Kopališče na Mariborskem otoku je najstarejše mestno kopališče v Sloveniji, ki še obratuje. Otvoritev takrat enega najlepših javnih kopališč v Evropi je bila 15. junija 1930 in na svečanosti je bila priporočena "promenadna obleka", kot je pisalo na vabilu županstva. Končni načrt zanj je izdelal inženir Josip Baran, zgradilo pa ga je gradbeno podjetje Jožeta Jelenca in Vladimirja Šlajmerja. Za gradnjo so porabili 60 vagonov cementa, 800 vagonov gramoza, 15 vagonov lesa in pet vagonov železa, v tla so zabili tudi več kot 500 lesenih pilotov, kopališče pa je gradilo več kot 150 delavcev po deset ur na dan.
Poleg kopalnih bazenov so kompleks sestavljale še garderobe, restavracija, naprava za čiščenje vode, športna igrišča in naravni park, ob bazenu pa tudi desetmetrski stolp s skakalnico, ki pa so ga kasneje zaradi varnosti odstranili. Na otok je ob otvoritvi vodil lesen most, a ga je reka Drava leta 1933 odnesla. Leto kasneje ga je nadomestil sedanji jekleni. Kopališče je bilo do danes deležno le manjših sprememb in obnove, tako da se mu zob časa že močno pozna.
Dobrih petdeset let po otvoritvi je bilo na Mariborskem otoku odprto tudi prvo nudistično kopališče v Sloveniji. Na betonskem valobranu na zahodnem delu otoka, imenovanem T, so se kopalci sončili goli sicer že nekaj časa, 9. julija 1981 pa je postal nudizem na Mariborskem otoku tudi uradno dovoljen. Pred nudističnim delom kopališča so postavili čuvaja, ki je skrbel za red in odganjal radovedneže. "Kopalcem nudistom priporočamo, da si pred kopanjem v bazenih nataknejo kopalne hlačke, prav nič pa nimamo proti, če se dekleta kopajo ali sprehajajo brez nedrčkov. Hišni red, ki pa še ni napisan, namreč dovoljuje, da se kopalke v bazenih kopajo zgoraj brez," je ob odprtju nudistične plaže na Mariborskem otoku za Večer 10. julija 1981 povedal takratni vodja kopališča.
