Vsa čast županu Ivici Puljku, da je odstranil drog s Pjace," je rekla občanka zaspanemu možu. "Edino, kar me skrbi, je to, da bo ta gesta ostala na ravni izoliranega incidenta in ne resne ter sistematične prakse. Namesto da bi bil to šele začetek, se bojim, da bo to hkrati začetek in konec splitske antifašistične iniciative."
Občanka se je navezovala na nedavne dogodke v Splitu, ki so dosegli vrhunec z odločitvijo mestnih oblasti, da odstranijo drog – delo akademskega kiparja in Tuđmanovega privrženca Kuzme Kovačića – z Narodnega trga, kar so s pomočjo mehanizacije in delovne sile hitro izvedli. Spomenik je bil postavljen pred 25 leti, na njegovem podstavku pa so bili vklesani "najpomembnejši datumi" v zgodovini mesta, seveda po okusu takrat vladajočih nacionalistov. To pomeni, da mnoge zgodovinske epizode niso bile vključene med "najpomembnejše datume", še posebej ne 26. oktober 1944 - dan, ko je partizanska vojska vkorakala v mesto in osvobodila Split izpod fašizma.
Sedanja oblast je to krivico popravila in dala vklesati tudi dan osvoboditve med "najpomembnejše datume". A nato je kipar Kovačić vložil tožbo, trdeč, da so mu s tem kršene avtorske pravice, čeprav gre za banalno skropucalo, za katerega je Tuđmanov privrženec prejel zajeten honorar, "najpomembnejših datumov" pa tako ali tako ni določal sam. S sramotno obrazložitvijo je sodišče ugodilo njegovi tožbi in mestni oblasti naložilo, da mora v 15 dneh odstraniti sporni napis. Ta se je nato odločila sodbo izpolniti tako, da je odstranila - celoten drog.
Dan kasneje se je na kraju dogodka, s prižganimi svečami v rokah, pojavila skupina objokanih HDZ-jevcev, ki jih je vodil kandidat za župana Tomislav Šuta, pokrajinski župan Blaženko Boban in vseprisotni kipar Kovačić. V splošnem tarnanju so omenjali "divjaški zločin", "kulturocid", "barbarsko dejanje", "brezpravje", "vračanje v preteklost", "komunizem", "tiranijo", "Jugoslovane" ... Nekdanji HDZ-jev župan Andro Krstulović je svojo ogorčenost izrazil s cirilično objavo na Facebooku, kar v zadnjem času redno počne, s čimer daje vedeti, da ima zlo vedno srbsko-pravoslavne korenine in vzhodni kulturni pečat.
"Kako to misliš, da bo antifašizem ostal na ravni izoliranega incidenta?" se je zanimal prebujeni mož.
"Mislim točno tako, kot sem rekla," je odgovorila občanka. "Ker je bila ta burleska z drogom le kaplja v morje HDZ-jevega spomeniškega onesnaževanja. Zdaj je oblast pošteno ukrepala, a stavim, da bo po tem obstala – vsaj za nekaj let. Kolikor se spomnim, je nazadnje takšen odpor fašizmu v Splitu nudil le Rade Končar."
"Rade Končar?"
"Seveda, se spomniš, kako je pred sedmimi leti nek pijan ustaš sredi noči šel rušit Končarjev doprsni kip v parku na Bačvicah? Samo da je Rade padel tako mojstrsko, da je ustašu zlomil nogo. Tip je končal na urgenci, sploh se ne bi čudila, če še danes šepa."
"Seveda se spomnim, bogami. To je bil živi dokaz, da so tudi mrtvi partizani nevarni za okolico. Nekdo je takrat v srbskih Novostih predlagal, da se poleg spomenika Radi Končarju postavi še spomenik spomeniku Radi Končarju, zaradi zaslug v boju proti okupatorskim slugam."
"No, in od takrat do danes – nič, nič, vse do odstranitve droga," je rekla občanka. "Pa še ta se, po pravici povedano, ni zrušil Kuzmi Kovačiću na nogo, čeprav se kipar obnaša kot pijan ustaš."
"Kuzma ima srečo, da so laži kratkih nog, saj jih ni lahko zadeti," je dejal mož. "Laže, takoj ko odpre usta, skupaj s svojo strankarsko ekipo. Vidiš, kako cvili, da se vladajoči komunisti ukvarjajo s kulturocidom, kako se ruši njegova umetnina, namesto njegove in HDZ-jeve žalitve antifašističnemu Splitu."
"In zdaj, ko so bagri že v pogonu, ko se je ljudstvo ogrelo, namesto da bi šli naprej in odstranili še druge spomenike mračnjaštvu, ki kazijo to mesto, bo zdaj vse obstalo, verjemi mi. Vse se bo končalo s kamilicami na Pjaci."
"Na katere spomenike mračnjaštvu misliš?"
"Mislim na spomenik pred Loro," je rekla občanka. "Celotno mesto ve, kaj se je tam dogajalo. Da so osvoboditelji iz 72. bojne odprli majhno ljubko taborišče, v katero so dovažali ujetnike in splitske Srbe, kjer so jih potem temeljito pretepali, mučili in ubijali ... Kljub temu so jim kasneje postavili spomenik, s sporočilom, da se to, kar so v Lori počeli, šteje za herojska dejanja. Če postavljaš spomenik taboriščnim čuvajem in mučiteljem, ti to ne diši po fašizmu?"
"Ja, ne morem reči, da ne ..."
"No, jaz mislim, da bi mestna oblast za stvar antifašizma naredila veliko več, če bi porušila spomenik pred Loro, kot pa da se baha na Pjaci in popravlja napačno postavljen drog."
"Samo potem bi jih obtožili, da omalovažujejo spomin na enoto iz domovinske vojne in s tem na celotno vojno."
"In kaj mene to briga? Kakšna je to domovinska vojna, če služi kot izgovor za fašizem?"
"Dobro, ženska božja, ti bi samo rušila, uničevala in odstranjevala!" je rekel mož, rahlo zardel. "Ne moreš tako! Saj se ne bomo edino z bagri borili za vrednote antifašizma!"
"V redu, sprejmem," je spravljivo rekla občanka. "Tukaj je en konstruktiven predlog: naj mestna oblast v Splitu vrne Ulico žrtev fašizma!"
Kako naj jo vrnejo?
"Lepo, tako kot je bila ukinjena. Takrat so odstranili tristo imen ulic, ki so jim, menda, preveč dišala po partizanih. HDZ je temeljito označil ulično simboliko s svojimi znamenji. Nasrkale so štiri brigade narodnih herojev. In prav, naj ostane tako, tempi passati, ampak naj vsaj vrnejo žrtve fašizma. Te ne spominjajo ne na partizane, ne na komunizem, ne na Jugoslavijo, saj so žrtve fašizma pač žrtve fašizma. To, da jih je fašizem stal življenja, je njihova edina ideološka oznaka."
"Kako naj jih vrnejo, če se nekdanja Ulica žrtev fašizma zdaj imenuje Ulica domovinske vojne? Razumeš? Videti bi bilo, kot da pod krinko počastitve žrtev fašizma v resnici napadajo domovinsko vojno in jo hočejo izbrisati iz imena ulice."
"No, o tem ti govorim, dragi moj," je rekla občanka. "Kamorkoli se obrneš, naletiš na domovinsko vojno kot izgovor za zatiranje antifašizma. Popolna past. Zato je v tej državi antifašizem postal izjema, ne pravilo. Posajeno je minsko polje, v katero spodobni državljani iz strahu ne upajo vstopiti. Dosežejo lahko kvečjemu Pjaco, če sploh. Medtem pa lahko ustašofili mirno spijo – ni strahu, da ne bi bilo strahu."
"In zato se Kuzma Kovačić lahko predstavlja kot umetnik, medtem ko nastopa kot fašist," je dodal mož.
"Za razliko od tistih prej, današnji fašisti uporabljajo dvojno identiteto. Igraš hrvaškega kiparja, medtem pa obožuješ avstrijskega pleskarja."
"Naj jih pribijem na drog!"
"In jaz prav tako," je zaključila občanka.
˜
Viktor Ivančić, hrvaški novinar, ustanovni član in dolgoletni odgovorni urednik legendarnega hrvaškega satiričnega tednika Feral Tribune. Kolumna je bila najprej objavljena na portalu Novosti.
