Matjaž Gruden
Novembra 2016, nekaj dni po prvi zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah, sem preko znanke dobil prošnjo novinarja Wall Street Journala, če bi bil pripravljen za njihove bralce opisati ponos, ki me je preveval ob prihodu rojakinje v Belo hišo. Vabilo sem z veseljem sprejel in novinarju poslal sporočilo, ki pa ga Wall Street Journal nikoli ni objavil. Ne vem, zakaj.
"Razumem, da imajo Američani radi dobre zgodbe o vzponu iz cunj v bogastvo, ne razumem pa, zakaj je toliko Slovencev tako navdušenih in ponosnih, da v tej zgodbi igrajo vlogo razcapancev. Zaradi njih smo videti kot amorfna, primitivna druščina vzhodnoevropskih šalabajzerjev, ki ni sposobna, pripravljena ali zainteresirana, zavzeti etičnega - ali sploh kakšnega - stališča do dogajanja, ki oblikuje svet okoli nas, samo zato, ker si tako obupano želimo pozornosti in upamo, da nam bo naključna povezanost z zatonom liberalne demokracije in elementarne človeške spodobnosti v najmočnejši državi na svetu prinesla kakšen fičnik ali dva. Slovenija se je za svojo neodvisnost borila v imenu vrednot, ki so v marsičem diametralno nasprotne tistim, ki so Melanijinega moža pripeljale v Belo hišo. Nič nimam proti ubogi ženski, toda na svetu ni dovolj Tic Tac bonbončkov, da bi bil pripravljen navijati za človeka, s katerim se v temeljih ne strinjam, samo zato, ker sem se rodil v isti državi kot njegova žena."
Bonbončke - za tiste, ki ste morda pozabili - sem omenil zaradi Trumpove izjave, da si pred nadlegovanjem žensk vedno osveži zadah. Ker tudi če je spolni nasilnež, je vendarle še vedno kavalir.
Na nikoli objavljen odgovor sem se spomnil po osmih letih, ob spremljanju medijskih in političnih reakcij na vrnitev slovenskega zeta v Belo hišo. Če zadeve ne bi bile tako resne in zaskrbljujoče, bi ta medijski in politični cirkus lahko bil celo zabaven. Redko doživiš, da bi predsednik vlade tekmoval z Brankom Grimsom v tem, kdo ima raje Donalda Trumpa. Ali Elona Muska. Ampak ni smešno, ker zadeve so resne in zaskrbljujoče.
Pametna diplomacija in samoponiževanje
Seveda je vsakomur jasno, da se mora politika prilagoditi novi situaciji in najti način, da v teh spremenjenih in nepredvidljivih okoliščinah zavaruje nacionalne interese. Trump bo naslednja štiri leta ameriški predsednik - in tega ne moremo odmisliti samo zato, ker se z njim ne strinjamo in se nam fržmaga. Potrebujemo pametno diplomacijo, ki nam bo pomagala s čim manj škode prebroditi obdobje, ki je pred nami. Ampak to, kar se nam od razglasitve novembrskih volitev odvija pred očmi, ni ne pametno ne diplomatsko. Priča smo spektaklu oportunistične servilnosti in prilizovanja. Čutiti je zmedo, nelagodje in nemoč. Ne le pri nas, ampak tudi pri nas. Precej razširjena ideja, da bi v Trumpovem krasnem novem svetu na podlagi vezi z njegovo tretjo ženo iskali priložnosti za posel in promocijo države ali morda celo upanje, da bo zaradi Melanije do nas za malenkost manj pesjanski, kot je do drugih držav, je ponižujoča. O tem, koliko je Trump obziren do Melanije, obstajajo pravnomočne sodbe. Upanje, da bo zaradi nje obzirnejši do nas, je butasto.
Prilizovanje je napačna strategija, kadar imamo opravka s psihološkimi profili, kot je Trump. Možakar seveda uživa v klečeplazenju, a prezira klečeplazce. V tem je vsa fora. V naslajanju nad spektaklom samoponiževanja.
Če bomo našli hrbtenico ...
Prilizovanje je tudi nepotrebno. Gre za paničen odziv na umetno ustvarjen mit o nepremagljivosti in neizogibnosti Trumpovega političnega valjarja v ZDA in v svetu. Gre za mit, ki ga po eni strani ustvarja Trump sam s svojo hiperprodukcijo vse bolj norih, škandaloznih in nevarnih potez, od prepovedi plastičnih slamic do nepremičninskih planov v Gazi. A ta mit pomagamo ustvarjati tudi sami, predvsem pa to počnejo mediji, ki iz strahu, oportunizma, klikfehtarskega lova za dobičkom, deficita novinarske etike ali preprosto gluposti avtomatično in nekritično povzemajo diskurz, ki ga diktirajo v Beli hiši. "Trump je v 24 urah zlomil predsednika Kolumbije", "Trump na kolena spravil Mehiko in Kanado" - to sta le dva od tipičnih naslovov, ki jih v slovenskih medijih, poleg poglobljenih analiz subtilnih sporočil iz Melanijinega klobuka, beremo od izvolitve.
Gre tudi za tri primere, ki kažejo, da pri Trumpu dosežeš bistveno več, če najdeš hrbtenico in se mu postaviš po robu. V nasprotju s sliko, ki bi si jo lahko ustvaril ob spremljanju večine medijev, je v sporu z vsemi tremi državami prvi trznil Trump. Deportirani ilegalni priseljenci iz Kolumbije se v domovino vračajo tako, kot so se v času Bidna. Z napovedanimi leti in brez okovja na rokah in nogah. Kaznovalne carine na mehiške in kanadske izdelke so bile preložene, v zameno za hojladri koncesije, katerih glavni namen je reševanje Trumpovega ega. Vse to seveda ne pomeni, da se trgovinska vojna v prihodnje ne more zaostriti ali razširiti, pomeni le to, da bomo skozi to norijo zvozili bistveno bolje, če bomo našli hrbtenico.
Od Grenlandije do Gaze
Še hujše in nevarnejše so lahko posledice nekritičnega futranja Trumpovega mita, ko slovenski zet ne žuga le s carinami, ampak z napovedmi o osvajanju tujih ozemelj, od Kanade do Grenlandije preko Paname in na koncu še do Gaze, iz katere bi pregnal Palestince in zgradil obmorska letovišča za "svetovne ljudi". Na tej točki si morajo razumni ljudje, kolikor jih je še ostalo v politiki, postaviti vprašanje, kam vodi oportunistično normaliziranje in racionaliziranje takšnih diskurzov, ki jim jutri lahko sledijo tudi dejanja. Tisti, ki so tako na glas pozdravljali njegovo vlogo pri reševanju krize na Bližnjem vzhodu, se morajo pogledati v ogledalo in se vprašati, ali so pripravljeni sprejeti moralno soodgovornost za njegovo lomastenje, v katerem se požvižga tako na Palestince in na koncu koncev tudi na Izraelce, ampak zgolj in izključno hrani svoj ego in lik svetovnega gazde. S strahom lahko pričakujemo, kakšne bodo njegove genialne ideje za končanje vojne v Ukrajini, o kateri se je po svojih besedah nedavno pogovarjal s Putinom, ki si baje želi, da "bi ljudje nehali umirati". Kot da ne bi imel nobene vloge pri tem, kako se je njihovo umiranje začelo.
Odgovor ameriškega novinarja Ezre Kleina na Trumpa je preprost. Ne verjemite mu. Trump je znotraj votel, okrog ga pa nič ni. Nehajmo ga omogočati in mu držati štango. Če mu ne bomo verjeli, mu bo prej ali slej zmanjkalo sape.
