(POGLED) Dve krili pljuč za dihanje in mir

Dve slovesi mi te dni zaposlujeta misli. Dva različna odhoda dveh na prvi pogled po skoraj vsem zelo različnih osebnosti. Obe sta povezani z Beogradom, mestom, v katerem sem pred desetletjem zaradi srečnega spleta okoliščin preživela kar nekaj časa in osebno spoznala vrsto zanimivih ljudi. Med njimi sta bila tudi zgodovinarka, bivša političarka, Latinka Perović in beograjski nadškof Stanislav Hočevar. Dama, ki je bila nekoč tovarišica, in gospod, ki vse življenje služi Gospodu. Srbkinja in Slovenec. Ona rojena leta 1933 v Beloševcu pri Kragujevcu v osrednji Srbiji, on rojen leta 1945 v dolenjskem Jelendolu na slovenskem jugovzhodu. Vsak od njiju po svoje že v otroštvu zaznamovan s težo zgodovine, ona s kragujevško "krvavo bajko", krutim okupatorjevim streljanjem gimnazijcev in profesorjev, on z bratomorno vojno, katere zmagovalci so mu po vojni odpeljali očeta neznano kam, še preden bi ga bil lahko spoznal.

Latinka Perović se je 12. decembra za vedno poslovila od tega sveta, Stanislav Hočevar pa se je, hvala Bogu živ in zdrav, kot upokojenec poslovil od Beograda, kjer je deloval 22 let, in škofovsko palico predal dobro desetletje mlajšemu nasledniku Ladislavu Nemetu, po rodu vojvodinskemu Madžaru, prvemu beograjskemu nadškofu, rojenemu na ozemlju današnje Srbije. Že pred Hočevarjem sta se zvrstila na vrhu beograjske nadškofije dva Slovenca, Alojzij Turk in Franc Perko.

Življenjska pot Latinke Perović je bila, jasno, zelo različna od Hočevarjeve. Zelo mlada je postala komunistka, hitro se vzpenjajoča po partijski hierarhični lestvici. Njene pomembne partijske funkcije danes zvenijo tuje, anahronistično, zato jih nima smisla naštevati, zadošča podatek, da je leta 1968, pri petintridesetih, zasedla vodilni položaj sekretarke centralnega komiteja srbske komunistične partije. Veljala je za najvplivnejšo žensko, ki pa do svojega položaja ni prišla s poroko s še vplivnejšim moškim, marveč z lastnimi sposobnostmi. A štiri leta pozneje je bila ta prodorna, za liberalne spremembe zavzemajoča se političarka politično mrtva; skupaj s predsednikom srbskih komunistov Markom Nikezićem je postala žrtev čistke pod Titovo taktirko. Josip Broz se je ustrašil, potem ko je že zadušil hrvaško pomlad, da je tudi najožje srbsko partijsko vodstvo preveč liberalno. Nova smer razvoja vsemogočne partije je bila s tem začrtana, stran od demokratizacije, k restalinizaciji. Tako je kasneje ta zasuk označila Latinka Perović, ki se ni vrnila v politiko nikoli več, se je pa strastno lotila preučevanja predvsem novejše srbske zgodovine.

V času, ko je Tito obračunaval s preveč liberalnimi komunističnimi politiki po jugoslovanskih republikah, vključno s Slovenijo in z njenim Stanetom Kavčičem, se je Stanislav Hočevar, ki se je že rosno mlad zapisal Don Boskovim salezijancem, kot študent teologije pripravljal na duhovništvo. V duhovnika je bil posvečen leta 1973. Svoje duhovniško poslanstvo je začel v salezijanskem dijaškem semenišču v Želimljah, kasneje opravljal pomembne službe med salezijanci in tudi pri konferenci slovenskih redovnikov, deloval nekaj časa tudi na avstrijskem Koroškem, na koncu pa namesto v Afriki, kamor si je želel kot misijonar, pristal na Balkanu. Papež ga je poslal v Srbijo, da bi bi bil na voljo ne samo tamkajšnjim Slovencem, ampak vsem katoličanom, ob tem pa skrbel tudi za čim bolj prisrčne stike z večinsko Pravoslavno cerkvijo in drugimi kristjani.

Ko je leta 2000 na binkoštni praznik Hočevar prišel v Beograd, je državo še vodil Slobodan Milošević, čeprav je njegov režim šel h koncu. Noč pred petooktobrskimi volitvami, ki so v Srbijo prinesle močan vonj po demokraciji, je nadškof preživel ob molitvi v kapelici nadškofije skupaj z mladimi, ki so jokali od strahu, da ne bo prišlo do tako zaželenih sprememb. Pa so te le prišle in z njimi premierstvo Zorana Đinđića, potem pa, spomladi 2003, njegov uboj, spet strah in, tako Hočevar, izjemna škoda za človeštvo, da je bil tak človek umaknjen z odra zgodovine. Đinđić je Hočevarja fasciniral že ob njunem prvem srečanju v družbi z gostom, nemškim škofom, ko je, čeprav beograjskega nadškofa ni osebno poznal, promptno vzkliknil, zakaj še vedno obstajata dve Cerkvi, zakaj se ne združita, kaj čakata. Združevanje, ne ločevanje, iskren dialog ne samo med Cerkvami, ampak nasploh, da bi se sosedje spoznali in si ustvarili pravo sliko drug o drugem, za to se je v svojih javnih nastopih ves čas zavzemal nadškof Hočevar. Brez dialoga med Vzhodom in Zahodom ni prave prihodnosti, je poudarjal. Pa še, da je nujno, da se družbe na Balkanu iskreno soočijo s preteklostjo, z ugotavljanjem dejstev namesto medsebojnih obtožb. Ni bil vedno dobronamerno razumljen, a je vztrajal pri svojem, zmeraj ljubezniv in odprt za pogovor.

Evropa potrebuje vzhodnega in zahodnega duha, mi je rekel, ko sva sedla k pomenku na sedežu beograjske nadškofije v hiši, kjer je bila do prve svetovne vojne avstro-ogrska ambasada, na njenih stopicah pa je tik pred začetkom vojne umrl predstavnik ruske ambasade, ki je želel posredovati v napetostih med avstro-ogrsko monarhijo in kraljevino Srbijo. Zadela ga je kap, ko je ugotovil, da je za mir že prepozno. Koliko simbolike je v tej zgodbi, pa tudi v simbolu pljuč z dvema kriloma na vratih obnovljenega nadškofijskega poslopja. Na obeh krilih pa v latinščini in stari cerkveni slovanščini napis pax, mir, je rad poudarjal nadškof.

V času Hočevarjevega prihoda v Beograd se je Latinka Perović že oglašala v javnosti. Če ne bi bilo vojne v devetdesetih, bi najbrž ostala med knjigami za svojo pisalno mizo, vojna pa zahteva, da se oglasiš, mi je rekla ob najinem prvem pogovoru. Tudi Jugoslavija je razpadla po šivu vzhod-zahod in Latinka je iskala odgovornost za razpad predvsem v Srbiji. Opozarjala je, da je bil srbski nacionalizem vedno povezan z zemeljsko ekspanzijo in vojnami, da Milošević ni naključje, pošast, s katero nima srbska družba nobene zveze, ker da bi se, če ne bi bilo njega, pač pojavil kdo drug. Tudi ona je cenila demokrata Đinđića kot politika in obžalovala njegovo smrt. Bila je med prvimi intelektualci v Srbiji, če ne kar prva, ki je množični pomor muslimanov v Srebrenici poimenovala s pravim imenom genocid, v zadnjih mesecih svojega življenja pa je, odlična poznavalka srbsko-ruskih odnosov, kritično spregovorila tudi o ruski agresiji v Ukrajini in močni srbski podpori temu početju.

Ne vem, ali sta se Latinka Perović in Stanislav Hočevar kdaj srečala, brez dvoma pa bi bilo zanimivo prisluhniti njunemu pogovoru. Poleg spoštovanja dejstev in kultiviranega dialoga jima je bilo ob vsej različnosti skupno tudi izogibanje vsakršnemu revanšizmu, zato je v tem podivjanem času novih zidov in ločevanja duhov lepo negovati spomin na takšne osebnosti.