preuredili nekdanjo deponijo

Ni pa to edini razlog za Galičevo prešerno razpoloženje, konec novembra in decembra so v njegovem balonu, ki je postal prepoznavni del mariborske športne infrastrukture, tradicionalno turnirji mlajših selekcij, pridejo klubi od blizu in daleč, tudi največji, denimo Maribor in Olimpija. Večkrat je organiziral tudi humanitarne prireditve za pomoči potrebnim, poleti se je zelo angažiral za poplavljene na Koroškem. "Veliko ljudi pri nas živi za človeka v nedostojnih razmerah, pod pragom revščine. Marsikdo si ne more privoščiti ničesar, takšnim moramo pomagati," reče.

In še dalje: Športni center Marinko Galič pod Pekrsko gorco letos praznuje 15 let, leto manj v njem deluje tudi nogometna šola, ki nosi ime po nekdanjem trofejnem nogometašu. V Ljudskem vrtu je prosti branilec, ki pa je znal odigrati tudi na drugih pozicijah in nemalokrat zabiti tudi gol, pustil domala najboljša leta svoje športne kariere. Z vijoličastimi je bil državni in pokalni prvak, uvrstili so se v ligo prvakov, kar je bila seveda prva uvrstitev kateregakoli slovenskega kluba med elito. "Morda šele danes, z distance, vidimo, kakšen dosežek je to bil," se priduši.

Po bogati, lepi karieri se je lotil novega posla, vodenja športnega centra in vzgoje mladih nogometašev. "Bilo je v času županovanja Franca Kanglerja leta 2007. Iskal sem zemljišče v Mariboru, kjer bi lahko postavil športni center. Rajko Kumer je slišal za to željo, izvedel je za občinsko zemljišče pod Pekrsko gorco, ki bi ga lahko dobil v najem. Tu je bila deponija, ni bilo ne elektrike ne vode. Iz zemlje smo vlekli jogije, pralne stroje in ostali odpad. Čez leto in pol, septembra 2008, je dvorana stala. V projekt sem vložil pravzaprav vse, kar sem v karieri zaslužil. Tudi danes vse prihranke vlagam v center. Najprej nisem želel imeti še gostinskega lokala, ker so za nogometaše govorili ali pa še govorijo, da znajo imeti le drage avte, lepe ženske in voditi kakšen bife." A to ni res? Galič se zareži: "Ne vem. Verjetno je."

Najprej je bilo deset otrok ob sobotah

A kasneje so ga rekreativci, ki so želeli po športni aktivnosti spiti kakšno pivo ali sok, pa sprehajalci prepričali, da se je odločil drugače. "Popustil sem, leta 2010 smo zagnali tudi gostinski del. Vmes smo imeli še mini golf, ki pa ni obratoval tako dobro, zato sem to opustil. Kasneje sem postavil še dve odbojkarski igrišči na mivki, dva prostora za piknik, košarkarsko igrišče, ki je bilo sprva večnamensko," pripoveduje. Kmalu za tem je sledila nova zgodba. "Vedel sem, če bom kdaj trener, bom treniral otroke. Obožujem jih, sam imam tri. Drugi sin Marin je bil v tistem času star dobrih sedem let. Rekel sem si, če že imam infrastrukturo, zakaj ne bi poskusili z nogometnim vrtcem. In smo startali z letniki 2005 in 2006. Najprej je bilo deset otrok, ki so prihajali ob sobotah, v dveh mesecih smo imeli dve skupini, v štirih mesecih že več. In tako dalje. Zanimanje je bilo, rasli smo, igrali smo se in učili nogometa tudi že ob nedeljah," razlaga.

Bili so prvi nogometni vrtec v tem delu Slovenije. Pred tremi leti so imeli rekordno udeležbo, 180 otrok v nogometni šoli. Trenutno skupaj z Renatom Kotnikom - še en odlični, nekdanji član vijoličastih je ob Galiču obraz nogometne šole - vodita sedem skupin do desetega leta. Nato se otroci pridružijo drugim nogometnim klubom. "Renato je z mano od začetka. Legenda, eden največjih talentov, kar jih je Maribor imel. Zakaj ni naredil večje kariere, ve on in vemo mi. Vmes je bil kratek čas pri Taboru, nato se je vrnil. Sva res iskrena prijatelja, sotrenerja," ga opiše.

Otroci naj bodo nasmejani, ko igrajo

"Štiri- in petletne otroke učimo predvsem motorike, prvih občutkov za žogo in osnov, spoštovanja," pravi. "Na začetku so sploh simpatični, ko vsi tečejo tja, kjer je žoga, nekateri še ne vedo prav, za kaj gre. A vse imamo radi, med njimi ne delamo razlik, pri nas ni selekcije in otrok ne zavračamo. Vse učimo in naučimo, vsi napredujejo v tem najlepšem športu, eni hitreje, drugi počasneje. Moj moto je, da morajo otroci imeti radi ta šport, da so pri igri nasmejani in zadovoljni, se veselijo novih treningov in druženj."

Rezultat pri njem ni v ospredju, pravi, da se po tem razlikuje od drugih. A imel je nekaj izjemnih generacij, letnika 2006 in 2008 denimo. "Trije moji nekdanji varovanci, ki so bili pri meni štiri, pet let, so bili junija letos kadetski prvaki Slovenije z Mariborom, Nik Voglar je postal celo reprezentant. Nekateri igrajo pri Aluminiju, veliko jih je pri Taboru." Ogromno mu pomeni, da ga zdaj že mladeniči, ko ga srečajo, še vedno pozdravijo, objamejo in skupaj obudijo spomine na treninge in turnirje. "Nekaterih niti ne prepoznam, tako so zrasli in odrasli," razmišlja.

Določen hendikep, ki se ga zaveda, je, da nima svojega zunanjega igrišča, a v zadnjem času po dogovoru z NK Maribor trenirajo tudi na travnatih površinah NK Radvanje. Mu pa pozimi ni treba iskati telovadnic, otroci so navajeni na njegov balon, kjer se počutijo doma.

Ni Harry Potter

"Žal mi je, da klubi v Mariboru ne sodelujemo še bolj, čeprav v zadnjem času vidim premike na boljše." Kaj je narobe? "Konkretnega odgovora nimam. Morda je kdaj preveč ljubosumja in pretirane konkurenčnosti, govorimo vseeno o otrocih, ki se razvijajo in pridobivajo športne vrednote," odgovori. Z otroki po njegovem ni težko delati, četudi so kateri zelo navihani, s starši pa nemalokrat: "Nekateri prek otrok zdravijo svoje frustracije, so preambiciozni, mislijo, da sem Harry Potter, ki bo iz njihovega malega naredil vsaj igralca za NK Maribor, če že ne Messija. Na začetku sezone jim vedno razložim, da je bistveno, da otroci uživajo. Naj ne pritiskajo na njih, sicer jim lahko le škodijo pri razvoju. Sinu, ki danes igra za Rudar iz Velenja, še vedno rečem iste besede: 'Sine, uživaj vsako sekundo na igrišču, bodi srečen, da si zdrav. To je privilegij.' Enako hčerki, ki igra košarko. Najboljšo skupino otrok, ki sem jo kdajkoli imel, sem na neki točki razpustil. Zakaj? Ker nisem mogel tolerirati primitivnega obnašanja na turnirjih. In tega ne toleriram niti zdaj, to je meja, prek katere ne grem. Pa da ne bo pomote, večina staršev je krasnih, a imamo tudi drugačne izkušnje."

Kar ga žalosti in straši zadnja leta, so posledice epidemije covida-19. Veliko več je po njegovem apatije, mnogi otroci so fizično in psihično nazadovali. "Pri nekaterih sem se po lockdownih vprašal, če so to še isti otroci. Res škoda. Štajerska in Maribor sta še vedno bazen talentov, a tudi tukaj vidim nazadovanje. Klubi iščejo otroke, ki so hitri in agresivni, ne vem pa, kdo bo igral. A to je globalni trend. Sem nostalgik, romantik, rad sem imel in imam tehnično dovršen nogomet, lep za oko. Žal mi je, da je nogomet šel preveč v smer fizike in atletike. Hvala bogu za Guardiolo, pravim," se spet nasmehne, sicer velik navijač Barcelone, sploh v času, ko je tam blestel mali Argentinec Leo Messi. "Največje legende, vzorniki bi morali delati z otroki, tam se vse začne. Pa tega ni več. Škoda."

Vesel bi bil generalnega sponzorja

Zaradi šole, ki mu ogromno pomeni, je zavrnil več ponudb, da bi postal kje trener ali pomočnik trenerja. "Nogometna šola nosi moje ime, težko bi jo prepustil komu, ker potem to ni več to," je prepričan. Zadnja leta, ko si razne krize podajajo štafeto, poslovanje ni vedno ravno lahko. "Nimamo sponzorjev, tudi občinskega denarja iz razpisov ne več, ker se niti ne prijavljam. Vsake toliko kdo priskoči na pomoč in donira, denimo za žoge. Bistveno lažje bi bilo, če bi pridobil kakšnega generalnega sponzorja. Trenutno so stroški ogrevanja našega balona zelo visoki, vesel bi bil, če bi kdo prepoznal našo vrednost in nas podprl. A ne jamram, hvaležen sem staršem, saj delovanje bolj ali manj temelji na vadninah," pravi Galič. Bili so vzponi in padci, a danes je srečen in ponosen na to, kar je ustvaril, kar mu je uspelo: "Menim, da je to izjemna pridobitev za Maribor in okolico. Že zdaj imamo krasen park, sem pa prepričan, da ga bomo še nadgradili in bo najlepši v Sloveniji."

Najnovejša pridobitev centra je zunanji oder za dogodke, glasbene in druge nastope. "Cela prenovljena terasa je velika investicija, a pomeni neko novo dimenzijo, ki jo imamo skupaj z lokalom, kjer sem našel najemnika, s katerim res dobro sodelujeva," meni. V dvorani so preuredili slačilnice, naredili novo skladišče, pisarno, notranjost gostinskega lokala pa nameravajo razširiti v dvorano. Tako bodo starši lahko gledali treninge ali tekme neposredno skozi okno. Torej na naslednjih 15 let? "Sem skromen, ne potrebujem veliko, to bo ostal moj in družinski projekt, na katerega je in bo lahko tudi Maribor ponosen. Če bomo zdravi, bomo delali, to je bistveno, ostalo bo že," sklene.