Pred dnevi smo se poslovili od konservatorja, predavatelja, mentorja in dolgoletnega ravnatelja mariborskega Zavoda za varstvo kulturne dediščine Janeza Mikuža. Spominjali se ga bomo po izjemnih strokovnih dosežkih, neusahljivem raziskovalnem duhu ter humanistični, intelektualni in srčni širini.
Janez Mikuž sodi med vsestranske slovenske konservatorje, ki so v šestdesetih letih 20. stoletja razvili in utrdili regijsko mrežo sedmih zavodovih izpostav od Maribora do Pirana. Njegova strokovna pot se je pričela po opravljeni diplomi na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1962, ko se je zaposlil kot kustos v tedanjem okrajnem, danes Pokrajinskem muzeju v Kopru. Postal je član Spomeniške komisije, ki je v tistem času na Obali opravljala vlogo pristojne spomeniške službe. Po ustanovitvi Medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo je kot zunanji sodelavec sodeloval v številnih komisijah, med letoma 1965 in 1974 pa je bil tudi član sveta zavoda. Tudi z njegovo pomočjo se je nato večina slovenskih regionalnih in medobčinskih zavodov spremenila v kulturna žarišča in centre informiranja o pomenu kulturne dediščine in načinih njenega varovanja.
Nase je prevzel tudi eno najtežjih konservatorskih opravil, ko je od leta 1975 do 2002 s svetovljansko širino uspešno ravnateljeval Zavodu za spomeniško varstvo v Mariboru do vseh njegovih organizacijskih in kadrovskih sprememb sedanje mariborske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Ob tem in ob delu v desetinah komisij je bil svetovalec programskega direktorja ZVKDS in koordinator za spomenike v državni lasti, predsednik in član sveta Skupnosti zavodov za varstvo naravne in kulturne dediščine, član sveta takratnega Restavratorskega centra RS, pri ministrstvu za kulturo član ekspertne skupine za varovanje kulturne dediščine. Dobro desetletje, med letoma 1984 in 1994, je predaval na Katedri za konservatorstvo in muzeologijo na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je na mlade prenašal svojo sintezo teoretičnega in praktičnega znanja.
Redki so ljudje in strokovnjaki, ki so več kot podpirali vogale varstva dediščine v Sloveniji. Janez Mikuž je bil dejaven med tistimi, ki so gradili sistem, uvajali različne metode in vzgajali mlade konservatorje. Njegovo terensko delo je zajemalo vso paleto konservatorskega dela. Njegovi najuspešnejši posegi v stavbne spomenike so v času realizacije predstavljali inovativne dosežke v slovenski konservatorski stroki, aktivno pa je sodeloval tudi z avstrijskimi, nemškimi ter italijanskimi kolegi in službami. S prenosom uspešnih tujih praks je oplemenitil in povzdignil organizacijo in metodologijo dela naše službe v aktualne evropske strokovne okvire. Ob tem je svoje bogate terenske izkušnje podprl tudi teoretsko, kar dokazuje njegovih skoraj 300 bibliografskih enot.
Pod njegovim vodstvom je potekalo veliko kompleksnih obnov stavbnih spomenikov severovzhodne Slovenije (izpostavljamo na primer obnovo notranjščine cerkve sv. Jurija na Ptuju, cerkve sv. Pankracija nad Starim trgom pri Slovenj Gradcu, gradov Borl in Turnišče, pritlične dvorane na Ptujskem gradu, ptujskega Mestnega stolpa in mariborskega Vodnega stolpa ...), vodil je obnovo Orfejevega spomenika na Ptuju in obnovo kiparskih izdelkov baročnega dvorca v Dornavi. Za svoj delež pri prenovi mariborskega mestnega jedra je bil nagrajen z zlatim grbom mesta Maribor, za rekonstrukcijo kužnega znamenja na Glavnem trgu v Mariboru s Steletovim priznanjem, leta 2010 pa je bil počaščen tudi z največjo državno strokovno Steletovo nagrado za življenjsko delo.
Posebno poglavje Mikuževega dela je njegova nekoliko prikrita likovnost. V mlajših letih je bil na Primorskem avtor ali soavtor razstav sodobnih likovnih ustvarjalcev, svoj prefinjen likovni okus pa je nato dodatno razvijal v številnih fotografijah, ki jih je ustvarjal na terenu, v muzejih, ob razstavah, kot pomoč manj veščim kolegom ali zgolj kot rezultat konjička.
Do svoje upokojitve je bil avtentični konservator, mediteransko in štajersko živahen, včasih vihrav in radoveden, vendar človek s široko erudicijo, velikim smislom za likovnost in organizacijo. V dneh tik pred njegovim slovesom smo ga, nevede zadnjič, gostili na našem zavodu z namenom, da počastimo njegov doprinos v spomeniški službi. Prispevek o našem zadnjem srečanju bo zato nepričakovano dobil posebno težo ter žalostno in slovesno noto.
