Premislek

Ko je v začetku lanskega leta Li Shufu, ustanovitelj in tudi največji lastnik kitajskega Geelyja, ene izmed največjih kitajskih avtomobilskih družb, z vložkom dobrih osem milijard evrov postal največji posamični lastnik nemškega Daimlerja AG, se je zdrznila vsa Nemčija. Začeli so ugotavljati, ali je bilo pri tem poslu vse tako, kot mora biti. Nič niso našli, ampak dejstvo, da je pomemben del nemške avtomobilske srebrnine pristal v kitajskih rokah, se je zdelo šokantno. Leto dni kasneje sta Geely in Daimler AG objavila, da se proizvodnja prav tako nemškega Smarta, ki je del nemškega avtomobilskega koncerna, seli v Konfucijevo deželo. Ni bilo slišati, da bi se kdorkoli razburjal. In če bi se, bi bilo prav, ko bi vedel, da je koncern Volkswagen, ki v svojih nedrjih združuje več kot deset zelo raznolikih avtomobilskih imen, lani na Kitajskem prodal več kot 4,3 milijona osebnih avtomobilov. Ne le eksistenčna, že kar narkomanska odvisnost.
Največji avtomobilski trg na obli je v zadnjih petnajstih letih pokazal izjemno lakoto po avtomobilski pločevini. Še leta 2004 je bilo tam prodanih 2,5 milijona osebnih avtomobilov, deset let kasneje nič manj kot 18,3 milijona, lani več kot 23 milijonov. Lani je bil posel nekoliko skromnejši kot leto prej, a še vedno si evropske – predvsem nemške – avtomobilske hiše režejo orjaške tržne kose. V zadnjih dvajsetih letih je Kitajska postregla z gostijo, ki je teknila tako rekoč vsem velikim avtomobilskim gospodarstvom – evropskemu (nemškemu), ameriškemu, japonskemu in še kateremu. Toda kitajska gospodarska rast, v zadnjih desetih letih izjemna in povsem nedosegljiva za vse druge, je začela upadati, zato so tudi v avtomobilskih tovarnah začele goreti vsaj rumene luči, če že ne tudi rdeče.
Poti nazaj ni: lastniki oziroma delničarji razumejo in pričakujejo predvsem pluse, vedno in zgolj plus je zapisan tudi v DNK sistema, ki mu rečemo kapitalizem. Toda Kitajska, ki je ustvarila koktajl t. i. komunizma in tržnega gospodarstva, in ZDA, ki že vedo, to je šele absurd, da trg ne rešuje vsega, so nekako premočrtne in dovolj enotne. Evropa, čeprav združena, je v tem pogledu razdrobljena in zato premišljuje – tako kot Nemčija s svojo avtomobilsko srebrnino.