(INTERVJU) Urška Klakočar Zupančič: Ne bom se bičala in se zmerjala z lumpom

Z Urško Klakočar Zupančič, prvo predsednico državnega zbora, med intervjujem sedimo v njenem kabinetu. Ob njej je v času pogovora tesni sodelavec, ki občasno dopolni kakšen odgovor ali jo opomni na podatek, ki ji je v žaru trenutka morda zletel iz glave. Kmalu postane jasno, da moški ni klasičen svetovalec ženske v zeleni obleki, saj bi ona, četudi ga ne bi bilo, odgovarjala malodane isto.

Predsednica državnega zbora odgovarja hitro, včasih kar zaletavo. V besedo vskoči že med vprašanjem. Govori glasno in jasno, nič ne okleva. Včasih se zdi, da ne razbere podtona moje replike oziroma da ga namerno presliši. Pogosto uporablja zaimek jaz v vseh njegovih variantah. Tam, kjer bi "običajen politik" podal ambivalenten odgovor, ona daje dokončne. Sogovorcu daje občutek brezkompromisnosti, ki je lahko spodbuden in v drugih situacijah skrb vzbujajoč. Med intervjujem večkrat poudari, da ona misli, kot misli – kar mislijo drugi, pa je čisto nič ne briga.

Ob avtorizaciji odgovorov bistveno ne spreminja ali prilagaja. Kar je rekla, je rekla.

Gospa Klakočar Zupančič, ali je v redu, če vam v času tega intervjuja – trajal bo kakšno uro in pol – rečem kar Urška, vi pa meni Klara?

"Ja, seveda. Mi se tukaj vsi tikamo. Mene so venomer vsi tikali tudi na sodišču – nisem si želela, da me kličejo sodnica, ampak po imenu. Včasih me je kdo od sodnikov vprašal, zakaj to dovolim, in me opozoril, da bom, če bom to dopustila le enkrat, izgubila spoštovanje. Meni se zaradi tikanja (še) ni zgodila izguba spoštovanja. Vikanje namreč ne pomeni avtomatično tudi spoštovanja, tega si človek zgradi tako, da sam spoštuje druge."

A vendarle ste druga oseba v državi. Sprašujem se, zakaj sem vas kaj takega sploh upala vprašati.

"Oseba pač izžareva odprtost in toplino ali pa ne. Kadar začutimo, da je človek odprt in topel, da nas sprejema in da mu ne manjka samozavesti, da bi drugim dajal občutek manjvrednosti, se nam ni treba distancirati od njega. Jaz imam rada, da se mi ljudje približajo, ne pa da se odmikajo. Funkcija predsednice parlamenta me kot človeka popolnoma v ničemer ne definira. Kot vsakdo tudi jaz v življenju nastopam v več vlogah – biti predsednica državnega zbora je samo ena od njih. Nekaj popolnoma samoumevnega se mi zdi, da ljudje čutijo, da lahko pristopijo, da kaj povejo in vprašajo. Sploh zato, ker tudi jaz rada pristopam do drugih."

Bi bilo bolje, če vas pokličem pisateljica? Se dojemate na tak način? Napisali ste zgodovinski roman o lovu na čarovnice, naslovljen Gretin greh.

"Ja! No, morda bom morala izdati še kakšno delo, da si bom lahko rekla pisateljica, se pa dojemam kot pravna zgodovinarka. Ne morem zanikati, da mi je všeč, če mi kdo reče pisateljica, medtem ko mi, če mi rečete predsednica, to ne pomeni zelo veliko. Predsednica sem samo za določen čas. Biti pisateljica je bolj povezano z mojo dušo."

Urška, očitno je, da ste zelo samozavestni.

"Ja – če si zadovoljen sam s seboj, si vrednosti ne dviguješ s tem, da ljudi tlačiš in hodiš po truplih. Samozavest mi najbolj dvigujejo ljudje, ki prihajajo do mene in mi rečejo, da je z mano fajn delati, in ko me vprašajo, ali imam zanje še kakšno delo, ki ga lahko opravijo. Ali ni to lepše, kot če se vas ljudje bojijo, delajo s strahom in jim je slabo, preden pridejo v službo?"

No, Mrlakensteinu iz Harryja Potterja – če ste knjigo morda brali ali vsaj gledali film – je bolj všeč drugo.

"Sem. Zdi se mi, da še vedno veliko voditeljev odnose gradi na strahu. Če si mora človek svojo samozavest graditi skozi poniževanje in ustrahovanje drugih, to kaže na umanjkanje vsebine. Takega posameznika je treba pomilovati. Revež je. Ljudje, ki so zreli, samoizpolnjeni in imajo vsebino, tega ne potrebujejo. Najlepša potrditev je, da ti nekdo reče, da se ob tebi dobro počuti."

Ugibam, da so starši na vas zelo ponosni.

(smeh) "Ja, veš da, moja mama me še vedno strogo okrclja! Podpira me, seveda, a je najin odnos še vedno takšen kot prej – rada opozori, da nisem postorila tega in onega. V prvi vrsti sem še vedno njena hči, Urška pač."

Pred nekaj časa sem bila na obletnici svoje valete. Nekdanji sošolci smo šli po zelo različnih poteh. Nekateri, se zdi, svojega resnega poklica ne uspejo sleči niti za eno uro, ko so na zabavi. Morda sem med njimi tudi sama. Do kod se lahko "slečete" vi?

"Popolnoma. Kot sem rekla, sem v prvi vrsti še zmeraj hčerka, mama, bivša sošolka, kolegica, partnerka."

No, vseeno nekateri najbrž komaj čakajo, da vas prevrnejo.

"Prav, pa naj čakajo! Z njimi se ne ukvarjam kaj preveč. Imam svoje prioritete in cilje in se na tiste, ki prežijo na moje napake, ne oziram. Dejansko me vodi pozitivno in dobro. Ker me ni strah, tudi morebitnih neprijetnih dogodkov ne jemljem tako tragično. Mene se ne da kar tako omajati – pa naj gre za žaljive komentarje, metanje polen pod noge, izmišljotine in podobno. Ljudje smo tako prestrašeni, da se kar naprej sprašujemo, kaj bo, če se zgodi to in ono in tisto. Posledično si ne upamo stopiti iz svoje cone udobja in se podati na pot, ki si jo podzavestno - ali celo zavestno - želimo. Kaj pa, če nič ne bo šlo narobe? Kaj pa, če bomo lahko premagali vse ovire? Sprejeti je treba vzpone in padce. To je življenje."

Vaš kozarec je torej do polovice poln?

"Ja, nedvomno."

Ko sva že pri pijačah in posodah, ki jih držijo – pijete alkohol?

"Alkohola v bistvu sploh ne pijem. Razen takrat, ko nazdravim ob pričetku novega leta ali na kakšnem rojstnem dnevu, alkohola na moji mizi ni."

Kakšna deklica ste bili v osnovni šoli? Je bila mala Urška predsednica razreda ali tista, ki si v zadnji klopi grize nohte?

(smeh) "Kvečjemu predsednica, a se v to vlogo nisem silila. Bila sem idealist, še zdaj sem – vedno sem uživala v lepih, dobrih stvareh, v zgodbah, v pozitivnem okolju in med zadovoljnimi vrstniki. Kar zadeva šolsko delo, sem od sebe veliko zahtevala že v osnovni in srednji šoli, hkrati pa sem si ob tem v svoji glavi zgradila trden, načelen svet. Na tak način sem verjetno pridobila tudi to svojo samozavest."

To je lepo slišati, a današnji odraščajoči – si upam trditi – pogosto nimajo, nimamo tega občutka! Pogosto dvomijo o sebi. Je to generacijsko pogojeno?

"Ne vem, mogoče. Jaz sem se kot najstnica dobro počutila tudi med živalmi, zelo povezana sem bila z naravo, ki mi je dajala oporo, ki sem jo potrebovala. Seveda pa tudi jaz nisem bila otrok, ki bi ga kar naprej trepljali po ramenu, prej obratno! Starši so včasih prav pazili, da otroka niso pohvalili, da ne bi postal prevzeten, raje kot na kreposti so kazali na napake. Mene so poleg staršev in učiteljev vzgojili še knjige in svet, ki sem ga ob branju naslikala sama v sebi. Zamišljala sem si, da stvari spreminjam. Bila sem, bi rekla, tudi malce zasanjan otrok. Vse sem videla v oblakih – spomnim se, da sem ležala v travi, gledala v nebo in tam videla različne živali in rastline."

Kaj ste brali?

"Vse, kar je bilo za najstnike na voljo. Zelo rada sem imela knjige tipa Dnevnik Ane Frank – to sem večkrat prebrala. Pa tiste najstniške povesti, Dnevnik Jadrana Krta, Ajša Najša, Urške so brez napak, Andrejev ni nikoli preveč, Hrošč leti v somraku. Kasneje pa sem – blazno me zanima preteklost razvoja človeštva, to strast sem začutila že zelo kmalu – v glavnem prebirala knjige s tega področja. Fascinira me, kako smo ljudje iz bitij v jamah, ki so živela v rodovnih skupnosti in z gorjačami, prišli do današnjega časa. In velike osebnosti, ki so spreminjale svet! Najprej sem posegala po zgodovinski literaturi, kasneje tudi po biografijah. Zame je največja znanstvena fantastika pravzaprav zgodovina razvoja človeške civilizacije."

Jaz sem kot otrok - bolj kot katerokoli drugo občutje - zelo intenzivno občutila sram. Ta občutek se je tudi najbolj vtisnil vame, še vedno se najjasneje spominjam trenutkov, v katerih sem bila osramočena. Katerega občutja se najbolj spominjate vi?

"Sramu zagotovo ne. Imela sem tremo, recimo normalno tremo pred nastopanjem, nikoli pa sramu. Morda zato, ker nikoli, ko sem bila kaznovana, v meni niso vzbujali tega občutka. Mogoče me je najbolj bolela nesprejetost, ker sem vendarle bila malo drugačna tudi kot najstnica. Dejansko sem uživala v tem, da sem se učila in brala, v najstniških letih pa si, če si bil tak, veljal za outsiderja in piflarja. Najbolj me je prizadela nerazumljenost vrstnikov. S starejšimi sem vedno imela odlične odnose in odlične pogovore."

Bi radi rekli, da ste bili pred svojim časom in pred vrstniki, pred svojimi dejanskimi leti?

"Ne vem, ali sem bila ravno pred svojim časom in pred vrstniki. Bila sem pač malo drugačna, kot je malo drugačnih mnogo ljudi. In s tem ni nič narobe. Želela sem si biti sprejeta, a je bilo to težko, ker mogoče že razmišljam malo drugače – že takrat sem veliko razmišljala o vključevanju različnih skupin ljudi v družbo in o nediskriminaciji. Ne pravim, da moji vrstniki tega niso razumeli, niso pa o tem toliko razmišljali. Takrat so bile zanje bolj pomembne druge stvari."

Še zdaj pritegnete veliko pozornosti. Še zdaj ste dojeti kot drugačni.

"Zvesta sem sama sebi. Pa pri tem niti ni pomembno, kakšen si videti in kaj oblečeš, ampak kakšno karizmo izžarevaš. Ljudje smo dovolj subtilni, da to začutimo kot drugačnost. Že če se nasmejiš, si v političnih krogih danes drugačen. S tem, da to opazimo, ni nič narobe, dokler stvari ne gredo v obsojanje in diskreditacijo."

Tudi v protokolarnih zadevah ste pokazali več nasmeha kot vaši predhodniki.

"Moram reči, da se temu malo čudim. Nasmehi, objemi … pa so ja nekaj dobrega, ne vem, kdaj je to postalo slabo! Prav je, da obstajata protokol in nekakšna forma – vseeno pa ta forma ne sme prevladati nad vsebino, in če je ta pozitivna, res ne razumem, v čem je problem. Če gledamo mimohode po rdeči preprogi, hitro vidimo, da gre v bistvu za predstavo brez globlje vsebine, in ta predstava je, bodimo iskreni, neprijetna za čisto vse vpletene: za tistega, ki hodi po preprogi - ni mu prijetno hoditi po tisti dolgi preprogi in se držati kot limona! -, za tiste, ki gledajo in ne vedo, ali naj ploskajo ali ne. Verjamem, da tudi gardi ni najbolj prijetno! Potem pa dodaš temu malo topline in nastane cel halo. Tako mislim jaz, če kdo misli drugače, tudi prav. A jaz tako delujem in bom delovala tudi vnaprej! Saj so me vendar izvolili ljudje, na ta položaj nisem prišla po kakšni dedni pravici. Normalno je, da naklonjenost ljudem tudi vračam. Ne vem, kdaj smo ljudje postali taki, da vsakega, ki je vesel in to pokaže, obtožimo, da je na drogah. Če smo zadovoljni in veseli, smo na drogah? Kakšna neumnost je to?"

Imamo Slovenci v sebi malo mučeniške kulture?

"Če jo imamo, se je moramo znebiti. Jaz si tega življenja ne želim preživeti kot nekdo, ki se bo po hrbtu vseskozi tolkel z bičem in se zmerjal z lumpom (demonstrira bičanje, op. a.). Življenje želim preživeti tako, da se bom večino časa počutila prijetno. Jaz ne vem, kaj me čaka po smrti, še nihče ni prišel nazaj, da bi povedal! S spoštovanjem vsem religijam, ki verjamejo v posmrtno življenje, a jaz sama ne vem, kaj pride. Čas na Zemlji poskušam izkoristiti tako, da čim več dam drugim, ker me to izpolnjuje – še marsikoga bi, pa ne poskusi. Tudi v neprijetnem iščem lekcije in se učim. Zdaj sem recimo hvaležna za izkušnjo z boleznijo enega od svojih otrok, ker mi je dala ogromno, čeprav je bila težka in boleča."

Pred nedavnim?

"Zdaj sta otroka stara deset, najhuje je bilo med tretjim in petim letom starosti. Še zdaj ima to bolezen, a jo imamo pod kontrolo."

Ste mati dvojčkov. Veste, na Večeru imamo neverjetno dosti žensk, ki so rodile dvojčke – včasih se šalimo, da to pride v paketu z zaposlitvijo. Kako vi razumete družino v moderni dobi?

(smeh) "Razumem jo tako, kot si jo vsak sam zaželi. Ne bom vsiljevala koncepta družine – če nekdo, ki je sam, misli, da je to družina, je to v redu. Če nekdo misli, da je družina to, da živi s starši, je tudi to okej. Družina je varen pristan, ozek krog, kjer si lahko to, kar si. Vsak posameznik si lahko izbere ta krog – dva prijatelja, pet psov, ja, vse to je družina. Pravno je seveda drugače, v dejanskem življenju pa je pomembno, da se človek v svojem družinskem krogu, kakorkoli ga definira, počuti sprejetega in varnega."

Že zgodaj se ste izrekli proti obveznemu cepljenju, kar je morda nepopularno mnenje, je pa vaše in za njim stojite, kajne?

"Cepljenja proti, denimo, otroškim boleznim, ki je v rabi že več kot 50 let, ne moremo enačiti s cepljenjem proti covidu. Kot prvo, otroške bolezni pobirajo našo prihodnost, puščajo grozljive posledice, obenem pa so smrtne v veliko višjem procentu. Ker poznamo cepljenje proti otroškim boleznim, danes ne videvamo več grozljivih posledic otroške paralize, ne pokopavamo več za davico umrlih otrok, nimamo več možgansko prizadetih otrok zaradi ošpic, tudi črnih koz ni več.

Cepivo proti covidu je bilo novo, ljudje so imeli vanj nezaupanje, ker niso verjeli, da je bilo dovolj preizkušeno. To je bil upravičen strah. Prehitro se je zahtevalo, da se ljudje cepijo in s tem vnesejo v svoje telo nekaj, čemur ne zaupajo. Njihove instinktivne občutke je treba spoštovati. Pri tako imenovanih otroških boleznih se ljudje o cepljenju večinoma več ne sprašujejo, ker se je skozi čas pokazalo, da so cepiva precej varna in da v večji meri ščitijo naše otroke.

Če bi covid pobiral naše otroke, bi se, verjemite mi, vsi šli cepit! Pa čeprav je to morda kontroverzna trditev. Ni bilo prav, da smo kot družba posameznike k cepljenju silili in jim celo, če so se upirali, na različne načine prepovedovali družbeno udeležbo. Poudariti je treba, da je bila tudi prejšnja opozicija - na primer poslanci LMŠ - proti obveznemu cepljenju! Morda se bo čez deset let pokazalo, da je cepljenje bilo dobro in pravilno in mu bodo ljudje tudi bolj zaupali. Potreben je čas. Zaupanje ljudi se ustvari tako, da se jim ponudi transparentne informacije in se jim pusti, da lahko informacije sami predelajo in si ustvarijo mnenje. Jaz verjamem, da se ljudje na koncu odločijo za tisto, kar je prav."

Kako bi vi nadomeščali novo predsednico RS? Kako si to predstavljate?

"Saj ste si že sami odgovorili – nadomeščala bi jo in to je vse. Tukaj v državnem zboru bi me posledično moral pogosteje nadomestiti kakšen podpredsednik. Na to sem pripravljena. Tudi svoje podpore do nje nisem nikoli skrivala."

Predsedniški kandidati so se pred volitvami povsod kazali z možmi in ženami. Kako vidite to predstavljanje v dvojini? Bi morali o tej situaciji govoriti javno?

"Veste, mislim, da je prav, da javne osebnosti povemo, v kakšnih razmerjih živimo, takrat, ko ljudje začutijo, da se tisto, kar zagovarjamo, ne sklada z našim zasebnim življenjem – kakor recimo v primeru madžarskega evropskega poslanca, ki je rohnel zoper geje, nato pa je z gejevske zabave gol zbežal po nekem žlebu. Drugače pa sem se jaz odločila, da za zdaj o tem delu svojega življenja ne želim govoriti, ker so v to vključeni tudi ljudje, ki ne želijo biti izpostavljeni. In to spoštujem. Enostavno želim zaščititi tiste, ki se niso želeli javno izpostavljati zraven mene – najbrž veste, da kakšni komentarji javnosti utegnejo zelo boleti. Pa saj konec koncev sama hodim naokrog, posledično pa se vendar že ve, da sama opravljam to funkcijo …"

Ko je po izvolitvi Roberta Goloba v medije prišla slika objema – v žaru trenutka, ob proslavljanju –, so se že porajali pomisleki o tem, na kakšni ravni je vajino razmerje. Še bolj pa, ko ste postali predsednica DZ.

"Glejte, seveda je normalno, da v takih momentih v ospredje stopi vzhičenost ob trenutku veselja. Vse, kar si naredil in tudi žrtvoval, da si stopil v ta svet politike, ki je lahko tudi zelo umazan – žrtvoval si tudi del sebe in svoje zasebnosti, del svoje osebnosti –, postane smiselno. Pride trenutek, ko si rečeš: vredno je bilo. Ta trenutek potem deliš z nekom, ki ima podobno izkušnjo. Midva z doktorjem Golobom sva bila skupaj v tej zgodbi od začetka, od prvega kongresa naprej. Zaupava si in se zelo spoštujeva. Jaz pa tako ali tako rada objemam ljudi, to se ve! Vsak rabi objem, kakor zvečer rečeta moja otroka. Tako človeku pokažeš, da ni sam."

Družbeni diskurz še vedno gre v smeri, da je moški nekaj omogočil ženski, da je moški "ujel" žensko. Meni se to zdi moteče. Zakaj je tako?

"Lahko rečemo tudi, da je ženska ujela moškega?"

Redkeje, če sploh kdaj.

"No, tega ne vem. Naj me poskuša kdo ujeti, pa bo videl, če se da. Zelo dobro tečem tudi v visokih petah. Sicer pa upam, da smo ženske prerasle te pomisleke – lahko povemo, da nas to moti, dejstvo pa je, da smo zdaj že tako močne, da nas to več ne sme potreti. Če jaz tukaj orjem ledino, pa jo bom orala še naprej, da bodo vse ženske za mano enostavno zamahnile z roko in odpihnile te komentarje. Taki neumni komentarji veliko povedo o tistem, ki jih izreče – bog ve, kakšne 'kinky' misli imajo tisti, ki izrečejo ali pišejo, da je moški ujel žensko in da je določena ženska prišla do položaja preko postelje.

Ali pa recimo tisto, da nisem pokazala svojega zdravstvenega kartona Požarju, ker naj bi imela psihične težave! Lepo vas prosim! Ženske, ki so samozavestne in znajo včasih pokazati ogledalo družbi, ki se ne dajo kar tako zvrniti, čeprav so v visokih petah, ker jim klikerji dobro delajo, so bile že v preteklosti okarakterizirane kot histerične. Zapirali so jih v psihiatrične ustanove. Ko sem začela o tem brati že leta nazaj, sem mislila, da je to ostalo v času pred sto leti. Ampak očitno še prihajajo taki valovi – ženska, ki je samostojna, ki stoji za svojimi besedami in dejanji in ki marsikomu pove, kar mu gre, je histerična. Na tem gradijo tudi razni novičarski portali!

To me spominja na film Changelink, v katerem je igrala Angelina Jolie – protagonistka je tam imela sina, ki je izginil, in pripeljali so ji nekega drugega otroka. Ona je trdila, da to ni njen pravi sin, in vsi so jo imeli za noro in histerično, zaprli so jo. Pa je imela prav! Ženska, ki se bori zase - ali v tem primeru za svojega otroka - in izstopi iz teh okvirjev, ni normalna. Očitno je še danes tako – a hvala bogu nas ne bodo zaprli v psihiatrično ustanovo in bomo še naprej orale ledino. Vsem novičarskim urednikom in samooklicanim psihoanalitikom sporočam, da jo bom sama zorala zelo dobro."

Razumem. A ne moremo zanikati, da nas še vedno pogosto označijo kot žena od ... Tudi ob vašem imenu se v brskalniku Google zraven najprej pojavita besedi mož in ločitev.

"No, potem pa naj tisti, ki si to tako zagreto želijo vedeti, o tem še kar naprej razmišljajo! Jaz pa bom spoštovala legitimno pravico ljudi, da niso izpostavljeni. Kar zadeva bolezen enega od sinov, o kateri sva se pogovarjali prej, pa sem o tem javno govorila sporazumno z očetom otroka. To sem naslovila izključno zato, ker sem želela staršem v podobni situaciji povedati, da naj imajo upanje in da obstajajo specialisti epileptologi, ki imajo znanje in izkušnje in lahko pomagajo tudi v primerih, pri katerih pri nas že zaključijo zdravljenje, čeprav bolnik še vedno trpi za hudimi napadi. Da se pomagati! Marsikdo potem reče, da sem si jaz to lahko privoščila – a ni tako! Če je zdravljenje pri nas zaključeno, ima bolnik možnost nadaljevati zdravljenje v tujini in za to dobi povrnjene stroške. Starši bomo vse naredili za svoje otroke. Vem, koliko je meni pomenilo dobiti to informacijo."

Nekateri mediji so vas spraševali, ali ste imeli kot podpredsednica Gibanja Svoboda občutek, da vas Marta Kos, ki jo je predsednik stranke Robert Golob na podpredsedniško mesto izbral tik pred državnozborskimi volitvami, izpodriva. To vprašanje se mi zdi precej kislo. Med ženskami se pogosto spodbuja nekakšno rivalstvo.

"Ja, spraševalo se je, kako se bo Urška počutila, ko je prišla druga ženska. Zelo vesela sem, ko pridejo druge močne ženske! Če se ob prihodu drugega počutiš ogroženo, to kaže na zelo nizko samozavest. Jaz se tudi nisem pehala za tem mestom, na katerem sem, saj moj cilj, ko sem stopila na politično sceno in se podala v predvolilno kampanjo, ni bil postati nekdo od vodilnih političnih funkcionarjev. Moj cilj je bil, da to državo naredimo drugačno, ker mi takšna, kot je bila, ni bila všeč – nisem si želela živeti v državi, kjer je bilo policijsko nasilje, kjer je vlada z odloki vladala, kakor se ji je zdelo prav, kjer so bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kjer so ljudi preganjali s solzivcem in vodnim topom, kjer so izgubljali službe in prejemali globe, ker so izrazili svoje mnenje. Če sva že govorili o tistem, kar me prestraši – no, to pa me je prestrašilo!"

Čutili ste posledice izraženega mnenja.

"Ja, sem trpela posledice, a spet nisem tega objokovala. Nisem človek, ki bi čakal, da bodo drugi nekaj spremenili. Včasih si rečeš: 'Ja, kdo pa bo, če ne bom jaz?' Je pa res, da je s tem, ko je doktor Golob stopil na sceno, to postalo veliko lažje. Vsi stremimo k združevanju z istomislečimi, da nismo sami."

Ali kdaj, morda vsaj za sekundo, obžalujete, da ste se spustili v ta gladiatorski ring slovenske politike?

"Ne. Zato ker imam zelo jasne cilje in ker se tistim, ki nastavljajo ovire, ne pustim veliko motiti. Vem, zakaj sem tukaj, kjer sem, in moja naloga je, da naredim za to državo, za njene državljanke in državljane čim več dobrega."

S katero problematiko moderne civilizacije bi se prioritetno spopadli v tem trenutku? Predpostavimo, da lahko izberete karkoli želite. To bi v bistvu lahko bilo tudi vprašanje za mis Slovenije, kajne? Spet rušimo tabuje.

(smeh) "Uh, naj razmislim. Preprečiti umiranje tega planeta, podnebno krizo in s tem povezane težave. Podnebna kriza je vzrok številnih drugih bolj partikularnih kriz – lakote, revščine, izumiranja živalskih vrst, napetosti, razseljevanj, energetske krize, vzpona diktatorskih in avtokratskih teženj ter pojava novih bolezni."

Mlajše bralce sem povprašala, katere krize se zdijo pomembne njim. Presenetljivo dosti jih je izpostavilo vprašanje dostopnosti ženskih higienskih pripomočkov. Ti bi morali biti zastonj, pravijo. Bi si v Sloveniji to lahko privoščili? Zelo dragi so, predvsem tamponi. Oprostite, a zdi se mi, da bi bili – če bi menstruacijo imeli moški – brezplačno dostopni pri vsakem avtomatu s pijačo.

"Tudi jaz sem za to, da so te stvari absolutno brezplačne, mislim tudi, da si to lahko privoščimo. Prišel je že čas, da imajo ženske do tega brezplačen dostop – bi pa tukaj apelirala, da naj tista, ki se udobno počuti, uporablja pralne pripomočke, in to iz čisto okoljskega vidika, saj so prijaznejši kot vložki in tamponi. To bi morali morda še malce bolj promovirati in ženskam omogočiti, da jih dobijo. Meni menstrualne skodelice sicer ne ustrezajo, pralne hlačke pa se mi zdijo super. Tudi pri otrocih bi recimo bilo fajn, da bi vedno bolj uporabljali pralne plenice. Postali smo nekako udobno nastrojeni – konec koncev pa so ti pripomočki veliko breme za okolje. Morda bom pa celo jaz naredila eno tako akcijo."

To je še vedno tabu. Tudi na televiziji je bila menstruacija še do nedavnega vedno modre barve. Marsikomu se zdi ogabna.

"Aja? Hm. Jaz mislim, da tisto, kar prihaja iz našega telesa, ne more biti ogabno. To nosimo v sebi in s sabo. Malo spoštovanja pa moramo imeti tudi do sebe – tudi menstrualna kri je vendar tam za morebitnega otroka, da ga ščiti, varuje! Meni to ni ogabno."

Tudi pri nas je še vedno veliko vprašanje neravnovesja med plačami žensk in moških. Ste kdaj delovali v privatnem sektorju? Ste bili, če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, plačani stimulativno in pravično? Kaj kot predsednica lahko storite, da se položaj na tem področju izboljša?

"Tudi v privatnem sektorju sem delala in takrat nisem imela občutka, da sem manj plačana kot moški sodelavci. Verjamem pa, da je to marsikje še problem in kot predsednica lahko na to opozarjam in v okviru svojih poslanskih pristojnosti predlagam ustrezne zakonske spremembe."

Zakaj ministrice za kulturo nikdar ne bi spraševali glede obleke? Zakaj je to padlo prav na vas?

"Ja, res, zanimivo. Ker jaz v bistvu ne skrivam ženskih atributov in ženskosti. Ob vsem tistem, kar se je odpiralo okrog oblačenja, sem se zelo prizanesljivo nasmihala, ker se mi je zdelo neverjetno, da se danes še sploh ukvarjamo s takimi stvarmi."

No, morda je to pohvala za vas samo ali pa za vašega stilista.

"Zame torej, ker stilista nimam. Obleka je nekaj, kar pokriva tvoje telo, fajn pa je, če se v njej počutiš v redu, ker boš potem tudi dobro in pozitivno deloval. Ljudje smo radi zadovoljni tudi s svojim videzom in jaz nisem izjema. Če nekomu drugemu nisem všeč, je to njegov problem. Objektivne meje spodobnosti pa vsi poznamo. V kopalkah pač ne boš prišel v državni zbor – če kdo pokaže nadlahti, se mi to ne zdi narobe. Sploh takrat, ko smo v času hude vročine poleti na polno zagnali klime. Če bi hodili vsaj v kratkih rokavih, bi lahko bila potrošnja manjša. Malo paradoksalno je vse skupaj: prigovarjamo si, da moramo varčevati z energijo, na drugi strani pa hodimo oblečeni in 'zakravatani' in vklapljamo klime, ker se bomo v nasprotnem primeru stopili. Tukaj pa protokol mora iti malo naprej in se razvijati. Primerno je, da se prilagodimo temu, kar smo zakuhali."