Petra Lesjak Tušek
Če smo v preteklosti pred osmim marcem, mednarodnim dnevom žensk, v medijih prejemali in izpostavljali predvsem sporočila o pomenu enakopravnosti, zastopanosti žensk v javnem življenju in na vodstvenih funkcijah, razlikah v plačah, opozorila o ekonomskih in socialnih pravicah žensk, se dandanes zdi, da so aktivistični in feministični poudarki ob primatu družbenih medijev in razmahu spletnega vplivništva v ozadju. Pa ne, da ne bi bili več potrebni: iz patriarhalne družbe medtem nismo ravno izstopili, na nekaterih področjih pravzaprav še bolj rinemo vanjo, pogosto tudi ob (so)delovanju žensk, sploh mlajših.
Ob tematikah o življenjskem slogu, (samo)uresničitvi in (samo)izpolnitvi žensk(e), ki v komercialnem, simbolnem in realnem pogledu še naprej pridobivajo veljavo, je javni diskurz o pravicah žensk vse bolj diskurz obrobnega pomena, ki niti žensk, vsaj v povprečju, ne zanima več najbolj. Izjema so morebiti le nekatere institucionalne in ozaveščevalne kampanje, kot so bolj ali manj stalno izpostavljanje nesprejemljivosti in obsodbe nasilja nad ženskami, v smislu širše aktivacije in mobilizacije civilne družbe pa recimo globalna kampanja My Voice, My Choice, ki se zavzema za pravico do varnega in dostopnega splava ne glede na državo bivanja. Hkrati ureditve in regulacije v posameznih državah, ki še naprej vztrajno spodkopavajo varen splav kot pridobljeno samoumevno pravico žensk, ne dajejo spodbude in se zdijo kljub vsem pozivom in akcijam vse bolj zabetonirane.
Ta regresija neminovno sodi v širši politični, družbeni in kulturni kontekst, med procese trivializacije, banalizacije, prevlade populizmov in kvaziznanosti ob rojevanju novih teorij zarot, a tudi povsem preprostega spreminjanja vrednot, ki deluje tako na kolektivni kot individualni ravni. Na videz so to bolj neškodljivi procesi, kot dejansko v družbi so.
Kaj, razen občudovanja in sledenja, sploh še preostane mladostnicam?
V dneh pred praznikom žensk sem zaznavala razna vabila na osmomarčevska praznovanja, (samo)razvajanja, ki v ospredje postavljajo žensko energijo, moč, dušo, nekakšne telesne in mentalne kanale, ki naj bi si jih končno drznile odpreti in se dokopati do zavesti in s tem pravega jaza z raznimi tehnikami prebuditev žensk v sebi. Več naj bi bilo metod do samoizpolnitev, ki vodijo do prave transformacije in odkrivanja ženske, h katerim pozivajo zlasti mlajše, ki so medtem odkrile nove, drugačne poti samouresničevanja ob prepričanju o pravih lastnih izbirah. Vse več je vplivnic ali deklariranih vplivnic, mladih mater, žena, ki v (re)prezentacijah popolnega življenja tudi povsem obvladajo vzgojo otrok, se brezskrbno posvečajo domu in dekoracijam, medtem pa ob otroških vozičkih na sprehodu še fantastično izgledajo in so vselej, ko se domala obredno sprehajajo v posnetkih za družbena omreževanja, perfektno urejene. Vplivnice ponujajo tudi svojevrstne ezoterične življenjske filozofije in vsakdanje prakse, ki osmišljajo in vodijo k popolnosti, sreči. Kaj, razen občudovanja in sledenja, sploh še preostane mladostnicam?
Po možnosti vplivnice za nameček v lastnih podkastih (ker, kdo, ki kaj velja, pa nima podkasta?) s sogovornicami, običajno somišljenicami, še na veliko razpredajo, obdelujejo zanke in izzive, ki jim stopajo na pot (samo)izpolnitev, a hkrati imajo v rokavu tudi učinkovite recepte za njihovo razreševanje. Kaj, če kaj, pa je sploh narobe v vsej tej razkošni ponudbi in povpraševanju, v izmenjavah sreče in veselja, zagovarjanju lagodnejšega, udobnejšega, kakovostnega lajfstajla, ki predpostavlja še, da je materialno bogastvo dosegljivo, tako rekoč na dosegu roke. Sploh pa materialno v resnici niti ni toliko pomembno, če smo medtem duhovneje napredovali na višje ravni zavedanja in samozadostnosti. Občasna pregorevanja in psihične tegobe, ki se v teženju k perfekcionizmu lahko pojavijo, pa je tako ali tako mogoče zlahka odpraviti. Tudi kvazipsihologije je v obtoku vsepovsod v izobilju.
Kaj in kje so torej sploh zgledi, so še kje stara oprijemališča, ki osmi marec postavijo v kontekst, iz katerega je izšel? Ali vse bolj prevladujoča kultura v redukciji kompleksnosti in poenostavljanju še išče kak kontekst, do kake mere in zakaj?
Kritičnih mladih (žensk) seveda nikakor ne kaže prezreti in niti posploševati, da jih ni. Še kako pomembni so njihovi glasovi in še kako jih potrebujemo. Krivično bi bilo mlade zreducirati na isti instagram ali tiktok imenovalec, ki ne potrebuje več nikakršnega angažmaja in si le egoistično utirajo lastne prihodnosti ne ozirajoč se na širše razmere, v katerih živimo, in zlasti še, v katerih bomo živeli v prihodnje. Večkrat se prav mlada dekleta (in mladi na sploh) izkažejo kot aktivne državljanke, ki se zavzemajo za podnebno pravičnost, solidarnost, skrb za sočloveka, okolje, ki tudi pridobivajo znanje in ga imajo vse več. In izbira teh bržkone le niso kvaziteorije in fejk dobro počutje.
