Igor Selan
Neuspeh župana Saše Arsenoviča pri sestavljanju koalicije še naprej kroji delovanje mariborskega mestnega sveta. Čeprav je Arsenoviču na prejšnji seji po številnih neuspehih pod streho le uspelo pospraviti proračun za letošnje leto, na četrtkovi seji pa večino svetnikov prepričati tudi o nujnosti nekaterih podražitev, od vrtcev do uporabe športnih objektov, številne podražitve še naprej čakajo na spremembo politične volje mestnih svetnikov. Če bi namreč svetniki odločali izključno po ekonomskih kriterijih, bi od junija naprej zagotovo bil dražji tudi prevoz z mestnimi avtobusi in gondolo pa tudi parkiranje in odvajanje odpadnih voda na čistilni napravi v Dogošah. Stroški dela, energentov, materialov in drugega so se namreč v zadnjih letih povišali enormno, zanesljivo dovolj, da so podražitve upravičene, pa čeprav še tako neželene.
Kar je pri ohranjanju trenutnih cen nujno vedeti, je, da bomo podražitve Mariborčani plačali v vsakem primeru. Vse dokler jih ne bomo plačali neposredno iz svojih žepov, jih bo kril mestni proračun, to pa pomeni, da bo vse manj denarja za prepotrebno obnovo cest, vrtcev in šol, zdravstvenih domov, športnih objektov in za druge projekte, ki bi lahko pomembno vplivali na kakovost življenja v mestu. Račun bo torej izstavljen v vsakem primeru, le izrazil se bo v drugačni obliki in nekoliko kasneje. Zatorej so kritike župana ob sprejemanju proračuna, da je ta prenapihnjen, ob vedno novih in novih zahtevah, da naj pritisk na cene občina blaži s proračunom, licemerske. Mestni proračun ni neomejen, in ker se svetniki tega zagotovo zavedajo, gre torej bolj kot za dejansko skrb za občane za kratkoročno pridobivanje političnih točk.
Čeprav je Arsenovič svoje ravnanje nekoliko že prilagodil aktualni politični situaciji, novih razmerij v mestnem svetu vendarle še ni popolnoma ponotranjil. Vse prevečkrat namreč še zmeraj prihaja do usklajevanj na samih sejah mestnega sveta, kjer posamezne svetniške skupine z ad hoc predlogi korigirajo spremembe odlokov, kar na dolgi rok zanesljivo ne prinaša kakovostnih rešitev. Če je župan v prejšnjem mandatu z glasovalnim strojem gladko uveljavljal svoje rešitve, bo moral dialog z vsemi svetniškimi skupinami v prihodnje intenzivirati še bistveno bolj, sicer bo Maribor naslednja tri leta in pol stopicljal na mestu.
A Arsenovič ni edini, ki bi moral spremeniti način delovanja. Predvsem pri Gibanju Svoboda se zdi, da nekaterim predlogom mestne uprave in župana nasprotuje zgolj zato, ker lahko. O tem, med kar nekaj drugimi, zgovorno priča primer z zadnje seje mestnega sveta, ko bi Svoboda sicer potrdila dvig cen avtobusov, a le, če ne bi podražili gotovinskega plačila pri vozniku, kar je popolnoma neracionalno. Ne le, da se z dražjim gotovinskim plačevanjem spodbuja nakup paketnih vozovnic, gotovinsko plačevanje povzroča tudi precejšnje stroške, hkrati pa tudi več obremenjevanja okolja z izpusti in ne nazadnje zamude, s čimer je avtobusni promet nekonkurenčen.
Za Maribor bi vsekakor bilo bolje, če bi svetniki Svobode svojo energijo usmerili drugam, denimo v prepričevanje lastne vlade, da je za ureditev ustreznejšega sistemskega financiranja mesta res že skrajni čas. Brez tega namreč Mariborčanom v prihodnosti grozi še cel kup drugih podražitev, da o razvojnem zaostanku ter odlivu možganov sploh ne govorimo.
