(POROČILA S TERENA) Se vidimo. Pobegnimo iz socialnih balončkov

In bolj ko se naš svet trudi vzdrževati to dnevno rutino nekega standarda, bolj se na tisti drugi strani proizvajajo generacije tako imenovanih ranljivih skupin. Standard našega sveta potrebuje tiste ranljive skupine. Ne potrebuje pa njihovega glasu, ker bi ta prebil nevidni zid, ki je zgrajen okoli našega sveta
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Gladovna stavka nedokumentiranih delavcev v Bruslju, posnetek 8. julija Foto: EPA
Epa

Kaj imajo skupnega londonski LGBTQ-aktivist, SDS-volivec, ki glasuje proti zakonu o vodah, migrantski delavec, ki zvečer betonira luksuzno novogradnjo v centru Ljubljane, in migrantski delavec, ki brez papirjev pripravlja hrano v restavraciji sredi Bruslja? To, da na prvi pogled drug drugega ne vidijo, kar je gojišče predsodkov, ki se pridno pretapljajo v glasove za populistične politične stranke.

Nedavno se je na festivalu Delavskega filma v Hrastniku odvrtel film Ponos (Pride). Film prikaže, kako je skupina Lesbians and Gays Support the Miners (LGSM) med rudarsko stavko leta 1984 vzpostavila odnos z rudarsko skupnostjo iz južnovaližanskega Dulaisa, ki jo je LGSM finančno podpirala skozi stavkovno obdobje. Kot je povedal aktivist iz tistega obdobja, Peter Davey, "film živo prikaže trajno zapuščino LGSM: kako spoznavanje raztopi predsodke. Lezbijke in geji so na rudarje večinoma gledali kot na ljudi, polne vseh možnih seksističnih, patriarhalnih in protigejevskih/protilezbičnih stališč. Kar pa zadeva rudarje in njihove družine – ti so pričakovali skupino poženščenih čudakov, med katerimi so nekateri celo vegetarijanci! Pogovori za kuhinjsko mizo pa so razkrili skupno izkušnjo policijskega nasilja in žaljivk rumenega tiska – kar je bila vsakdanjost za lezbijke in geje, je bilo nekaj novega za rudarje in njihove družine. To je bil zgodnji primer tega, kako, 'oni' postanemo 'mi', drugačnost pa ni več povezana z drugimi, ampak postane osebna izkušnja."

Epa

V nedeljo se je odvil referendum proti zakonu o vodah. V imenu zaščite vodnih in priobalnih pasov pred novimi gradnjami in betoniranjem ter zaščite pitne vode je proti zakonu o vodah glasovalo 677.119 volivk in volivcev. Samo za primerjavo: trenutna vampirska koalicija, kjer SDS žre svoje partnerje in se napaja s širjenjem negativne energije, je pred tremi leti dobila 416.591 glasov. V volilnem okraju Grosuplje, kjer je leta 2018 na predčasnih volitvah stranka SDS dobila rekordnih 39,3 odstotka glasov, je v nedeljo proti koalicijskemu zakonu glasovalo 81,73 odstotka volivk in volivcev. Ja, čisto logično lahko sklepamo, da so tudi volivci SDS glasovali proti koalicijskemu zakonu o vodi. Tudi zadnja raziskava agencije Valicon to kaže – 34,3 odstotka volivcev SDS je izjavilo, da je glasovalo proti zakonu o vodi. Več kot šeststo tisoč glasov proti zakonu o vodi je torej jasno pokazalo, da so še teme, ki presegajo klasične politične delitve, od katerih živijo politične stranke. Povedano kratko in jasno: pravica do pitne vode pomeni veliko več kot lojalnost do katerekoli politične stranke.

In potem so tukaj vsi delavke in delavci, ki nevidno podpirajo rutine naših dni. Delavci, ki zvečer betonirajo novogradnjo. Kuhar, ki pripravlja nov gurmanski obrok "klasične slovenske kuhinje". Nedokumentirani delavec, ki sredi Bruslja čisti pisarne v poslovnih nebotičnikih ali sobe v hotelih s toliko in toliko zvezdicami. Svet, ki ga naši dnevi ne vidijo. In bolj ko se naš svet trudi vzdrževati to dnevno rutino nekega standarda, bolj se na tisti drugi strani proizvajajo generacije tako imenovanih ranljivih skupin. Standard našega sveta potrebuje tiste ranljive skupine. Ne potrebuje pa njihovega glasu, ker bi ta prebil nevidni zid, ki je zgrajen okoli našega sveta. Na primer, niti z besedo se v širši javnosti ne govori o gladovni stavki več sto nedokumentiranih delavcev migrantov sredi Bruslja, ki že leta in leta čakajo na ureditev statusa, vmes pa jih izkoriščajo delodajalci za dela v čiščenju, pripravi hrane, gradbeništvu, kmetijstvu in še in še. Gladovna stavka se je pričela 23. maja (!).

Goran Lukić
Robert Balen
Andrej Petelinšek

Marshall Ganz je rekel: "Strategija je uporaba virov, ki jih imaš v moči, ki jo potrebuješ, da dosežeš spremembo, ki jo želiš." Zato zdaj ni čas za grandiozno trkanje po prsih v stilu "pa smo jih" in pompozno razmišljanje o oblikovanju nove politične stranke/gibanja, ki bo v javnost (spet) navrglo nova in nova imena političnih odrešenikov, v katera bomo vsi gledali, dokler se ne bodo spet utopila v močvirju politično korektne radikalne sredine. Ne. Vso nakopičeno pozitivno energijo je treba usmeriti v tisto dolgočasno dnevno povezovanje vseh virov, ki jih imamo, zato da te vire prevedemo v moč, ki bo prinesla spremembe, ki jih želimo. In bo upala uzreti v svet nevidnega izkoriščanja in ga izbrisati. In bo izbrisala izkoriščevalce, ne pa delavcev.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta