Darka Zvonar Predan
Modri starec ob morju, takšna oznaka se ga je še kot čilega stoletnika prijela, osebno pa mi tisto o "starcu" kljub njegovim častitljivim letom nikoli ni dobro sedlo v uho. Najbrž zaradi Pahorjevega večno mladega, neuklonljivega, tudi v poznih letih kritičnega, samosvojega, svobodoljubnega duha. Prav temu duhu gre zasluga, da se je ta mož drobne, krhke postave, a neizmerne življenjske in intelektualne energije zdel večen. Hočem verjeti, da bo po zaslugi svoje iskrene, pretresljive, pogumne pričevalske literature večen tudi ostal.
Z dolgim, plodnim življenjem, v katerem se je zgostila vsa tragična zgodovina 20. stoletja, je bil Boris Pahor nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo Slovencem. Ne le tržaškim, ampak vsem nam nasploh. Sama sem ga jemala kot darilo prejšnjega, z nasiljem zaznamovanega stoletja novemu, 21., da bi bilo to boljše. In čeprav se velikokrat zdi, da ubirajo aktualna dogajanja čudno pot, kakor da zgodovina ne bi bila učiteljica življenja, še vedno mislim tako. Zmeraj bom tudi hvaležna usodi, da sem se lahko v vseh teh letih v dolgih pogovorih s pisateljem in profesorjem v Trstu sprehodila skozi njegovo stoletje. Raznarodovanje, narodna zavest, fašizem in nacizem, Trst in povojni režim, manjšine, Evropa, žena Rada Premrl, sestra skrivnostno umrlega narodnega heroja Janka Premrla - Vojka, vse to so bili leitmotivi najinih pomenkov.
Visoko starost je moral doživeti pisatelj, da ga danes najbrž ni nevedneža, ki ne bi znal našteti vsaj nekaj podatkov o Pahorjevem življenju in delu. Vključno s podatkom, da si je ta dolgoživi, pokončni Tržačan, po starših Kraševec, prislužil oznako moža, ki je vsem trem totalitarizmom minulega stoletja, fašizmu, nacizmu in komunizmu, odločno rekel ne. Pa čeprav bi na tej ali oni strani kak element te zloglasne trojice večkrat radi zamolčali. Po svoje je žalostno, a bolje pozno kot nikoli, da ga je šele pri devetdesetih, potem ko je njegova literatura našla pot v Evropo, s pomočjo Evgena Bavčarja najprej v Francijo, začela odkrivati tudi Italija, katere državljan je bil. In končno smo ga takrat res posvojili tudi rojaki v matici, ki ji je pripadal z dušo in srcem, čeprav bi bilo seveda pošteno brati Pahorjevo literaturo neodvisno od njegovih let.
Kakšno stoletje in kakšno življenje! Rodil se je, še preden so zagrmeli topovi prve svetovne vojne (ali vojske, kot jo je imenoval sam). Doživel in preživel je grozljivo epidemijo španske gripe, ki je vzela njegovo sestrico, njemu, tudi okuženemu in bolnemu, pa je smrt prizanesla. Iz avstro-ogrskega je postal italijanski državljan in še ne sedemleten videl na svoje oči goreti Narodni dom, trdni simbol slovenstva sredi Trsta. Ta in drugi fašistični pogromi nad celotno slovensko in slovansko skupnostjo so kot mora legli na nežno otroško dušo. Vključno, seveda, z zloglasno Gentilejevo šolsko reformo, ki je odpravila slovenske in hrvaške šole v Julijski krajini, tako da je moral mali Boris nadaljevati šolanje v tuji mu italijanščini. Bila je ena sama polomija, dokler ga niso starši vpisali v škofijsko semenišče v Kopru.
Sledila sta omahovanje, ali se z odločitvijo za bogoslovje ne odreka svobodi in ljubezni, in izstop. Zanj se je odločil s težavo, saj so bili "slovenski mašniki vsi od kraja reševalci slovenske identitete, bolj kristjani kot vatikanska kurija in papež, ki je bil prepričan, da je Mussolini človek božje previdnosti". Vojaščino je odslužil kot italijanski vojak v Libiji, potem je prišla nova vojska, druga svetovna vojna, z njo pa ilegala, aretacija in strašna odisejada po nacističnih koncentracijskih taboriščih. Preživel je, tudi po zaslugi znanja jezikov, kot tolmač in bolničar, v obeh primerih v nenehnem dotiku s smrtjo, ki se je kot jetika ugnezdila v njegov prsni koš. "Zakaj gloriola čistega junaštva za tiste, ki so padli s puško v roki ali leže za strojnico, medtem ko za tiste, ki jih je izvodila lakota, samo nanagloma izgovorjen spomin, drugače pa molk?" je zapisal čez leta v svojem vrhunskem delu Nekropola, ki je moralo več desetletij čakati, da s(m)o prepoznali njegovo literarno in pričevalsko vrednost.
Vsa ta desetletja je Pahor pričeval o grozotah ne le nacizma, marveč tudi fašizma, za kar sta imela Trst in Italija še posebno gluha ušesa. Dokler ni, že v prvem desetletju novega stoletja, nekajmilijonskemu italijanskemu avditoriju v popularni TV-oddaji nalil čistega vina o fašističnem terorju nad Slovenci in postal, kot se je rad pošalil, slaven kot kakšna Gina Lollobrigida. V tej njegovi opazki ni bilo grenkobe, ampak zadovoljstvo, da so mu tako prisluhnili zlasti mladi, ki jih je še posebno rad nagovarjal. Še več kot desetletje pa je potem moralo miniti, da je dočakal, kot edina še živeča priča zloglasnega požiga tržaškega Narodnega doma, simbolično vrnitev te stavbe slovenski skupnosti.
Če je bil v Italiji zaradi pričevanja brez dlake na jeziku o fašizmu kot izvornem zlu 20. stoletja dolgo, predolgo povsem prezrt, pa je bil tudi v Sloveniji kot levo usmerjen socialdemokratski mislec, ki je odklanjal komunizem, in tesni prijatelj krščanskega socialista Edvarda Kocbeka, nezaželen, udbovsko nadzorovan. Ko je nagovoril Kocbeka, da spregovori za tržaški (Pahorjev) Zaliv o povojnem pomoru vrnjenih domobrancev, pa je sledil sploh pogrom. A ne samo komunistični trdorokci, tudi liberalni slovenski intelektualci, kulturna avantgarda, so Pahorju radi pripisovali "greh", zastareli nacionalizem. Kljub tej krivični zmerljivki se svojemu neomajnemu slovenstvu ni nikoli odrekel. Ves čas je ponavljal, da brez okrepljene narodne zavesti tudi jezik ne more obstati in da človek, če je zvest svojemu jeziku, kulturi, identiteti, zato še ni nevaren nacionalist. Vedno je govoril v obraz, ne za hrbtom, resda ostro, provokativno, a tudi kulturno in argumentirano. Tudi potem ko je postal prejemnik številnih nagrad in visokih nazivov doma in po svetu in celo kandidat za nobelovca, je ostal na strani šibkih, ponižanih in razžaljenih. Kako se je še pred kratkim razveselil novice, da je v Skopju pred tiskom makedonski prevod njegove Grmade v pristanu, razveselil toliko bolj, "ker gre za mali narod, ki mu skušajo večji in močnejši sosedje še danes odrekati pravico do lastne zavesti, kulture in jezika".
"Naša Mariborčanka, ki ji je mar za nas," tako me je, častni občan Maribora, zmeraj nagovoril. Tudi lani, ko sem ga nazadnje obiskala na kontovelski rebri visoko nad morjem, v njegovi hiški, kjer je zadnja leta zanj zgledno skrbela pomočnica Vera. Maribor kot mesto, ki je tiskalo njegove knjige, ko Ljubljana zanj še slišati ni hotela, Maistrovo mesto, pa tudi mesto na obrobju, mu je bilo še posebno pri srcu. Enako kot sta mu bili pri srcu svoboda in ljubezen, za katero je bil prepričan, da edina lahko reši svet.
"Pred pol stoletja se je Boris Pahor usedel v topolino in se odpeljal v Sarajevo. Iz občudovanja do Iva Andrića. Da bi videl, od kod se poji ta literatura. Verjetno bodo nekega dne bralci romali tudi proti Trstu, da bi občutili mesto ob zalivu, paštne, ki vodijo do njega, in slišali parnike ..." Te besede kolegice Alenke Puhar so zapisane na platnicah knjige, v kateri sem zbrala svoje pogovore z Borisom Pahorjem. Lepo in prav bo, če bo res tako.
