(REPORTAŽA) Leto dni po katastrofalnem požaru na makedonskem vzhodu: Ko so prišli Slovenci, so jim vlili pogum

Če kdo zares ve, kako so se počutili ljudje na gorečem Krasu, so to zagotovo prebivalci na makedonskem vzhodu, ki ga je lani na začetku avgusta prizadel strašen požar. Prva jim je na pomoč pri gašenju priskočila Slovenija, za kar so ji Makedonci še danes močno hvaležni. Sploh v Berovu, tik ob bolgarski meji, kjer so po požrtvovalnem goriškem prostovoljnem gasilcu Žanu Kofolu, ki je kmalu po vrnitvi v Slovenijo, komaj 20-leten, izgubil življenje v prometni nesreči, letos maja poimenovali celo novo ulico.

Prav Berovo je bilo naš cilj obiska ob tej žalostni obletnici. Mirno mestece pod obronki gozdnatih Maleševskih gora na vzhodu Makedonije, ob živahni rečici Bregalnici, ki se izliva v Vardar, se ponaša z bogato zgodovino. Še posebno zanimiv je samostan svetega nadangela Mihaela v soteski Bregalnice ob vhodu v mesto. Samostanska cerkev je bila zgrajena leta 1818 in je v 19. stoletju odigrala izjemno pomembno vlogo, ne le verske, marveč tudi prosvetno in narodnobuditeljsko. Z njenim nastankom je povezana legenda o obisku upravitelja tega območja pod Turki, ki je prišel pogledat, kako živijo podložniki v Berovu, ti pa so mu potožili, da nimajo pri roki cerkve, pravoslavne seveda. Lahko jo imate, se je glasil odgovor, če jo boste zgradili v 40 dneh, biti mora nižja od poti, neopazna, lepa popova hči pa mora v harem. Meščani so zavihali rokave, delali dneve in noči in uspeli. Cerkev je obstala, čeprav je popova hči, namenjena haremu, pobegnila. Sredi 19. stoletja je samostan postal ženski, ženska sestrska skupnost se je hitro širila. Sloves samostana se je razširil daleč naokrog, z njim vred se je širila tudi njegova posest. Žal starih dokumentov skorajda ni - ker so redovnice podpirale upor domačinov proti tuji grški oziroma turški oblasti, so se Turki maščevali tako, da so samostansko knjižnico in arhiv spremenili v pepel. A samostan še vedno živi, čeprav se je število redovnic s 60 iz obdobja največjega razcveta do danes zmanjšalo na dve ali tri.

Se pa lahko Berovo še vedno pohvali s čistim zrakom, prekrasno naravo, z dobro hrano in odprtimi, prijaznimi ljudmi. Zveni kot reklama ali zapis na razglednici, če jih kdo danes sploh še pošilja, ampak je res tako. S takšnimi aduti stavi berovska občina, ki šteje okrog 13 tisoč duš, jasno, na turizem. Toda lanskega avgusta, ko so zagoreli okoliški gozdovi, je šlo za vse kaj drugega, za goli obstanek, saj je grozilo, da ognjeni zublji ne bodo pogoltnili samo tisočev in tisočev hektarjev gozdov, marveč cele vasi. Brez pomoči Slovenije in Avstrije pa tudi sosednje Bolgarije bi se to zagotovo zgodilo.

Skoraj vedno je kriv človek

Zagorelo je najprej na tromeji občin Berovo, Pehčevo in Delčevo. Razmere so bile za širjenje ognjenih zubljev v razbeljenem avgustu na presušenem strmem in kamnitem terenu, podobnem našem kraškemu, kjer prevladujeta nizko podrastje in visok borov gozd, nadvse ugodne. Kaj je povzročilo požar, se še vedno ne ve, mnogi pa so prepričani, da je bil kriv človek.

"Vedno, skoraj vedno je tako," se s teorijo o človeški krivdi strinja Berovčan Vojo Šišovski, upokojeni pravnik v gozdnem podjetju. "Vsakič, ko pri nas zagori, je po mojem kriv človek, njegova malomarnost, včasih pa tudi namernost, naklepnost zaradi materialne koristi. Zgorela lesna masa namreč prinaša denar, odkupujejo jo, recimo, za gradnjo streh, zato smo se zaposleni v našem gozdnem gospodarstvu velikokrat spraševali, ali požiga kdo gozdove namerno."

Šišovski ima s požari in njihovim gašenjem precej izkušenj. Nabral si jih je v Gozdnem gospodarstvu Maleševo - Berovo, kjer je bil zaposlen kot sekretar, torej drugi človek podjetja, vse do upokojitve, celih 34 let. Veliko, pripoveduje, so sodelovali s podjetjem Semesadike iz gorenjskega Mengša, še v času Jugoslavije, pa tudi po njenem razpadu, ga oskrbovali z zelišči, čaji, eteričnimi olji, gobami, odkupovali pa tudi slovenske gobe. Bila so obdobja, ko so s prodajo v Slovenijo zaslužili kar tri, štiri plače letno.

S prvim gozdnim požarom se je Vojo Šišovski spopadel že sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, kmalu po tem, ko se je zaposlil v Gozdnem gospodarstvu, in potem še nekajkrat, res pa nobeden teh požarov ni bil tako obsežen kot lanski. K sreči, saj v devetdesetih niso imeli nobene gasilske opreme, le grablje in lopate, pravi. Treba je bilo improvizirati, v podjetju so si sami napravili nekakšne vodne cisterne, iz Hrvaške so dobili črpalke za na hrbet in kovinske metle, toda pretežno so se proti ognju borili z navadnimi grabljami.

"Gasili smo sami zaposleni v gozdnem gospodarstvu, berovsko poklicno gasilsko društvo ni imelo z nami nobenih stikov, res pa je vedno zagorelo kje sredi gozda, tako da z vozilom niti ni bilo mogoče priti tja," se spominja. "Gasiti smo začeli navadno zvečer, ko zaradi hladu ogenj upade, gasili smo cele noči. Razporedili smo se kot človeški zid in se trudili, da ognju presekamo pot, da ga zaustavimo ob gozdni poti ali potoku. Včasih smo tudi sami zakurili ognju naproti in počakali, da se oba ognja srečata, trčita in drug drugega pogasita. Po požaru smo pogorišče očistili in nato pogozdili s sadikami iz našega gozdnega nasada, z omoriko, jesenom, gabrom, akacijo, belim in črnim borom. Narava resda tudi sama poskrbi za obnovo, a je nevarnost, da se gozdni teren zarase z nekoristnim drevjem, recimo z jesiko oziroma s trepetliko."

Pozno, prepozno

Včasih so delavcem iz gozdnega gospodarstva pri pogozdovanju pomagali berovski srednješolci. Mestece ima namreč že od leta 1945 svojo gimnazijo. Da je dobra, jo pohvali Vojo, žena Branka in sin Stefan pritrjujeta. Stefan v čisti mariborščini, leta 2001 je odšel študirat ekonomijo na Ekonomsko-poslovno fakulteto (EPF) v Maribor, danes je direktor Perutnine Ptuj za makedonsko tržišče. Živi v Skopju, vendar se ob koncu tedna z ženo in sinom rad vrača domov v dobre dve uri vožnje oddaljeno Berovo. Z Mariborom pa je družina povezana že dolgo, saj se je v mestu ob Dravi že v sedemdesetih letih minulega stoletja zasidrala Stefanova teta, Brankina sestra Zorka, dolgoletna medicinska sestra v mariborski porodnišnici. V Mariboru je po študiju ostala tudi njena nečakinja, Stefanova sestra, si ustvarila družino in se zaposlila na EPF.

Tako kot oče je bil tudi Stefan priča lanskemu strašnemu požaru, ravno je prišel z dopusta na morju na obisk v Berovo. Gasiti je pomagal od prvega dne. "Ko so prišli slovenski gasilci, je bilo vse Berovo na ulicah, vsi smo jih hiteli pozdravljat," se spominja. "Njihov prihod nas je dodatno opogumil, da gremo gasit, vprašanje je, ali bi se drugače zganili. Žal je bilo že malo pozno."

"Pozno, prepozno," prikimava Vojo. Očitek seveda ne leti na slovenske gasilce, ki so prišli z vozili in opremo, takoj ko je makedonska država zaprosila Slovenijo za pomoč v okviru mehanizma EU na področju civilne zaščite, marveč na makedonsko stran, ki ni ukrepala nemudoma, ko se je začelo s hribov kaditi, ampak šele čez dva, tri dni. Vojo se jezi tudi, ker na pogorišču po lanskem požaru šele zdaj sekajo in čistijo. Počasi, prepočasi, pravi, gre vse skupaj, treba bi bilo pohiteti takoj, da se pod zoglenelim drevjem ne zaredijo insekti, ki začnejo napadati tudi zdrava drevesa.

So se pristojni iz lanske izkušnje vendarle kaj naučili? "Mislim, da," odgovarja Stefan, "vidim, da tečejo akcije za donacijo, da bi izboljšali gasilsko opremo, ki je bila do lani ista kot pred desetletji v Jugoslaviji, sodelovanje tukajšnjih gasilcev s slovenskimi se krepi. Res upam, da bodo začeli bolj sodelovati v strokovnem pogledu in z opremo, saj se lahko od Slovenije v tem pogledu veliko naučimo."

Prostovoljcev ni, poklicni težko tečejo

V Makedoniji prostovoljnega gasilstva tako rekoč ni. A nekatere je lanska katastrofa le spodbudila, da so zavihali rokave. Dober zgled so Kočani, mestece prav tako v vzhodni Makedoniji, znano po riževih poljih, tam so lani septembra ustanovili prostovoljno gasilsko društvo s 50 člani, 20 od njih je operativcev in 30 za logistiko. Doslej so že kar 40-krat posredovali v požarih, poplavah, pri iskanju pogrešanih oseb ... in seveda so hvaležni za vsako čelado ali drugo donacijo.

Vojo Šišovski je bil na tem področju očitno pionir, saj je že v devetdesetih ustanovil prostovoljno gasilsko društvo. Organizirali so, po grškem zgledu, izvidniške postaje, radijske postaje in angažirali gozdno službo, da je dežurala na določenih točkah in z voki-tokiji sporočala, kaj se dogaja na terenu. Ekipe petih, šestih, sedmih ljudi so bile v pripravljenosti, če se je kje pokadilo, so šle takoj v akcijo. A pozneje je vse razpadlo, Vojo je društvo ukinil, ker so ga začeli zlorabljati v politične namene.

Da se politika meša v vse in da pred njo niti gasilstvo ni imuno, pravi tudi Ivan Bojadžiski, pri osemdesetih najstarejši še aktivni novinar iz Štipa, regionalnega središča vzhodne Makedonije. Ivan izdaja regionalni mesečnik, pred osmimi leti pa je bil pobudnik akcije, v kateri novinarji vzhodne Makedonije vsako leto podelijo nagrade za dosežke na 15 področjih. Za solidarnost s prebivalci vzhodne Makedonije oziroma za pomoč pri gašenju katastrofalnega avgustovskega požara so nagrado letos prejele ambasade treh držav, Slovenije, Avstrije in sosednje Bolgarije. Že res, da so politični odnosi med makedonsko in bolgarsko sosedo, ker si ta lasti makedonski jezik, zgodovino in identiteto, ta čas precej napeti, a to ne zmanjšuje pomena sosedske solidarnosti v nesreči.

Ko je lani avgusta zagorelo, je novinar Ivan nemudoma odšel na teren in takoj mu je bilo jasno, da bo brez tuje pomoči zgorelo vse, ne samo gozdovi. "Ne ponižujem naše države, meni je najlepša na svetu, a kar ni v redu, pač ni," pribije. "Prostovoljno gasilstvo pri nas ni razvito, med poklicnimi gasilci pa ne moreš najti dveh, ki bi lahko pretekla sto metrov brez opreme, kaj šele z njo. Zakaj ne? Ker so vsi sprejeti v službo na politični osnovi, ne po sposobnostih. Pri nas ni nič prostovoljno, še države ne moreš imeti rad prostovoljno, vse je strankarsko, strankokracija je tako strašna, da nas bo uničila, vojne torej sploh ne potrebujemo."

Tudi Vojo Šišovski na prihodnost ne gleda optimistično. Berovo stagnira, podjetja so v kriminalni tranziciji uničili, da so si tranzicijski oligarhi napolnili žepe, dela ni, mladi odhajajo. Tukaj uspevajo najboljše slive, najboljši krompir, če bi bilo poskrbljeno za odkup, bi več ljudi kmetovalo, dodaja Branka. Že leta razne politične stranke pred volitvami obljubljajo Berovčanom tovarno čipsa, a ostaja samo pri besedah.

"Upanje je turizem," je nekoliko bolj optimističen Stefan. Berovo premore dva lepa, uspešna hotela, Manastir ob starem samostanu in Auroro nad umetnim jezerom, obdanim s čudovitimi gozdovi, žal pa nekateri drugi ključni turistični objekti, kot sta nekdanje otroško letovišče in restavracija nad jezerom, že dve desetletji propadajo, namesto da bi zanje poiskali odgovorne lastnike. Krivi naj bi bili pravni zapleti in zavlačevanje države, v občini pa domnevajo, da je v ozadju interes, da bi vse skupaj še bolj propadlo in bi potem nekdo to lahko kupil za res majhen denar.