Tovarna

V novi tovarni, ki naj bi začela delovati leta 2022, bi nastajali tako volkswagni (passat) kot škode (superb) in verjetno še kakšen seat. Letna zmogljivost naj bi bila okoli 300 tisoč vozil, delo naj bi dobilo vsaj 3000 ljudi, pod črto naj bi bila investicija vredna nič manj kot 1,3 milijarde evrov! Fantastična številka, velika priložnost ne le za države na obrobju unije in Evrope, temveč tudi za tiste, ki imajo povsem drugačen BDP in še kaj.
Pred tremi dnevi pa so prav tako iz Wolfsburga sporočili, da prelagajo dokončno odločitev o gradnji tovarne v Turčiji. Razlog: vojaški vdor v Sirijo in vojna proti nesrečnim Kurdom. Odločitev je komaj kaj presenetljiva. Odnosi na relaciji Berlin-Ankara ali EU-Turčija so preveč problematični, da bi jih VW smel in hotel ignorirati. Vendar ostaja vprašanje: zakaj Turčija? Gotovo je odločitev o tako veliki (ali bistveno skromnejši) investiciji pretehtana z vseh zornih kotov. Zdi se, da so v Wolfsburgu prezrli ali podcenili težo enega najpomembnejših, če ne celo najpomembnejšega – političnega. Morda naslednica otomanskega imperija ponuja številke ekonomsko-gospodarske prednosti, je tudi 80-milijonski trg in še veliko drugega. Toda Turčija se je že pred časom spremenila v zelo avtokratsko državo in družbo. In ker je kapital zelo plaha ptica, država ob Bosporju že precej časa ni več vabljiva za investicije, gospodarsko je upehana in politično razdeljena. To je okolje, v katerem ne postavljaš tovarne, vredne milijarde.
Zelo špekulativna bi bila domneva, da je hotel VW, v katerem ima država oziroma zvezna dežela Spodnja Saška kar nekaj besede, z nameravano gradnjo malce pomiriti napetost med Nemčijo in Turčijo. Naj bo tako ali drugače, na pogorišču odločitve – vendarle gre za začasen odlog – že ali znova poganjajo nekdanji konkurenti. Iz Bolgarije sporočajo: le pridite k nam; v skladu z evropskimi pravili vas bomo podprli z vsaj 260-milijonsko evrsko injekcijo!