Če ne bi bilo Janše, bi bilo vse zelo preprosto. Ker pa je prisoten še preveč, je situacija zelo komplicirana. Še posebej na desnici. Dolgoletni, tako rekoč nesmrtni kolovodja SDS je v svoji nejenljivi zamerljivosti in militantnosti izključujoč in nesodelovalen. Še več! Janša daje ton in takt premikom - ali natančneje rečeno, nepremikom - na celotnem desnem polu. Tudi njegovi potencialni partnerji, ki bi se v primeru zmage SDS na volitvah 2026 lahko pod njegovim mandatarstvom povezali, se sorazmerno in sinhrono z Janševimi neprijaznostmi pridušajo, da pa z njim nikoli več ne gredo v španovijo. 

Te razprtije med SDS in NSi in njihovimi že obstoječimi ali šele nastajajočimi zavezniki nekoliko spominjajo na prizadevanja fragmentirane levice, da bi pred volitvami 2022 strmoglavili tedanjo Janševo vlado. S to razliko, seveda, da so SD in Levica ter tedanji SAB in LMŠ dajali vtis složnosti. Četudi do Golobovega prihoda niso prišli dlje od nebogljenih, na neuspeh obsojenih poskusov. Današnja desnica pa je odkrito skregana. Za politično sorodne somišljenike vsaj Janša ne najde milejših besed kot za aktualno vlado in si od enotnosti ne obeta nič. Kot da na povezovanje in povezanost sploh ne računa. 

Pa bo moral. Zelo možno je, da je prepirljivost razdrobljene desnice samo predstava za javnost. Morda je vse skupaj samo taktično “zavaravanje protivnika”, kot so nekoč rekli obramboslovci JLA. Iz izkušenj namreč vemo, da lahko v politiki tudi nepomirljivi nasprotniki postanejo zanesljivi zavezniki. Oportunizem vedno zmaga. Oblast je presladka, da bi gojili zamere. Pri tem je treba tudi upoštevati, da je do volitev še kar nekaj časa. Četudi opozicija ves čas napoveduje, da so aktualni vladi šteti dnevi, to še ne pomeni, da se res zanaša na predčasne volitve. Desnica se zanaša kvečjemu na to, da si bo Golobova vlada v preostanku svojega (polnega) mandata še dodatno pokvarila ratinge - kar je seveda varna stava - in da bo zmaga desnice na prihodnjih volitvah še tem bolj prepričljiva ali celo plebiscitarno zaslužena. 

Razmerje sil na desnici se do volitev ne bo bistveno spremenilo. SDS bo ostala desna dominanta, ki bo v primeru zmage sestavljala koalicijo z Novo Slovenijo in s stranko Anžeta Logarja. Neglede na zdajšnje obmetavanje z očitki jim drugega ne bo preostalo. Z SLS in Lotričevo novo stranko pa si ne bodo mogli pomagati, ker se ne bosta uvrstili v DZ. Nasledniki Omana, Podobnikov, Žerjava, Zidanška, Balažica, Gregorčiča itd. itd. itd. se še naprej pogrezajo v irelevantnost; prvega državnega svétnika pa bo doletela usoda kolega Kovšce. 

Vprašanje volitev 2026 je v bistvu ugibanje, kdo bo prelomil ne prav veliko vredno zaobljubo, s kom ne bo nikoli (več) šel v koalicijo. A ta moralna dilema ne bo ostala omejena samo na desnico. Tudi levica sama ne bo zbrala dovolj glasov za večino in bo morala iskati zaveznike na drugi strani. Prihodnja koalicija bo velika — torej ideološko transcendentalna (ali po ameriško: bipartizanska) — ali pa je ne bo. Vsaj ne kmalu po volitvah. Brezvladje se utegne zavleči. In ko ne bo več drugega izhoda, bo napočil spektakel požiranja političnih obljub in zamer in ljudomilega odpuščanja, posledično pa tudi indignacije volilcev. Kar bo samo še bolj spodkopalo zaupanje v politiko.