Na območju današnje Slovenije se Judje nikoli niso naselili v večjem številu. Tukaj so sicer živeli že v 2. in 3. stoletju, a njihova večja navzočnost se začne šele od 12. stoletja. Takrat srečamo Jude na slovenskem narodnostnem ozemlju najprej na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem. Njihova navzočnost se je povečevala vzporedno z nastajanjem in širitvijo meščanskih naselij. V srednjem veku je največja, ekonomsko najmočnejša in nasploh najvplivnejša judovska skupnost nastala v Mariboru, ki je postal celo sedež vrhovnega rabinata za Štajersko, Koroško in Kranjsko. Judje so takratna slovenska mesta, predvsem Maribor, povezali s celotno Evropo, od Dunaja do Benetk. Po srednjeveških izgonih Judov iz Štajerske in Koroške v letih 1496 in1497 in nato še iz Kranjske leta 1515 je bilo slovensko narodnostno ozemlje dalj časa brez judovske populacije.

Šele v drugi polovici 18. stoletja se začnejo v večjem številu naseljevati v Prekmurju, kjer dosežejo višek v zadnjih desetletjih 19. stoletja. V tem času se znova naselijo tudi v nekaterih slovenskih mestih, med drugim spet v Mariboru. Tudi v novejšem obdobju njihove navzočnosti na slovenskih tleh so bili izredno vplivni nosilci mnogih gospodarskih in družbenokulturnih pobud in so pripomogli k razvoju nekaterih industrijskih panog, v Mariboru zlasti tekstilne industrije.

Judovski kapital je bil pred drugo svetovno vojno močan tudi v Pivovarni Union in še v nekaterih drugih večjih gospodarskih družbah na Slovenskem. Zanemarljiv ni niti njihov delež v trgovini in denarništvu, sploh v Prekmurju, kjer so bili promotorji hitrejšega gospodarskega razvoja. In to kljub temu, da jih je precej po koncu prve svetovne vojne zaradi revolucionarnega vrenja to pokrajino zapustilo in odšlo na Madžarsko. Prekmurski Judje so bili tesno povezani z Judi v Medžimurju, kamor so segale tudi vezi nekaterih mariborskih Judov.

Pred aprilskim napadom sil osi na Kraljevino Jugoslavijo je na današnjem ozemlju Slovenije največ Judov živelo na območju Murske Sobote in Lendave in na prekmurskem podeželju. Po uradnih statističnih podatkih za desetletja med obema vojnama, za katere pa vemo, da nikakor niso popolni in se glede na različne vire tudi razhajajo, je leta 1921 v Kraljevini SHS živelo 64.159 Judov, od tega v Dravski banovini 860. Leta 1931 je po podatkih ljudskega štetja v Kraljevini Jugoslaviji na območju Dravske banovine živelo skupaj 820 Judov, od tega največ v Murski Soboti (269) in v Lendavi (207). Večje število Judov je živelo še v Ljubljani (95), Mariboru (81), na Ptuju (32) in v Celju (30). Po podatkih iz leta 1937 je v Mariboru živelo 68 Judov v mestu in 23 v okolici (Slovenska Bistrica, Košaki, Poljčane, Polskava, Lovrenc na Pohorju, Makole, Velka). V mestu Ptuj je bilo 29 Judov in v okolici Ptuja 15 Judov (Ormož, Cirkulane, Gorišnica, Grajena, Središče ob Dravi). V mestu Celje jih je bilo 21.

Čeprav so Judje tega časa predstavljali tako rekoč neznaten odstotek prebivalstva Dravske banovine (jugoslovanske Slovenije), so bili mnogi med njimi prominentni gospodarstveniki, industrialci in trgovci. Peščica jih je bila tako premožnih, da so lahko postali razmeroma veliki igralci tudi v domačem in mednarodnem finančnem kapitalu.

Preganjali so jih Nemci in kolaboranti

Že v tridesetih letih minulega stoletja, zlasti pa po nemški priključitvi Avstrije leta 1938, ko je jugoslovansko ozemlje preplavila reka judovskih beguncev, ki so iskali pot na morje in izhod z evropske celine, so nekateri slovenski Judje razumeli znamenja časa in se začeli izseljevati. V letu 1940 je Jugoslavija predvsem po vztrajnih pritiskih slovenskega politika in katoliškega duhovnika Antona Korošca, prvaka Ljudske stranke in ministra v več jugoslovanskih vladah, sprejela lasten paket antisemitske zakonodaje, ki je Judom omejevala dostop do državljanstva, izobrazbe in gospodarske dejavnosti.

Z okupacijo aprila 1941 se je začelo tudi silovito in načrtno nacistično preganjanje Judov, zlasti na nemškem okupacijskem območju. Do kapitulacije Italije v letu 1943 je bil odnos do Judov na italijanskih zasedbenih ozemljih v primerjavi z nemškimi neprimerno boljši. Judje v Ljubljani so se lahko organizirali in z okupacijskimi oblastmi vzpostavili določen dialog, saj so imeli za seboj zaščito italijanske judovske reševalne organizacije DELASEM; znameniti posrednik z oblastmi je bil Evgen Bolaffio, ljubljanski vinski veletrgovec. In vendar so se tudi pod italijansko zasedbo dogajale deportacije; znamenit in posebej tragičen je primer družine Alles Percy iz Ljubljane, ki je bila deportirana v Italijo. Razmere so se na območju Ljubljane in Ljubljanske pokrajine drastično spremenile, ko so Nemci po italijanski kapitulaciji 1943 okupirali severni in srednji del Italije in prejšnje italijansko okupirano območje v Sloveniji. Začelo se je radikalno preganjanje Judov na Tržaškem in Goriškem; posledice so bile usodne za obe skupnosti, saj je bilo v holokavstu uničenih 764 Judov s Tržaškega in 45 Judov z Goriškega. Nemške zasedbene oblasti so s pomočjo kolaborantske vlade in policije v Ljubljani v septembru 1944 aretirale še 32 preostalih Judov v Ljubljani in jih odpeljale v delovna in koncentracijska taborišča. V mnogih družinah ljubljanskih Judov po vojni ni bilo nobenega preživelega, kar nekaj jih je tudi padlo v sestavi partizanskih odporniških sil.

Leto 1944 je bilo tako za večino slovenskih Judov usodno: ne le, da so, potem ko je Nemčija prevzela oblast na Madžarskem, med aprilom in oktobrom tega leta deportirali vse prekmurske Jude, tudi osrednja Slovenija je svoje Jude izgubila v tem času, ko je bil konec vojne že na vidiku in so proti središču Evrope prodirale zavezniške osvobodilne sile.

Prekmurski Judje največje žrtve

Prekmurski Judje so bili največje žrtve holokavsta, v kontekstu uničenja madžarskih Judov spomladi 1944 pa so bili na udaru prvi in niso imeli možnosti, da bi se lahko rešili pred to tragedijo. Prvi val množičnih deportacij Judov v koncentracijska (in uničevalna) taborišča je bil aprila 1944, drugi konec maja 1944 in zadnji, mnogo manjši, še oktobra 1944. Največ so jih nacisti pomorili v Auschwitz-Birkenauu. Judovsko vprašanje v Prekmurju (in v Sloveniji) je bilo "dokončno rešeno". Do konca oktobra 1944 je bil holokavst v Sloveniji izpeljan tako, da je bilo uničenih dobrih 90 odstotkov slovenskih Judov (natančnih številk še vedno nimamo). V kulturnem in zgodovinskem smislu sta bili trajno uničeni obe prekmurski skupnosti ter tržaška in goriška skupnost.

Ko govorimo o usodah Judov in Slovencev med drugo svetovno vojno, moramo paziti, da jih vendarle ne dajemo na isti imenovalec. Če je bila usoda Slovencev v prvi vrsti odvisna od njihovega odnosa do okupatorja ali partizanskega gibanja (ali celo njegovih nasprotnikov iz tako imenovanega protikomunističnega tabora), je bilo judovsko prebivalstvo po vsej nemški Evropi slej ko prej vedno in brezpogojno obsojeno na smrt. Pri tem je povsem vseeno, ali so bili preganjani Judi stari ali mladi, moški ali ženske, vojaki ali civilisti, bogati ali revni. Holokavst je zdesetkal slovenske Jude, saj so tisti redki preživeli, ki so se vrnili iz taborišč, predstavljali le še ostanke ostankov.

Povojna oblast jim zapleni premoženje

Judovska skupnost si vse do danes ni več opomogla, saj so preživeli Judje po vojni doživeli še nove udarce, ko jim je bilo odvzeto premoženje in ko je država grobo zatrla vsako zasebno pobudo. Tudi zaradi tega jih je veliko iz Prekmurja leta 1948 odšlo v novo judovsko državo Izrael, nekateri pa tudi v ZDA in celo na Madžarsko. Kar je ostalo v pokrajini ob Muri, so bili zgolj posamezniki, ki so se morali ukloniti tudi mnogim ponižanjem, da so lahko preživeli in ohranili tradicijo očetov in dedov in v novejšem času pripomogli, da so se prekmurski Judje vsaj vrnili v javni in zgodovinski spomin, iz katerega so bili po letu 1945 potisnjeni na sam rob. Povojna oblast je judovsko premoženje zaplenila zelo na hitro. V lokalnem okolju pokrajine ob Muri temu ni nihče nasprotoval, sploh, ker so najprej nacionalizirali premoženje Judov, ki so umrli ali bili ubiti v taboriščih. Socialno šibko prebivalstvo je te ukrepe celo pozdravilo in jim je bil ta radikalni ideološko-razredni ukrep oblasti po volji, saj so odvzeli premoženje nekdanjim bogatim someščanom oziroma sovaščanom. In ker so jih ti pred vojno znali tudi izkoriščati, so zdaj oblasti revnemu prebivalstvu "popravile krivice". Ravnale so kot vse komunistične oblasti v vzhodni Evropi. Šlo je za politično motivirano nasilje, ki se mu jugoslovanske komunistične oblasti niso izognile.

Judovska skupnost v Prekmurju je torej doživljala podobno usodo kot druge skupnosti v povojni Evropi. Za Jude je bila še zlasti bridka vrnitev v prazne, izropane in zapuščene domove. Iz njih so veliko lastnine pobrali tudi nekateri domačini iz Lendave in Murske Sobote. Zaradi vsega tega lahko tudi Prekmurje prištejemo k tistim delom povojne Evrope, v katerih sta bili uničeni edinstvena kultura in identiteta, ki je nastajala več stoletjih. Zaradi majhnosti judovske skupnosti v Prekmurju so bile te posledice zanjo še usodnejše. Peščica preživelih prekmurskih Judov ni mogla v nobenem pogledu nadaljevati vloge predvojnih nosilcev gospodarskih pobud in razvoja. Bila je dobesedno prepuščena sama sebi in odvisna izključno od dobre volje posameznikov, ki so Judom pomagali, da so sploh lahko preživeli. Aktualna oblast se z njihovimi usodami ni ukvarjala in je takšen položaj celo spretno izkoriščala za krepitev ideološko-razrednih ukrepov, katere je lokalno okolje na veliko sprejemalo in odobravalo. Priče smo torej podedovanim predsodkom in negativnim stereotipom, da so bili Judje bogataši, ki so prišli do premoženja na račun izkoriščanja revnih ljudi. In zato je bilo prav, da se jim je premoženje odvzelo. Vključno s sakralnimi objekti v Lendavi in Murski Soboti.

Namesto epiloga le osvežitev spomina

V obdobju med letoma 1933 in 1945 so nacisti ubili šest milijonov Judov in milijone drugih, Rome (in Sinte), Slovane, politične nesomišljenike, homoseksualce, vojne ujetnike, telesno slabotne in duševno prizadete. Nacistična politika rasnega sovraštva se je okrutno širila s propagando sovraštva in z množičnimi poboji, ki so dosegli vrhunec v iztrebljanju evropskih Judov in njihove kulture. Brutalnost, krutost brez milosti in hladen, industrijski značaj množičnih pobojev v času holokavsta so neverjetni. Žal nekatere korenine tega zla še vedno ostajajo. Priče smo mnogim sodobnim pojavom neonacizma, ksenofobije in sovraštva do vsega drugačnega, to pa so bili nastavki, iz katerih se je holokavst začel razvijati. Neverjetno lahkotno ponekod zamahnejo z roko in zamižijo ob vse pogostejših pojavih rasnega sovraštva, stigmatiziranja ljudi, emigrantske krize, človeških psiholoških in moralnih pomanjkljivosti. Ponekod celo vidimo primere, ko se predstavniki državnih oblasti strinjajo ali sodelujejo v preganjanju ljudi, ki naj bi bili kot tujci in drugačni krivi za vse tegobe današnjega časa. Temu ni videti konca in zaradi najnovejše krize zaradi pandemije, ki bo povzročila tudi hude gospodarske težave, se lahko omejeni pojavi širijo kot požar. Zaradi tega moramo vedno znova pritrditi razmišljanju Simona Wiesenthala, ki je nekoč zapisal, da "moramo biti pogumni, da se spominjamo, proučujemo in poučujemo o holokavstu. Ne glede na to, kako neprijetni so ti spomini. Kajti samo poučeni in moralno odgovorni posamezniki lahko preprečijo, da bi se holokavst ponovil."

Mednarodni dan spomina na holokavst zaznamujemo 27. januarja, v spomin na osvoboditev največjega nemškega uničevalnega koncentracijskega taborišča Auschwitz s podružnico Auschwitz-Birkenau v okupirani Poljski. Ko so vojaki Rdeče armade pred 76 leti prišli vanj, niso mogli verjeti svojim očem. Groza in strah, na vsakem koraku smrt. Tudi zato se je treba spominjati in se zamisliti nad zlom, da se kaj takšnega ne bi več nikoli in nikjer zgodilo.