Že dolgo ni skrivnosti: čez dobrih petnajst mesecev bo v EU začela veljati nova avtomobilsko-okoljska zakonodaja glede izpustov škodljivih plinov in še posebej najbolj problematičnega toplogrednega plina ogljikovega dioksida. Meja bo postavljena na 95 g/km. Temu primerni so sedanji investicijski in drugi napori avtomobilske industrije, saj gredo številke v skoraj neverjetne milijarde, kajti rešitev so predvsem električni baterijski avtomobili ob ustrezni asistenci priključnih hibridov in nekaj malega vseh drugih vozil z alternativnim pogonom (plin, gorivne celice ...).
Toda statistika je neusmiljena: v Evropi oziroma EU se je lani tržni delež avtomobilov, ki naj bi bistveno pripomogli k doseganju želenih in zaukazanih ciljev, komaj prerinil čez dva odstotka. Nekaj podobnega je tudi v ZDA, le na Kitajskem, ki velja za največji posamični avtomobilski trg na zemeljski obli, je šel čez štiri odstotke. Kaplja v morje. Tudi zato je bilo na še vedno trajajočem frankfurtskem avtomobilskem salonu (IAA) slišati opozorila, da avtomobilske tovarne trpijo Tantalove muke in se lotevajo Sizifovega dela – če ne bo odločnejše, večje in bolj učinkovite pomoči oblasti, torej držav. Bolj literarno razpoloženi so, da bi ponazorili sedanje stanje, omenjali celo Dantejev avtomobilsko-okoljski pekel … Ampak povsem nepričakovano se je pojavil nov zaveznik, in to celo iz »sovražnega tabora« – dražja nafta ali celo naftna kriza.
Napad na dve črpališči nafte v Savdski Arabiji je v hipu izstrelil ceno nafte v nebo. Sedaj je že skoraj tam, kjer je bila, a dejstvo je, da je to največji skok po Zalivski vojni leta 1991. Okoliščine so predvsem nepredvidljive in utegne se zgoditi, da to ni bil osamljen dogodek, temveč zgolj uvertura v trajnejše pomanjkanje nafte in s tem višje cene. Nekaj malega spomina na naftno krizo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki se je raztegnila v jugoslovansko, še ostaja: prazne ceste, vožnja po sistemu par-nepar, boni in podobni ukrepi iz arzenala varčevanja. Scenarij se ne zdi neverjeten, je precej apokaliptičen in bi šel v prid električno gnanim avtomobilom in s tem zahtevani okoljski zakonodaji – vsem zadregam navkljub. Toda v tej formuli je toliko neznank in tveganja, da bi se na koncu zdel grešni ogljikov dioksid povsem nepomembna malenkost.