Matjaž Gruden
Demokracija, tista liberalna, ki naj bi temeljila na zaščiti individualnih pravic in svoboščin, na svobodnih in poštenih volitvah in demokratični vladavini prava, je konec leta 2024 v prekleto slabi formi. Zmanjkuje ji sape. Pa ne, da bi se ji stanje poslabšalo čez noč. Upehana je kot dolgoletni verižni kadilec. Pljuča so skoraj fuč.
V letošnjem supervolilnem letu je v več kot osemdesetih državah na volitve odšlo več kot milijarda ljudi. Z nekaj redkimi izjemami so šli vsi izidi v isto smer. Tisto, ki je na oblast ponovno pripeljala Donalda Trumpa. A njegova zmaga ni tista kaplja čez rob, ki je demokracijo pripeljala v krizo. Vrnitev slovenskega zeta v Belo hišo ni vzrok, ampak simptom in posledica tega, kar so demokrati - ne le tisti nominalni, v ZDA -, ampak vsi, ki imajo sicer polna usta demokratičnih vrednot, dolga leta počeli z demokracijo. Klavrno stanje liberalne demokracije je predvsem samopoškodba.
Limuzinski liberalci
Mnogi po izgubljenih volitvah Kamali Harris in Demokratom očitajo, da so postali predstavniki družbenih elit. Limuzinski liberalci. Gre za obtožbo, ki jo je do ameriških Demokratov z veliko začetnico in tistih z malo začetnico na drugih koncih sveta pogosto slišati s strani antiliberalnih populistov, ki svojim sledilcem obljubljajo izsuševanje elitističnih močvirij in centrov moči. Če poguglate definicijo populizma, bo antielitizem redno na vrhu seznama izpisanih zadetkov. Zagovorniki liberalne demokracije na takšne očitke radi zamahnemo z roko, češ, kakšen antielitizem, če ga pa furajo liki kot Donald Trump, s podporo perverzno bogatih bogatašev. Ampak stvari niso tako enostavne, še posebej če jih pogledamo s perspektive ljudi, ki jih v današnji družbi vsekakor ne moremo šteti med elito. Tistih ekonomsko, socialno in politično marginaliziranih, ki imajo (upravičeni) občutek, da so v današnjem svetu potegnili krajšo slamico. Ti se v odločanju o tem, komu bodo dali svoj glas, ne zanašajo toliko na racionalno, kritično analizo vzrokov za betežnost njihove eksistence, ampak se odločajo predvsem na podlagi čustev. In glede teh imajo na eni strani modele, ki jim zagotavljajo, da razumejo njihovo bolečino in bes, na drugi pa politiko, ki se najbolj ukvarja s tem, ali bo na njihovo predvolilno zborovanje prišla Taylor Swift. Morda malo karikiram, ampak ne preveč.
Demokracija je izgubila podporo delavskega razreda. Desni populistični avtoritarci se trudijo vzpostaviti diktaturo s pomočjo proletariata. Bogi Marx. Bogi proletariat.
Izgubljena podpora manjšin
Demokratične sile, ne le v ZDA, izgubljajo podporo manjšin, ki se, navkljub temu da so same pogosto tarča populističnega hujskanja, obračajo proti njim. Na zadnjih volitvah je Trump prejel bistveno višjo podporo špansko govorečih Američanov in celo temnopoltih, predvsem mladih moških. Podobne trende zaznavamo v Veliki Britaniji, med potomci prišlekov z Indijskega polotoka in mladimi temnopoltimi Britanci. Za mnoge med njimi danes vzornik ni Nelson Mandela, ampak Andrew Tate.
Populistični avtoritarci pa ne pridobivajo le podpore med mladimi moškimi, ki v toksičnem mačizmu iščejo uteho za svoje frustracije. Na večini zadnjih volitev smo bili priča velikemu premiku v skrajno desno s strani mlajših volivcev. Demokracija izgublja zaupanje in podporo mladih. Ker imajo občutek, da se ji fučka za njihovo prihodnost.
Trumpova zmaga je za mnoge predstavljala velik šok, čeprav v resnici ni šlo za presenečenje. A morda še večjo škodo od njegove vrnitve v Belo hišo povzroča odziv političnega in ekonomskega establišmenta, ki je do tistega usodnega novembrskega torka na vse pretege zagovarjal demokratične vrednote in kritiziral Trumpov avtoritarni populizem. Čez noč so na volilni izid reagirali tako, da so se začeli serijsko prilizovati novemu šefu, eni v Mar-a-Lagu, drugi v Parizu. Priča smo patetičnemu fehtanju pozornosti in uslug. Zvestoba demokratičnim vrednotam je novi ljubezni zgolj v napoto.
Spravaši, kot najbolje znam prevesti angleško besedo appeasers, so po besedah Winstona Churchilla ljudje, ki hranijo krokodila v upanju, da jih bo požrl zadnje.
Demokracija izgublja dostojnost in verodostojnost.
Grozljiv števec smrti
In potem pridemo do krvavega spektakla v Gazi. Do grozljivega števca žrtev med civilisti, med otroci, ki se vrti in vrti in ne ustavlja. Deset tisoč, dvajset tisoč, trideset tisoč, štirideset tisoč ... Zdi se, da se smo se na grozo navadili in nekako prilagodili. Ko gredo številke v tisoče, postanejo statistika. Razen za ljudi v Gazi. Ti se nekako ne morejo navaditi in prilagoditi. Lahko le skušajo preživeti. Mnogim ne uspe. Svet reagira z mehaničnim ogorčenjem in puhlicami o sočutju z žrtvami. Števec se vrti naprej. Brezbrižnost, otopelost, nemoč politike. Brezbrižnost, otopelost, nemoč demokracij.
Kaj se bo zgodilo v letu, ki je pred nami, lahko le ugibamo. Rad bi bil optimist, a je težko. Upam, da bo konec umiranja. A posledice bodo ostale. Za Palestince, ki jim ni ostalo skoraj nič, le na tisoče grobov. Za Izraelce, ki jim »varnostne operacije« prinašajo vse prej kot dolgoročno varnost. Za Jude po svetu, ki so že danes izpostavljeni naraščajočemu antisemitizmu. Če vsakršne kritike izraelske politike ne moremo in ne smemo pavlovljansko označevati z antisemitizmom, to ne pomeni, da poleg mnogih upravičenih obsodb Izraela, ni takšnih, ki gredo čez rob in niso nič drugega kot golo sovraštvo do Judov. Posledice bomo trpeli vsi. Akumulacija trpljenja vedno pripelje do akumulacije sovraštva, ta pa prepogosto nadaljuje v nasilje. Na Bližnjem vzhodu in ne le tam. Nepripravljenost in nezmožnost večine zahodnih držav, da izraelsko početje odločno obsodijo in zaščitijo palestinsko prebivalstvo, povzročata ogromno, morda nepopravljivo škodo v odnosu ljudi do politike in demokratičnih institucij. Podporo tistih, ki so jih pritegnile sirene avtoritarnega populizma, so liberalne demokracije že izgubile. Zdaj se na vse kriplje trudijo, da bi izgubile še zaupanje vseh ostalih. Zdi se, da se zgodovina ponavlja. Prvič kot tragedija, drugič kot tragedija. Farsični sta le naša brezbrižnost in dvoličnost.
Demokracija izgublja človečnost. In brez nje je ni.
