Vratar: ford cortina Mk2

"Je postala obramba delovnih mest izdatnejša? Z nalogo zaščititi zapuščino uspešno prodajane originalne cortine Mk1 je po samo štirih letih od prve leta 1966 na trg prišla druga generacija – Mk2: z ostrejšo, širšo karoserijo ter s povsem novim, 1,3-litrskim motorjem. Izkazala se je za odlično izbiro; že v naslednjem letu je postala najbolj popularen avtomobil v Veliki Britaniji, saj je ponudila vse od špartanske različice do zmogljivih 1600E in cortine lotus."

Tako o njej na kratko pri Newspressu. Pri nas takrat kaj dosti teh avtomobilov nismo videvali, saj v tistih časih britanski Ford ni izvažal v Evropo, ker je te trge obvladovala nemška podružnica Forda s svojimi modeli. Cortina je bila srednje velika limuzina (in kombi), katere naslednica je bil ford sierra, njo pa je zamenjal tudi nam dobro poznani mondeo. Cortino so izdelovali kot dvo- in štirivratno limuzino ter kot petvratni kombi. Dolga je bila slabe 4,3 metra in tehtala 1890 kilogramov. Za primerjavo: današnji mondeo je dolg 4,9 metra in tehta od tone in pol naprej, odvisno od različice.

Levi obrambni igralec: renault 16

"Renault 16 je sicer prvič zapeljal na ceste leta 1965, največji vpliv pa je dosegel leta 1966, ko je dvignil pokal evropskega avtomobila leta. Konkurenco je presegel s svojo premišljeno zasnovo, ki je med drugim vključevala kombilimuzinski zadek za izboljšanje praktičnosti. Pod njegovo novo modno pločevino je bil nameščen 1,5-litrski motor, ki je poganjal prednji kolesi, takšna postavitev, za tiste čase še dokaj redka, pa je prispevala tudi k njegovi prostorni notranjosti. Stirling Moss naj bi bil oboževalec, v petnajstletni proizvodnji pa so izdelali skoraj 16 milijonov primerkov."

Renault 16 je bila ena prvih kombilimuzin, kot jim pravimo že nekaj časa: prisekan zadek z vrati in prilagodljiva zadnja klop sta iz notranjosti potegnila krepko več kot klasične limuzine. Dobro smo ga poznali tudi pri nas, saj so ga licenčno izdelovali v Litostroju in je bil kot luksuzni avtomobil dolžine 4,2 metra priljubljeno poslovno vozilo. Postavitev motorja je bila tipična za renaulte tistega časa – motor je bil postavljen spredaj sredinsko, menjalnik pa je bil pred prednjo premo. Motorji so bili štirivaljniki prostornine od 1,5 do 1,7 litra, kot avtomobil s samonosno karoserijo pa je bil izjemno lahek, tehtal je manj kot tono.

Sredinski obrambni igralec: jaguar 420

"Drži, da ni imel popra kot različica 420G (daljša in prestižnejša različica grand), toda leta 1966 predstavljeni 420 vseeno ne bi bil slab branilec. Ker je temeljil na modelu S-type, je bil vseeno spodobne velikosti in, še bolj pomembno – po zaslugi 4,2-litrskega vrstnega šestvaljnika z dvojnim uplinjačem pod prednjim pokrovom je bil precej živahen. Takratni testi so namerili pospešek od nič do 60 milj na uro (97 km/h) pod desetimi sekundami in največjo hitrost 201 kilometer na uro. Izdelovati so ga prenehali že leta 1968, zato je lastništvo enega od preživelih zagotovo dober vložek."

V tistih časih je bilo pri Jaguarju precej zmede z modeli, še posebej ker so se jaguarji z manjšimi spremembami podvajali pod blagovno znamko Daimler in ker so bile vidne razlike dokaj majhne. Toda kratko obdobje izdelave tega modela ne kaže na slab sprejem pri kupcih, ravno nasprotno – bil je zelo priljubljen, a so se pri Jaguarju ravno v tistem času odločali za prenovo celotne palete. Nov model, ki je dobil ime XJ6, se je v mnogočem naslanjal na 420, začenši z videzom. In kot vemo, se je zgodba modela XJ6 raztezala častitljivih 35 let in tako končala šele leta 2003, ko ga je zamenjala nova generacija.

Sredinski obrambni igralec: volvo 140

"Serija 140 je prinesla koncept škatlastega volva. Čeprav je mehansko v veliki meri temeljil na predhodniku amazonu, je bil njegov videz radikalen odklon od zgodovine. Na Švedskem so ga razglasili za avtomobil leta, na voljo je bil kot dvo- ali kot štirivratna limuzina (imenovani 142 in 144), kmalu za tem pa so predstavili še izjemno praktičen petvratni kombi 145. Ni presenetljivo, da je osvojil veliko oboževalcev, in ko ga je leta 1974 zamenjala serija 240, je Volvo našel več kot milijon domov za serijo 140."

Volvo 140 je bil prestižen avtomobil dolžine 4,7 metra in je bil prvi z novim načinom poimenovanja: prva številka je pomenila serijo, druga število valjev v motorju in tretja število vrat. Motor je bil 1,8-litrski štirivaljnik s 63 kilovati, za prodajni uspeh pa so bile pomembne tudi številne lepotne in tehnične izboljšave (moč motorja, denimo, je narasla na 96 kW). Izdelovali so ga osem let, pogosto pa smo ga videvali tudi na naših cestah.

Desni obrambni igralec: toyota corolla

"Leta 1966 predstavljena corolla je postala najbolje prodajan avtomobilski model na svetu, zasenčila je celo častitljivi Volkswagnov hrošč. Začetek je bil izrazito skromen, nanj so vplivale Toyotine izkušnje z modelom Publica z dvovaljnim, zračno hlajenim motorjem, ki ga je navdihnil Citroënov 2CV. Toda z naraščajočo konkurenco (v prvi vrsti z datsunom 1000) so pri Toyoti povečali zanimanje za corollo z novim, 1,1-litrskim motorjem. Corolla morda res ni bila vznemirljiva, a je bila zanesljiva, zmagovalna formula, ki se je pri Toyoti držijo še danes."

Japonski avtomobilski proizvajalci so bili v tistih časih še precej zadržani pred nastopom na evropskih avtomobilskih trgih. Pri nas jih praktično skorajda ni bilo videti, a tudi zahodno od nas ni bilo dosti drugače. Corolla prve generacije je bil 3,9 metra dolg avtomobil, na voljo kot limuzina (2 ali 4 vrata), kupe in trivratni kombi. Izdelovali so ga tipično japonsko kratek čas, manj kot štiri leta. S corollo so pri Toyoti pričeli prakso štiriletnega cikla modela z manjšo prenovo natanko v sredini življenjske dobe. Tako je imel corollin motor najprej 1,1 litra in 44 kilovatov, po prenovi pa 1,2 litra in 48 kW. S tem se je dokaj skromen začetek spremenil v zgodbo o uspehu – coroll se je zvrstilo že 12 generacij in do leta 2016 so jih prodali že 44 milijonov.

Levi sredinski igralec: alfa romeo spider duetto

"Zadnji projekt, pri katerem je sodeloval Battista Pininfarina, je alfa romeo spider, ki je temeljil na mehaniki iz giulie, vključno z vzmetenjem in s štirivaljnimi motorji s parom dvojnih uplinjačev. Od trenutka, ko so ga predstavili na avtomobilskem salonu v Ženevi, je bil spider videti kot filmska zvezda, le leto kasneje pa se je skupaj z Dustinom Hoffmanom in Anne Bancroft znašel v glavni vlogi v filmu Diplomiranec. Njegova privlačnost je bila precejšnja in z nekaj prilagoditvami sloga ter prenovljenimi motorji je spider ostal v proizvodnji do leta 1993."

Glavna vloga v tandemu s takrat mladim, a perspektivnim Dustinom Hoffmanom je prinesla sloves te znamke in tega modela v ZDA, v Evropi pa to ni bilo potrebno. Videz je bil tako uspešen, da so jo lahko izdelovali skoraj tri desetletja, 1,6-litrski motor pa je takrat zmogel 80 kilovatov ali po staro 109 ''konj'', kar je bilo za druge znamke še dolgo nedosegljivo. S časom je dobil motorje od 1,3 do 2 litrov, na koncu seveda tudi vbrizg in katalizator, a ne glede na ob koncu življenjske dobe znatnejše oblikovne spremembe je spider ostal od daleč prepoznaven in ena od ikon avtomobilske industrije. A menda drži, da je bila prva serija, poimenovana tudi osso di seppia (sipina kost), najbolj prikupna.

Sredinski igralec: audi 80

"Na osnovi modela DKW F102 je Audi 80 prevzel pri Auto Unionu razvito osnovo in koncept posodobil s paleto štirivaljnih, štiritaktnih motorjev, razvitih v sodelovanju z Daimler-Benzom. Z opuščenimi žejnimi in težavnimi dvotaktniki se 80 ni začel dokazovati samo sebi, temveč tudi ideji o pogonu na prednja kolesa do prej skeptičnega Volkswagna."

Audi F103, prvi audi nove dobe, je bil natanko to: lepotno prenovljena karoserija dekaveja in Mercedesov motor. Prvi iz te serije je bil audi 72 (1965), sledila sta 80 in 90 (1966) nato 60 (1968) in na koncu (1060) še 75, pri čemer so številke označevale moč motorja v ''konjih''. Ne glede na moč motorja je šlo za že od začetka luksuzno limuzino (2 ali 4 vrata, pa tudi 5-vratni kombi) dolžine slabe 4,4 metra in mase malo pod tono. Zanimivo pri vsem skupaj je, da so pravzaprav audiji še danes bolj ali manj zgolj neprekinjena evolucija tistega, kar so v tistih časih podedovali od znamke DKW – vsaj ko gre za njihov ''obraz''.

Desni sredinski igralec: BMW 02

"Ko so ga predstavili v Ženevi, je imel ta BMW napis 1600-2, ki je na tipično germansko logičen način prikazal 1,6-litrski avtomobil z dvoje vrat. Leto kasneje je sledila prefinjena različica, 1600 TI, vendar je model morda najbolj prepoznaven, ko nosi napis 2002 in ima 2,0-litrski agregat."

Beemvejeva serija 02 (danes ji pravimo serija 3 oziroma 4) je bila zadetek v polno, razlog pa tiči v prilagoditvi platforme večjega modela neue klasse (naslednikom danes rečemo serija 5) v za 23 centimetrov krajši avtomobil (vse zaradi skrajšanega medosja) z nekoliko bolj dinamičnim videzom in le parom vrat. Motor je iz 1,6 litra prostornine razvil 63 kilovatov (glej zgoraj moč v enako velikem Alfinem motorju), takšna pa je bila serija 02, sprejeta kot športni avtomobil, ki za svojo ceno veliko ponuja. Uspeh se je nadaljeval z razširitvijo motorne ponudbe in dosegel vrh z različicami 2002 ti, 2002 tii in 2002 turbo – slednja je zmogla lepih 125 kilovatov in je danes visoko na listi ljubiteljev starodobnikov.

Levo krilo: jensen interceptor

"Italijanski slog, visoko navorski 6,3-litrski motor V8 in ime, za katero je treba umreti: z vsem tem je bil ta športni potovalnik iz Birminghama za vedno vtisnjen v vest te države. Različica FF lahko potrdi, da gre za prvi kronski avtomobil, opremljen s pogonom na vsa kolesa in s sistemom zoper blokiranje koles pri zaviranju. Kot dokaz vpliva, ki ga je imel jensen na kupce avtomobilov v šestdesetih, je tudi to, da je enega od staršev tako navdihnil, da je po njem poimenoval svojega slavnega sina."

Jensen interceptor je bil, kot so navedli že pri Newspressu, v svojem času nadvse napreden: kot FF je bil prvi osebni avtomobil s štirikolesnim pogonom in prvi s predhodnikom elektronskega sistema ABS. Sicer pa so za svoj interceptor obliko naročili pri italijanskem specialistu Carozzeria Touring, motor (V8, 201 kW) in samodejni menjalnik sta bila Chryslerjeva, v diferencialu je bila delna zapora in pogon je bil na zadnji kolesi. Prve karoserije so, dokler pri Jensenu niso zagotovili lastne linije, izdelali pri drugem italijanskem karoseristu Vignale. Interceptor bi bil menda z vsem naštetim res dober nogometaš prestreznik, kot namiguje njegovo ime.

Napadalec: lamborghini miura

"Miuro so številni opisovali kot najlepši avtomobil, ki je bil kadarkoli izdelan, marsikdo mu je bolj preprosto rekel "tisti s trepalnicami", zelo verjetno pa je bila Miura prvi avtomobil, ki so ga zasnovali v eksperimentalnem oddelku, ločenem od glavnega razvojnega oddelka. Je produkt Lamborghinijeve inženirske ekipe, ki je delala v prostem času, legenda pa pravi, da je bil ustanovitelj podjetja Ferruccio Lamborghini proti zamisli o športnem avtomobilu s postavitvijo motorja zadaj sredinsko in z dvema sedežema. Vsi dvomi pa so hitro izginili, ko so leta 1965 prve koncepte predstavili navdušeni javnosti. Leto kasneje je avtomobil debitiral v imenu španskega borilnega bika, postal nov igralec v igri sebi enakih, posebnost pa sta bila prečno postavljena 3.9 -litrski 12-valjnik oblike V in menjalnik. Nogometni navdušenci se ga bodo verjetno bolj spomnili kot avtomobila, ki igra glavno vlogo v uvodu v kultni film Italijanska misija iz leta 1969."

Ko so pri Lamborghiniju prestavili tono in tristo kilogramov težko miuro, je bil to z 280 kilometri na uro najhitrejši serijski avtomobil na svetu. Do 100 je pospešil v le 6,7 sekunde, največ zaslug za to pa je imel 12-valjnik s kotom med valji 60 stopinj, ki ga je leta 1963 za Lamborghini razvil slavni konstruktor motorjev Giotto Bizzarrini. Motor je bil v programu skoraj pol stoletja – zadnji model, ki ga je poganjal, je bil murciélago. V miuri je pri 3,5 litra prostornine zmogel 201 kilovat ali 257 ''konj'', še ena tehnična posebnost pa je bila, da sta bila, tako kot pri miniju, motor in menjalnik v istem ohišju. Obliko zunanjosti so skrojili pri Bertoneju in Marcello Gandini, ki se je pod njo podpisal, je z miuro takoj postal slaven.

Desno krilo: lotus europa

"Vrhunski del visokotehnološkega inženiringa: lotus europa je leta 1966, ko so ga predstavili, združeval dirkaška inženirska načela s senzibilnostjo športnih vozil. Ob konceptu sredinskega motorja s pogonom na zadnja kolesa, ki sta ga Colin Chapman in njegova ekipa zagovarjala s fornulo ena, je bil zasnovan tako, da pripelje dirkaško tehnologijo v serijske avtomobile, tudi pri njem pa se je izkazala Lotusova mantra o "dodani lahkotnosti". Dvosedežnik je kljub svoji velikosti temeljil na jekleni škatlasti kletki s preko nje poveznjeno plastično karoserijo (podobno kot lotus elan), poganjali pa so ga različni Renaultovi motorji in Hethelov znameniti motor z dvema odmičnima gredema v glavi. Ti sicer niso bili tako močni, a pri samo 660 kilogramih je bilo moči zadosti. Kot mnogi Lotusovi modeli tiste dobe je tudi europa v proizvodnji užival dolgo življenje, vendar ni bil nikoli velik prodajalec. Končno je izginil leta 1975 z nekaj več kot 9200 izdelanimi primerki."

Europa je bil eden tistih športnih avtomobilov, ki so skušali približati dirkaško zasnovo sredinskega motorja širši množici ljubiteljev, le da je bil edino Lotus v lasti Colina Chapmana, genija dirkaške in športnoavtomobilske scene. Chapmanovo glavno načelo je bilo ''poenostavi, nato pa naredi že bolj lahko'', zato je europa tehtal od 610 kilogramov in zato si je lahko privoščil dokaj cenene serijske (a pri Lotusu seveda dodelane) štirivaljne motorje. Chapman je izbral takrat na novo razvit 1,6-litrski motor renaulta 16, ki je v europi zmogel 81 kilovatov, kasneje pa je ta avtomobil dobil tudi Lotusov 94-kilovatni, 1,6-litrski motor, katerega osnovo (blok) je daroval Ford.

***

Euro je tako za nami, in če bi ga preslikali v leto 1966, bi lahko rekli: miura je zabila cortini odločujoč zadetek. Saj vemo: finale je izjemen dosežek, a se kasneje večina spomni zgolj zmagovalca.