(POGOVOR) Herbert Jurič: O smuku nisem imel pojma, veselje pa

Herbert Jurič je eden tistih Mariborčanov, ki so se poklicno zapisali smučanju. Tako dobro je ohranjen, da je mlad 80 let. K Braniku je prišel pri petnajstih, tekmovalno kariero pa končal leta 1965. Po odsluženem vojaškem roku je odšel učit smučanje v ZDA, leta 1970 se je vrnil k Braniku. V sedemdesetih letih je skupaj z Jarom Kalanom vodil pionirsko reprezentanco, nato je prevzel mladinsko, potem pa se je zapodil v smuk. Vzdevek Jura je dobil na II. gimnaziji, Herbert je bil samo za Avstrijce. "Moja generacija so bili Tone Vogrinec, poznava se že 65 let, Gert Dogša, Branko Lebe, Anton Lunežnik, Dušan Šober, Ivan Sevčnikar - Vanč, Gorazd Bedrač, ki je potem bil direktor Vzpenjače in vodja tekmovanja za Zlato lisico, Jože Gazvoda ... Za nami so prišli k Braniku Matjaž Kranjc, Stojan Puhalj, Peter in Danilo Sitar, Ljubo Majninger, Dušan Javnik, Andrej Rečnik, Uroš Mencinger in oba Kozelja, Andrej in Tone iz Slovenj Gradca," v strahu, da bi koga izpustil, našteje nekdanje Branikove smučarje.

Večina teh je bila že v tistem času precej smukaško orientiranih. Za razliko od drugih slovenskih klubov je smuk gojil le Branik, Dušan Senčar ga je forsiral. Če njega ne bi bilo, verjetno tudi velikih slovenskih uspehov v hitrih disciplinah kasneje ne bi bilo.

"Senčar je forsiral, da smo naredili v Sloveniji tudi smukaško ekipo. Imeli pa smo v tistih časih vsako leto tudi državna prvenstva v smuku, ki so bila v Mariboru, Kranjski Gori in na Kobli. To so bili najboljši tereni. Včasih je bilo prvenstvo tudi na Golteh in na Starem vrhu pri Škofji Loki. Zdaj nekaj smuka vozijo na Krvavcu v dveh tekih, kar je pohvalno. Takrat smo imeli smuke na Kobli in tudi tukaj brez kakršnekoli zaščite. Res je čudno, da se ni nihče polomil, razen na treningu srčni kirurg dr. Marko Noč. Bil je v ekipi, ki se je pripravljala na olimpijske igre v Sarajevu. Na treningu smuka na Kobli si je zlomil nogo in potem ni več sodeloval. Od nas sta bila najboljša smukača Gazvoda in Rečnik, potem tudi Puhalj in Janez Pleteršek. Počasi se je formirala ekipa za Sarajevo."

Menda je Senčar zaukazal, da je treba narediti smukaško ekipo za Sarajevo, vi pa ste postali njen trener, prvi jugoslovanski in slovenski trener smuka.

"Robert Brudar in Ajdin Pešević sta bila najboljša Sarajevčana, po jugoslovanskih merilih takrat dobra. V ekipi so bili še Tomaž Jemc z Bleda, njegov oče je bil smučarski skakalec, Puhalj, Denis Dolinšek, Pleteršek. V Sarajevu smo lahko startali z dvema. Pleteršek je bil 27., Jemc pa 30., s tem da je bil na vseh treningih Pleteršek med petnajsterico, pred tekmo pa je padel nov sneg. Mi smo se priključevali avstrijski ekipi, z njimi smo trenirali štiri leta, skupaj smo bili tudi na Novi Zelandiji. Na treningih so bili naši zelo blizu Avstrijcem, ko je bila tekma, pa niso več bili zraven. En trening je bil v Val d'Iserju dan pred tekmo, ko je malo pomrznilo. Prvi je bil Klammer (Franz, op. p.), drugi tudi eden od najboljših, tretji Pleteršek. Naši fantje so enkratno obvladali smukaško tehniko, a to je bilo bolj lepo kot hitro. Vse so lepo tehnično obvladali, boljše kot kakšen avstrijski smukač, ampak na tekmi pa ni šlo. Nismo imeli servisa, smuči smo sami mazali v sobah, nisem imel pojma o mažah in so nam Avstrijci pomagali, dali so nam maže in nam ponudili servis. Izbire smuči sploh nismo imeli. Vsak je imel dva, tri pare smukaških, ki jih je Tone zrihtal novembra. Če bi mi imeli takrat en pošten servis, tako kot je zdaj, bi bili ti fantje redno med 30 v svetovnem pokalu, vsega skupaj pa smo bili trikrat ali štirikrat med prvih 30 na tekmovanjih najvišjega nivoja."

Ekipa za tehnične discipline je bila takrat vrhunska; Jure Franko je postal veleslalomski olimpijski podprvak, zraven so še bili Bojan Križaj, Boris Strel, Jože Kuralt, Grega Bedenik, Tomaž Cerkovnik, Mateja Svet ... Smukaška ekipa je bila v senci teh imen. Ste šli smukači v Sarajevo brez ambicij, samo toliko, da sodelujete?

"Ne, tri leta smo imeli časa za pripravo in smo tudi poleti močno trenirali z Avstrijci. Karli Khar se je včasih razburjal, češ: 'Kaj delate, nas bodo sedaj Jugoslovani nažigali na treningih?' Na Novi Zelandiji je bil Pleteršek vedno spredaj, med 30, Puhalj je krasno peljal, ampak ni bil tip zmagovalca, da ne govorim o Petru Sitarju, ki še sedaj mogoče najlepše smuča. Na tekmah jih je zmanjkalo. Tudi sam sem se tam učil, saj, če tako rečem, nisem imel pojma o smuku, imel pa sem veselje do njega. Vozil sem ga, a bil za nikamor. Po zaslugi Avstrijcev, s katerimi smo bili veliki prijatelji še naprej, smo prišli tako daleč, da smo že septembra imeli progo v Hintertuxu, kjer je bil zaprt cel ledenik, in smo imeli tam odlične pogoje."

Okoli pogojev smukačev iz "starih" časov se je spletla fama o zelo težkih razmerah v primerjavi s konkurenco. Torej to ne drži?

"Ne, ta ekipa je imela iste pogoje kot Avstrijci, razen opreme, to pa je drugo."

Ekipa je hitro razpadla. V enem letu po olimpijskih igrah je ni bilo več. Zakaj?

"Rekli smo, da tako ne gre več dalje. Potem sem šel v ekipo za evropski pokal; tam smo se tudi udeležili kakšnega smuka, predvsem če je bila kombinacija. Je pa smuk zaživel, ko ga je prevzel Gazvoda. Urban Planinšek je potem spravil v ekipo Burkharda Schafferja. Takrat pa so že bili izredni rezultati Andreja Jermana in Andreja Šporna, pred njima Petra Pena. V naši ekipi za olimpijado Pen še ni bil, je pa bil potem zelo dober. Nato je delal v ekipi skupaj s Schafferjem. Potem ko je zapustil našo moško ekipo je že dve, tri leta v tujini. Nekaj časa je bil pri Hrvatih, zdaj pa že dve leti pri avstrijski ženski A-reprezentanci. Zelo je cenjen. Planinšek pa je v ameriški smukaški ekipi."

V Mariboru ste imeli zmagovalce in zmagovalke na domačih tekmah v smuku in v tehničnih disciplinah, Branik je bil najbolj trofejen klub. Preboja v svetovnem pokalu pa ni bilo do Korenove, Draga Grubelnika, Reneja Mlekuža, Mitje Dragšiča in Petra Pena. Zakaj tako dolgo?

"Malo je bila kriva Ljubljana, zveza, ki je bila vedno proti smuku, čeprav ga je Tone do Sarajeva zelo forsiral. Ko pa na olimpijadi ni bilo uspeha, ki smo ga pričakovali, pa so rekli: 'Kaj bomo s smukom?' Tona je rekel, da smukaški ekipi moramo imeti že zaradi superveleslaloma in zato so se začeli pojavljati posamezniki, ki jih je treniral Puhalj oziroma Schaffer. V tem pogledu je bil narejen preboj, ne nazadnje je lani Čater zmagal v Val d'Iserju."

Klemen Kosi se je lani poškodoval, Boštjan Kline je v septembru prebolel covid, Čater je po zmagi na uvodnem smuku minule sezone padel v povprečje. Kam lahko posežejo v sezoni, ki se bo zanje začela čez dober mesec?

"Kosi je izreden smučar, ampak on bi bil najboljši za superveleslalom in veleslalom. Je svojeglav, ampak zelo dober. Tudi v smuku bi lahko bil dober, ampak je padel. To pusti posledice v glavi. Kline hodi tukaj pod Pohorjem s psom in sinom, pogovarjava se vsak dan, kadar je doma. On bi rad, on še kar trenira, priden fant je, ampak ne pride več zraven. Letos bo še poizkušal, ampak tega, kar je bilo, pri njem ni več. Bolezen očeta je Čatra zalo prizadela. Martin je fant, kot mora biti; je pošten in ni takšen meščan kot nekateri. Kako bo peljal, je težko reči, tudi za Klineta ne vem."

Šporn, ki je bil v Kitzbühelu drugi, je zase rekel, da ni bil tehnično razvit smukač in da ni bil smukaško motorično nadarjen. Kitzbühel pa mu je ustrezal, ker, kot je dejal, zahteva pogum in moč.

"Njegov trener je bil Janez Šmitek, največji strokovnjak, ne le velik teoretik, ampak tudi praktik, športno zelo izobražen. On je bil zadolžen za Šporna in to je bilo čudno, ker tudi v Kranjski Gori v tistih časih niso dali veliko na smuk. 'Ti si drvo, ti ne znaš niti slalomskega niti veleslalomskega zavoja narediti,' mu je rekel, ampak pubec pa je bil pravi."

Potem ko je razpadla ekipa za smuk, ste začeli delati z mladimi v evropskem pokalu. Ste hitro prepoznali, kdo je talent?

"Štiri leta sem delal v evropskem pokalu in večkrat so šli tudi A-reprezentanti z mano. Ko ni bilo tekem svetovnega pokala, mi jih je dal Tone zraven. Od teh, ki sem jih imel, sem najbolj ponosen na Jureta Koširja, Mitjo Kunca, Aleša Gorzo, Andreja Miklavca, Uroša Pavlovčiča, Jerneja Koblarja, Pena. Vsi ti so potem popolnili A-ekipo, vsi so bili dobri smučarji in vsi so potem prišli naprej. Na te sem res ponosen. To je bila dobra ekipa, tudi v tehničnih disciplinah smo vedno imeli koga med prvimi tremi, štirimi."

Kaj mora imeti v sebi talentiran smučar ali smučarka?

"Težko je to razložiti. Gibalno ravnotežje, kondicijo in tudi v glavi moraš nekaj imeti, da se vse to spoji. In pa seveda voljo. Treba je vaditi in vaditi, imeti neki cilj. Tekmovalec mora znati odlično smučati. Morda je bila naša napaka pri Braniku, da smo delali manekene za smučanje, na tekmah pa ni bilo tistega nekaj več - govorim za hitre discipline. V veleslalomu smo bili vedno nekje spredaj, pa tudi v superveleslalomu še. Za smuk in superveleslalom pa je treba malo več. Takrat so vsi vse peljali razen Bojana."

Tina Maze se rodi?

"Kot nesporen talent je zelo težka osebnost. Andrea Massi jo je k sebi spravil. On je bil kondicijski trener, ampak o smučanju ve ogromno."

Imamo Slovenci kaj obetavnih smučarjev za hitri disciplini? Je na primer Rok Ažnoh, branikovec iz Kotelj, talent?

"Je talent, ampak mi smo imeli takrat v evropskem pokalu širšo izbiro. Nas je šlo na evropski pokal deset, kot je bila kvota, vsi so bili dobri. Nekateri so prišli v A-reprezentanco. Če si zmagal evropski pokal in prišel med prvih deset, je to bilo dobro. Spomnim se, da je Kunc startal na superveleslalomu, bil je drugi ali tretji. K meni je prišel Matjaž Kranjc, ki je bil takrat trener smukaške ekipe, in rekel: 'Daj ti meni Kunca.' Ne vem, kje je bil tisti prvi smuk v svetovnem pokalu, ampak Mitja je bil med petnajst. Kunc je bil enkraten, pravi Korošec, malo težek, ampak zelo dober smučar. Gorze dolgo niso hoteli dati v mladinsko reprezentanco. Vedel sem, da je iz Črne. Oče je bil zagrizen, doma so imeli posestvo oziroma ga še imajo. Aleš je ves dan delal v gozdu tako kot naš Drago Grubelnik. Smuk je znal peljati, kombinacijo je dobro vozil, sploh je bil as v superveleslalomu. Enkrat je bil peti na svetovnem prvenstvu, če se ne motim."

Je Mariborčanom manjkala ta koroška ali gorenjska zagrizenost za doseganje vrhunskih rezultatov?

"Zagotovo, saj se ve, kako so bili ti naši zvečer po diskotekah. Gorenjci niso hodili zvečer ven. Ja, je nekaj v tej mariborski mentaliteti tudi. Dobro so smučali povsod, ampak za vrhunski rezultat je potrebne nekaj več discipline."

Ekipa za tehnične discipline je trenutno zagotovo močnejša od ekipe za hitri disciplini. Nad stroko se pa najbrž nihče ne more pritoževati. Klemen Bergant je dolgo uspešen trener Žana Kranjca in Štefana Hadalina, smukače vodi nekdanji trener Ilke Štuhec Gregor Koštomaj, Meto Hrovat je prevzel nekdanji trener Tine Maze in Petre Vlhove Livio Magoni.

"Bergant ima dva, tri tekmovalce. Eden se poškoduje, pa smo že v riti. Meto je treniral Jeseničan, ampak se z Magonijem ne more primerjati. Magoni ji bo zelo pomagal. Meta je tudi težko vodljiva, malo svojeglava. Predispozicije ima enkratne, zelo lepo smuča, vendar ima nekaj motečih faktorjev v obnašanju. Zato je dobro, da pride tuj trener, ki bo rekel: 'Čuj, punca, tako, tako in tako.' Obe slalomistki pa bosta tudi začeli voziti veleslalom, ker samo slaloma ne moreš."

Andreja Slokar je bila zelo pozitivno presenečenje pretekle sezone.

"Seveda, jaz je sploh ne poznam, ampak ko sem videl na televiziji njeno pojavo, njeno moč in tudi tehniko, sem rekel samo: 'Ala ji vera.' Očitno starši imajo denar, sicer ne bi bilo nič."

Kaj pričakujete od slovenskih smučarjev in smučark v olimpijski sezoni, ki se je začela v Söldnu?

"Morali bi dobiti moško medaljo v veleslalomu, med pet v slalomu pa bi tudi lahko prišla oba; Štefan Hadalin itak, pa tudi Žan Kranjec ga dobro pelje. Pri ženskah računam na medaljo v slalomu, v veleslalomu pa mogoče. Za smuk in superveleslalom težko rečem. Ilka bi morala krasno peljati superveleslalom. Poleti bi jo dal na veleslalom, da se nauči tajminga. Ona zavija z vso brzino za vrati."