S sinom Žanom, tretješolcem, s katerim živiva v majhnem kraju na avstrijskem Štajerskem, sva se o covidu odkrito pogovarjala že od vsega začetka. Morda tudi zaradi tega, ker nama je na začetku epidemije, sicer za rakom, a s simptomi, tipičnimi za novi koronavirus, umrl oče oziroma dedek. Žan ve, da zna biti virus nevaren in da lahko oba, on in jaz, z ustreznim ravnanjem veliko prispevava k njegovi zajezitvi. Tudi o šolskem testiranju na novi koronavirus, ko je bilo to uvedeno, sva pogovor načela takoj. Brez ustrahovanja, panike, velikih besed ... Kot bi delala poskus, vsak s svojo palčko za čiščenje ušes - ta še najbolj spominja na tisto za testiranje v šolah - sva se nekega večera "popraskala" po začetku nosne votline in se - zabavala.

Sprva so bili občutki mešani

Konec januarja, v času drugega lockdowna v Avstriji, šolanja od doma in splošnega nelagodja staršev, ki smo vse bolj glasno zahtevali, naj se otroci kljub slabši koronasituaciji v državi vrnejo v šolske klopi, se je avstrijska vlada odločila, da je edina alternativa samotestiranje otrok v šoli. Odločeno je bilo, da bodo šolarji pouk nadaljevali po semestrskih počitnicah, 15. februarja: osnovnošolci bodo imeli ob šolskem testiranju dvakrat na teden vseskozi pouk v učilnicah, nižje in višje srednje šole ter gimnazije pa po spremenjenem programu, ki razred deli na dve skupini, deloma pouk v šoli, deloma od doma.

Občutki staršev so bili takrat mešani. Nekateri so ogorčeno in glasno nasprotovali kakršnemukoli testiranju otrok, češ, to je poseg v otrokove pravice, otroci bodo doživljali travme. Drugi so v tem videli edino razumno pot, da se šolsko leto zaključi v šoli. In veliko nas je menilo, da je šolanje od doma otrokom in staršem povzročilo preveč škode.

Da bo videti kot igra

Tri dni pred ponovnim odprtjem šole smo starši po elektronski pošti prejeli natančna navodila, pod katera se je podpisal šolski direktor. Natančno nam je bilo pojasnjeno, kako bo samotestiranje otrok v šolah potekalo. Da bodo otroci ob ponedeljkih in sredah pred poukom sami opravili test na covid, pri tem pa jim bodo v pomoč in spodbudo učitelji, ki bodo tudi poskrbeli, da bo vse skupaj videti kot igra. Seznanjeni smo bili, da bodo tisti z negativnim rezultatom po približno 15 minutah, kolikor naj bi trajalo testiranje enega razreda, odšli v učilnico, si tam sneli masko, mimogrede, to morajo nositi na šolskih hodnikih, ne pa tudi v razredu, in začeli pouk. V primeru pozitivnega testa pa bomo starši nemudoma obveščeni, otrok bo napoten domov in v istem dnevu pri družinskem zdravniku ali v enem od testnih centrov testiran s PCR-testom. Če bo tudi ta pozitiven, bodo otrok in njegovi starši ali skrbniki napoteni v deset- do 14-dnevno karanteno.

"Bom"

Ko je napočil dan D, se je Žan poln pričakovanj, da po dolgem času spet vidi sošolce in učiteljico, odpravil v šolo. Na testiranje še pomislila nisva, dokler nisem po telefonu prejela sporočila mame Žanove sošolke. Zanimalo jo je, ali bom dovolila, da mojega otroka testirajo. Odpisala sem ji kratko in jedrnato: "Bom!" Nisem hotela polemizirati, v testiranju, roko na srce, ne vidim nič slabega, še manj škodljivega. A dopuščam možnost, da drugi vidijo situacijo povsem drugače.

Ko sva z Žanom prišla do šolskih vrat, naju je tam pričakal napis Dragi otroci, danes se testiramo!. Starši, ki so želeli biti zraven, so bili skupaj z otrokom preusmerjeni v eno od učilnic, drugi učenci so se z maskami pridružili sošolcem, ki so čakali pred učilnicami. Z Žanom sva odločitev sprejela soglasno: test bo opravil sam. Poslovila sva se z dvignjenim palcem. Kako velik in razumen fant je postal, sem takrat pomislila. V bližini šole sem se podzavestno, če bi bil test pozitiven, zadržala še kakšnih deset minut, nato pa sedla v avtomobil in se mirno odpeljala. Čez štiri ure me je Žan nasmejanega obraza pričakal na šolskem dvorišču. "Mami, ta test s palčko pa res ni nič posebnega. Meni je kul! Pa kako smo se smejali in nihče ni bil pozitiven," je vrelo iz njega. O kakšnem stresu ali "mami, jaz tega nočem več" ni bilo ne duha ne sluha.

Delež pozitivnih je majhen

Po skoraj dveh mesecih, odkar je v avstrijskih šolah testiranje obvezno, zadnja dva tedna ne več samo dvakrat na teden, temveč trikrat - v ponedeljek, sredo in petek - o tem komaj kaj spregovoriva. Za Žana je testiranje samoumevno, tako kot zame tudi za druge starše, celo tiste, ki so bili na začetku proti. Niso se vdali, kot bi menil kdo, enostavno so ugotovili, da je tako najbolje, da otroci ostanejo v šoli in niso malo doma, malo v šoli, malo spet doma. Tudi rezultati testiranj v šolah že kažejo učinke. Delež pozitivnih v osnovnih šolah je majhen, z rednim testiranjem, testi so po besedah družinskega zdravnika Alexandra Erbna, 93-odstotno zanesljivi, pa okužene pravočasno izločijo iz šole in tako preprečijo nadaljnje širjenje virusa. Med srednješolci je pozitivnih več, med njimi se, kot kažejo raziskave, virus tudi veliko hitreje širi, zato vlada vztraja pri modelu, da pouk na nižjih in višjih srednjih šolah poteka le dvakrat na teden v učilnicah in obvezno z maskami in testiranjem enkrat na teden ter s poukom od doma preostale tri dni v tednu. K manjšemu širjenju virusa so s cepljenjem prispevali tudi učitelji, več kot polovica se jih je po podatkih avstrijske zdravniške zbornice cepila z enim odmerkom cepiva AstraZenece in brez omembe vrednih stranskih učinkov.

In kar je najbolj razveseljivo: testiranja otrokom ne povzročajo neželenih stranskih učinkov niti psihičnih težav, učenci zaradi tega nimajo odklonilnega odnosa do šole. Kvečjemu so jim učitelji in pretežno tudi starši testiranje spremenili v zanimivo pustolovščino in igro, ki je vse drugo kot bavbav. Tako pouk in obšolske dejavnosti nemoteno potekajo naprej.