Vladimir Šega, dolgoletni predsednik sveta delavcev Dravskih elektrarn Maribor (DEM), aktivist na področju soupravljanja delavcev v podjetjih, večkrat brez dlake na jeziku, v skladu z zadolžitvami in kot državljan v medijih ter na spletnih omrežjih neredko uperja kritično ost tudi v svojega delodajalca oziroma posledično v krovno družbo Holding Slovenske elektrarne (HSE). V soboto bo tako natanko dve leti od uvedbe prvega disciplinskega postopka, ker je mariborske poslance opozarjal na posledice energetskega zakona za regijo, potem ko je nekdo njegovo e-pošto naznanil vrhu Holdinga Slovenske elektrarne, ki ga je takrat vodil Matjaž Marovt. "Kršenje ustavnih pravic in ustrahovanje civilnega mnenja s strani politike in vodstvenih oseb je skrajno skrb vzbujajoče in ne bi smelo imeti mesta v demokratični družbi," je pred dvema letoma ta ukrep komentiral Šega.
Opomin zaradi "pamfleta"
Dvanajstega februarja letos pa je prav tako od direktorja DEM Andreja Tumpeja prejel pisno opozorilo zaradi neizpolnjevanja delovnih obveznosti in opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v roku enega leta iz krivdnih razlogov. In to zaradi kratkega pisma bralcev, objavljenega v Večeru 11. februarja letos, kot odziv na članek o prodaji polovičnega deleža Energije plus, za katerega se poteguje tudi HSE.
V njem Šega opozarja na dosedanjo prakso enosmernega finančnega toka na relaciji Maribor-Ljubljana, kadrovsko kleščenje na račun bohotenja zaposlovanja na sedežu HSE v Ljubljani in izraža bojazen za nadaljevanje te prakse ob morebitnem prevzemu največjega trgovca z električno energijo na drobno v podravski in pomurski regiji.
Direktor DEM se pri pisnem opominu sklicuje na komunikacijski pravilnik, saj da Šega ni nosilec nobene funkcije, ki jo ta predpisuje, pred komuniciranjem pa ni pridobili ali poizkusil pridobiti pisnega pooblastila za komuniciranje z javnostmi, kot ga ta pravilnik zahteva. Očitajo mu še, da je v rubriki Pisma bralcev Večera spisal "pamflet", v katerem je izrazili svoje stališče glede poslovne odločitve in poslovanja matične družbe skupine HSE in posredno tudi delodajalca, ki je del skupine, ter hkrati tudi stališče v imenu tri tisoč zaposlenih v odvisnih družbah skupine HSE, s čimer da je kršil komunikacijski pravilnik.
Pravica zaposlenega nad pravico podjetja
V primeru nekdanjega člana uprave Vzajemne Petra Pustatičnika, ki je izgubil službo zaradi intervjuja v časopisu Delu, je sodišče obsodilo delodajalca, ki je zaposlenega odpustilo. Višje delovno in socialno sodišče je presodilo, da je treba prepoved, da bi zaposleni dajali izjave za javnost, tehtati s pravico delavca, da v medijih pojasni svoje stališče glede razlogov za razrešitev s funkcije člana uprave in da odgovori na objave, ki se nanašajo nanj. Tako je sodišče pravico zaposlenega do obveščanja javnosti postavilo nad "pravico podjetja", zapisano v njihovem internem pravilniku o komuniciranju.
Na naša dodatna vprašanja v zvezi s pisnim opominom Vladimirju Šegi v DEM in HSE odgovarjajo: "Odnosov s sodelavci javno ne komentiramo." Tudi Šega v tej fazi ne komentira disciplinskega postopka zoper njega, iz ugovora pa je mogoče razbrati, da se sklicuje, da mu je kršena pravica do svobodnega izražanja po 39. členu naše ustave ter da pravilnik o komuniciranju ni bil pravnoformalno nikoli implementiran v odvisne družbe, prav tako ni pridobil mnenja sindikata in sveta delavcev. Tudi zato naj bi sindikat in svet delavcev DEM sprožila kolektivni spor o skladnosti omenjenega Komunikacijskega pravilnika z zakonom.
"Komunikacijske ključavnice" kršijo ustavne pravice
Na "komunikacijske ključavnice" na ustih zaposlenih v reviji Ekonomska demokracija opozarja tudi dr. Mato Gostiša iz Študijskega centra za industrijsko demokracijo: "Pri tem je prepoved tako zelo absolutna, da ni prav nič pomembno, ali je s konkretno komunikacijo res povzročena kaka škoda delodajalcu ali ne, ali gre za problematiko, ki je upravičeno predmet utemeljenega interesa širše javnosti ali ne, ali delavec komunicira z javnostjo kot državljan ali kot zaposleni, ali delavec res kritizira svojega delodajalca, ali zgolj neka konkretna sporna ravnanja njegovih trenutnih menedžerjev." Absurdno je, še meni Gostiša, da naj bi bila kršitev delovnih obveznosti strojena že s tem, da se zaposleni oglasijo brez dovoljenja delodajalca in njegovih napotkov o tem, kaj in kako sme oziroma ne sme komunicirati v javnosti. Zaposlenim, ki so seveda načeloma svobodni državljani, so - kadar nastopajo v vlogi delavcev - nataknjene ključavnice na usta. Ali potemtakem ustavno zagotovljene človekove pravice in svoboščine niso "univerzalne", se še vprašuje Gostiša.
O tem, da svoboda govora velja tudi za zaposlene, je za časnik Delo pred leti menil še ustavni pravnik dr. Andraž Teršek: "Če zaposleni pretehta, da je nekaj za javnost pomembno, naj pove. Naloga pravosodja je, da ga zaščiti, če ugotovi, da je za to obstajal javni interes in da je šlo za svobodo izražanja." Še več, meni, da imajo zaposleni pravico do javnih izjav, četudi gre za konflikt z interesom podjetja, in da so sprejeti komunikacijski pravilniki, ki omejujejo delavčevo ustavno pravico do svobode izražanja, šolski primer kršenja ustave. Zato bi ga moralo sodišče v delu, kjer onemogoča svobodo izražanja slehernemu zaposlenemu, nemudoma odpraviti, še ocenjuje Teršek.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
