Darka Zvonar Predan
To dolgo vroče poletje se je začelo s pogrebom Borisa Pahorja in se približalo koncu s smrtjo Mihaila Gorbačova. S slovesom dveh v mednarodnem merilu velikih, čeprav v marsičem zelo različnih mož se je simbolno poslovilo prejšnje stoletje totalitarizmov in zmage nad njimi. Bili pa so, doma, tudi drugi odhodi, ki budijo spomine in silijo k primerjavam.
Davnega poletja 1998 sem se znašla v avtobusu, ki je naključno skupino običajnih turistovih, zbranih z vseh vetrov, peljal s portugalskega juga v Lizbono na ogled Expa. Med potniki sem prepoznala Marjana Senjurja, ministra za ekonomske odnose in razvoj v tedanji Drnovškovi vladi. Z njim in njegovo ženo smo se rojaki in bežni znanci zapletli v prijeten klepet, potem pa se pri vhodu na prizorišče svetovne razstave razšli. Vrsta čakajočih na vstop je bila dolga, zato sva z možem uporabila privilegij, mednarodni novinarski izkaznici, saj na posebnem vhodu za novinarje gneče ni bilo. Ko smo se čez nekaj ur spet znašli v skupnem avtobusu, je Senjur potožil, da jima je s soprogo zaradi dolgega čakanja pri vhodu potem zmanjkalo časa za ogled vseh paviljonov. "Midva pa sva lahko obiskala čisto vse," sem se neskromno pohvalila. "Kaj hočemo, ko pa nisem novinar," je skromno, da ne rečem sramežljivo zavzdihnil minister, da sem, ugibajoč, ali se šali ali ne, v hipu zardela. Čeprav so se kasneje najine poti službeno, ne turistično, še kdaj srečale, sem se te dni ob prebiranju nekrologov, ki so pospremili Senjurjevo smrt, najprej spomnila prav na ta drobni, a zgovorni pripetljaj iz časa, ko so politiki še izkazovali širino in skromnost, novinarji pa tu in tam ob svojih zdrsih celo zardevali.
Samo kakšna dva meseca kasneje, sredi oktobra 1998, se je v slovenskem parlamentu zgodil povsem drugačen pripetljaj, zveneče poimenovanega afera časopis. Poslanec vladajoče LDS Jelko Kacin se je namreč z Delom fizično spravil nad retorično neustavljivega Iva Hvalico, kolega iz opozicijske SDS, ker ga je ta v povezavi z zgodbo o ograji nekdanje vojašnice JLA, ki da si jo je Kacin postavil okoli domače hiše, razžalil z nalepko ograjevarstvenik. Kako nedolžno zveni danes tista žaljivka iz časa, ko se je kljub nespodobnemu udrihanju s časopisom kot orožjem še dalo verjeti, da postaja parlament prostor, vreden svojega imena. Torej kraj za vsebinski pogovor med različno mislečimi, samostojnimi, dobro podkovanimi, kultiviranimi predstavniki ljudstva, ki nočejo biti samo kolešček v strankarskem glasovalnem stroju. Tudi ta moj spomin je oživel ob nedavni smrti Iva Hvalice, poslanca z redkim govorniškim darom in še nekaterimi odlikami, ki mu jih je zdaj, ob slovesu, javno priznal tudi nekdanji politični nasprotnik Kacin.
Kaj simbolizira ta naš čas, poln zmag grobosti, agresivnosti, verbalnega in drugega nasilja
Hrupni, elokventni Ivo Hvalica, s katerim sva se službeno večkrat zapletla v nabrušen dialog, in zadržani, akademsko uglajeni Marjan Senjur sta bila različna po vsem, po stroki, karierni poti, osebnostnih značilnostih, oba pa sta pustila sled v ključnem obdobju nastajanja in razvoja slovenske države. To je bil čas, ko je beseda še imela svojo težo in politika še ni bila ob ves ugled. Enako velja za še dva pred kratkim umrla Senjurjeva kolega, ekonomista Ivana Ribnikarja, misleca, posvečenega reševanju gospodarskih zagat prehodnega obdobja, in Jožeta Mencingerja, gospodarskega ministra v prvi demokratični slovenski vladi, zagovornika postopne privatizacije, mojstra humornih prispodob, ki pa so si ga mnogi zamerljivo zapomnili po izjavi, tlakujoči pot tajkunom, češ da so lastninski certifikati ničvreden papir.
V dolgi galeriji osebnosti, ki so pustile opazne sledi v svojem času in nas zapustile to poletje, ne bi bilo prav pozabiti najmlajšega med njimi, Boruta Šukljeta, filozofa, politika, diplomata, pa tudi predstavnika izumirajoče vrste strastnih bralcev časopisov. Ta je, kako nenavadno za današnji čas, celo v vlogi politika gledal na medije kot na zaveznike in ne sovražnike. Cinik poreče, da mu drugače ni bilo treba, ker so mu bila vsa vrata odprta, a je to le pol resnice. Druga polovica je ta, da danes v politiki manjka razgledanih ljudi s širino, pripravljenih na vsaj kolikor toliko strpen pogovor z drugače mislečimi, skratka ljudi z odlikami, brez katerih preskok politične kulture s psa na konja ni mogoč. Za zdaj je ta naša kultura obtičala na psu; namesto umirjenih vsebinskih razprav prevladujejo agresivni, surovi glasovi samovšečnežev in zamerljivcev, zmagujejo pa dvojna merila, ena za domnevne prijatelje, druga za nasprotnike alias sovražnike. Ne samo v politiki, tudi v medijih, in celo iz akademske sfere sliši javnost intelektualcev nevredne glasove, ki z ideološkimi nasprotniki obračunavajo v maniri vaških opravljivk, se norčujejo iz njihovih imen, oblek in frizur, pri argumentaciji svoje resnice pa se brez sramu sklicujejo celo na najbolj rumene tabloide kot svoj vir.
Še ena smrt odmeva te dni, skorajda bolj kot vse druge, slovo znanega umetnika. Akademski slikar Roman Uranjek se je poslovil po lastni volji, domnevno zaradi strahu pred posledicami razkritja afere o spolnem predatorstvu, v katero naj bi bil vpleten skupaj s svojim mladim prijateljem. Afera Smodej-Uranjek, seveda že izrabljena za politična obračunavanja in ne za odkrit, temeljit pogovor v dobro žrtev zlorab, ki si jih (lahko) privoščijo tipi z močjo, vplivom in zvezami, morda še najbolj prepričljivo simbolizira ta naš čas, poln zmag grobosti, agresivnosti, verbalnega in drugega nasilja. Vesela bi bila, da se motim, čeprav to ni v skladu s sedanjim trendom povsod prisotne zaverovanosti vase in v svoj prav.
