Središče Studencev je cerkev svetega Jožefa. Na mestu današnje je že okoli leta 1675 stala manjša, ki je bila del romarske božje poti, saj je papež Inocencij XI. leta 1678 podelil popoln odpustek vsem, ki so cerkev obiskovali. Še zlasti je bilo obiskovanje cerkve pomembno leta 1680, med epidemijo kuge, ki je pustošila po mestu in okolici. A tudi po koncu epidemije, ki je pomorila kar tretjino takratnega Maribora, se romanje k svetemu Jožefu ni končalo.
Današnjo cerkev, ki ima nekoliko nagnjen zvonik, po vsej verjetnosti zaradi konstrukcijske napake, so postavili med letoma 1726 in 1728, največ zaslug za to pa gre mestnemu sodniku in radvanjskemu graščaku Ekhartu Janezu Severinu, ki je v cerkvi ob Marijinem oltarju tudi pokopan. Kljub pomembnosti za Studence in Maribor pa je le malo manjkalo, da bi cerkev morali podreti. Cesar Jožef II. namreč ni bil naklonjen verskim objektom, bolj je stavil na vojaško moč, in po jožefinskih reformah leta 1783 bi se moral posloviti tudi studenški "cesarjev soimenjak". Da se to ni zgodilo, gre zahvala predvsem limbuškemu župniku Ruprechtu, ki je prepričeval oblasti, da mora biti pri vsaki župnijski cerkvi podružnica, kjer se lahko v sili opravlja božja služba. Podpirali so ga tudi Mariborčani in zbirali podpise ter pošiljali prošnje. Naposled se je oblast omehčala in preklicala odredbo o rušitvi.
Neposredno s cerkvijo in Studenci je povezano vsakoletno jožefovanje 19. marca. Sejem ob cerkvi je bil nekoč osrednji dogodek na Studencih, prava paša za oči, pa čeprav se je marsikomu zdel le navaden tingeltangel ter skupek blata, predmestnega proletariata in poceni izdelkov krošnjarjev sumljivega slovesa. "Bogme, stvar ni bila karsibodi! Predmestni proletarijat in špispurgarija sta se znašla v skupnem objemu jožefovanja," piše Mariborski večernik Jutra 31. marca 1931.
