Slovenska Bistrica je od nekdaj kovnica sijajnih judoistov, v tamkajšnjem klubu Impol so zrasli tudi olimpijci Stanko Topolčnik, Janez Vidmajer, Franc Očko in Filip Leščak. Olimpijca sta bila prav tako Celjana Štefan Cuk in Matjaž Ceraj, ki sta uspešno nastopala za bistriški klub, na dobri poti, da prihodnje leto tekmuje v Tokiu, je še en judoist Impola, Vito Dragič. Toda v zadnjem desetletju je Slovensko Bistrico zaznamoval še en tekmovalec borilnih veščin, a ne juda, ampak tekvondoja olimpijskega sloga WTF. To je Ivan Trajković, ki izhaja iz znane bistriške športne družine; z izjemo Ivanove mame Anice so vsi povezani s športom - oče Drago je bil v mladosti tekvondoist in atlet, sedaj je že vrsto let predsednik Atletskega društva Slovenska Bistrica, sestra Staša je bila izvrstna atletinja, sestra Gala pa gre po njeni poti. Ko mu je bilo sedem let, ga je oče Drago peljal na trening tekvondoja. "Ni mi bilo najbolj všeč, kljub temu sem nato šel še večkrat na trening in počasi sem vzljubil ta šport, čeprav sem v nekaterih obdobjih otroštva treniral tudi nogomet, atletiko, odbojko in gimnastiko," se začetkov prijateljevanja s tekvondojem spominja Ivan Trajković.

Prvič zablestel v Vigu

Bistričan je nase prvič opozoril novembra 2009, ko je, star 18 let, v španskem Vigu na evropskem prvenstvu do 21 let pometel s tekmeci v kategoriji do 78 kilogramov. Njegov dosežek je bil veliko presenečenje, saj nihče ni slutil, da bi lahko neki mladenič iz male Slovenije stopil na najvišjo stopničko evropskega tekvondoja. Hkrati je bil tudi odskočna deska danes 28-letnega odličnega borca olimpijskega sloga WTF, ki je športno pot začel v mariborskem klubu Continental, nadaljeval v klubih K2, KBK, Jitae, Red Power, sedaj pa je član TK Proficio Hwarang.

Dosanjal London

Po osvojitvi naslova evropskega prvaka do 21 let se je za Trajkovića začelo obdobje dokazovanja med najboljšimi tekvondoisti na svetu. Nastopal je na številnih tekmovanjih v tujini, se z nekaterih tudi vrnil z odmevnejšim dosežkom, predvsem pa si je nabiral dragocene izkušnje in tekmovalno zorel. Njegova tiha želja je bila nastop na olimpijskih igrah leta 2012 v Londonu. "Temu izzivu sem podredil vse. Vedel sem, da me za uvrstitev na olimpijski turnir čakajo zahtevne kvalifikacije, zato sem se nanje temeljito pripravil," se spomni Trajković. Toda na svetovnih kvalifikacijah v Bakuju je v kategoriji do 80 kilogramov ostal praznih rok. "Razočaran sem," je dejal po vrnitvi iz Azerbajdžana. Puške ne bom vrgel v koruzo, čaka me popravni izpit, celinske kvalifikacije januarja 2012 v Kazanu.

Vsaka šola nekaj stane

Maja 2012 je Trajković na evropskem prvenstvu v Manchestru v kategoriji nad 87 kilogramov osvojil srebrno kolajno. Ta odlični dosežek mu je vlil dodaten optimizem pred olimpijskimi igrami avgusta istega leta v Londonu.
Tam mu ni šlo po željah, v kategoriji nad 80 kilogramov je osvojil enajsto mesto. V uvodnem dvoboju je izgubil ob olimpijskem prvaku, Južnokorejcu Dongmin Chaju. "Bil sem razočaran, hkrati pa sem upal, da se bo Cha prebil do finala, s čimer bi se mi ponudila priložnost boja za bronasto kolajno. Toda Cha je v četrtfinalu klonil proti turškemu borcu in zame je bilo olimpijskih iger konec. Zaradi tega nisem jokal, je pa bil London dobra in draga šola zame," je razložil Trajković, ki se je po tekmovanjih domov velikokrat vračal poln modric in bunk.

Ponovil dosežek iz Pueble

Maja 2014 je bil Baku prizorišče evropskega prvenstva, na njem se Trajković ni izkazal; v kategoriji nad 87 kilogramov ni ponovil uspeha iz Manchestra, ostal je brez kolajne. Sredi januarja 2016 so bile v Carigradu evropske kvalifikacije za uvrstitev na olimpijske igre istega leta v Riu de Janeiru. V kategoriji nad 80 kilogramov je Trajković osvojil četrto mesto, s čimer je bilo sanj o nastopu v Braziliji konec.

Kazan srečno mesto

Za Trajkovića je ruski Kazan srečno mesto. V njem si je leta 2012 na celinskih kvalifikacijah priboril olimpijske igre v Londonu, maja 2018 pa je na evropskem prvenstvu osvojil bronasto kolajno v kategoriji nad 87 kilogramov.
"Po dveh zmagah me je v polfinalu čakal prvi nosilec, Rus Vladislav Larin. Je izjemen borec, evropski in svetovni podprvak. Dokler sem imel dovolj moči, sem se z njim enakovredno kosal, nato pa je Rus pokazal svojo moč in zmagal. Z bronom sem bil zelo zadovoljen," je pojasnil Trajković, ki je bil 2018. vnovič izbran za športnika Maribora.
Maj 2018 je bil tako za Trajkovića srečen mesec, o maju 2019 pa tega ne moremo trditi. Naš borec se je s svetovnega prvenstva v Manchestru vrnil nezadovoljen, kajti v kategoriji do 87 kilogramov je izpadel po drugem dvoboju.

V Bariju osvojil pomembne točke

Najboljši slovenski tekvondoist olimpijskega sloga WTF je v začetku novembra letos spet poskrbel za odmeven dosežek. Na evropskem prvenstvu v Bariju je osvojil bronasto kolajno v kategoriji nad 80 kilogramov. Morda še bolj od kolajne je bil Trajković vesel novih točk za olimpijsko lestvico, s katerimi se je prebil med resne kandidate za neposredni nastop na olimpijskih igrah v Tokiu. "Po dveh zmagah sem se v polfinalu udaril z Nemcem Alexandrom Bachmannom, enim od mojih tekmecev za šesto mesto na svetovni lestvici, ki zagotavlja neposredni nastop na olimpijskih igrah v Tokiu. Tekmec je zmagal z 18:17. S kolajno sem bil zadovoljen, z njenim sijajem ne. Ne morem se znebiti občutka, da bi lahko nastopil v finalu," je po vrnitvi v Maribor povedal Trajković.

Z mislimi že v Tokiu

Odločitev o tem, kdo se bo v kategoriji nad 80 kilogramov neposredno uvrstil na olimpijske igre, je bila znana lanskega 8. decembra v Moskvi, na sklepnem turnirju velikih nagrad. Na njem je nastopilo po šestnajst najboljših borcev in bork z olimpijske lestvice v vsaki kategoriji. Trajković se je zavedal, da bo vsaka točka izjemno pomembna, zato se je v rusko prestolnico podal odločen, da si izbori neposredni nastop v Tokiu. In si ga tudi je. Osvojil je četrto mesto, kar je bilo dovolj, da se je z novimi točkami na olimpijski lestvici prebil na peto mesto.