(POGLED) Osamosvojitev od osamosvojiteljev

Že vidim. Kolesje osamosvojitvene mitologije se bo ta teden prestavilo v višjo prestavo. Treba se je postaviti v prvo vrsto. Zloščiti govore. Jih že vidim. "Prave" osamosvojitelje: kaj hočeš povedati z osamosvojitveno mitologijo, ali zanikaš osnovne temelje slovenske države?! Ne. Na živce mi gre, kako je realen politični proces slovenske osamosvojitve postal prozoren politični projekt. Zloščena politična mitologija. S katero se posamezni politiki znajo zelo dobro opremiti in vedno znova paradirati. Ali to ali pa "pravilno" interpretiranje vloge partizanov.{infobox-quote_full}163426{/infobox-quote_full}

Ma dajte, nehajte že enkrat z uporabo zgodovine kot projektom za večno politično preživetje. Poglejte raje tukaj in zdaj. Tukaj in zdaj berem o tem, kako je prvi osamosvojitelj državnemu zboru predlagal za novega ministra za pravosodje osebo, ki so jo ovadili kriminalisti iz Murske Sobote zaradi kaznivih dejanj s področja gospodarske kriminalitete. Tukaj in zdaj vidim delavca, ki mi je poslal izvid psihiatra, v katerem ta zanj piše, da ne vidi izhoda, da je v ekstremni finančni stiski. Tukaj in zdaj vidim delavca, ki mi je včeraj poslal SMS: "Po prejemu socialne pomoči mi je ostalo 15 evrov na računu." Tukaj in zdaj prejmem elektronsko sporočilo delavke, ki se je poškodovala na delovnem mestu, prejemala izjemno nizko bolniško nadomestilo, zdaj pa še nižje invalidsko nadomestilo.{api_embed_photo_L30}678260{/api_embed_photo_L30}

In zadnje, kar potrebujem, je inflacija bučnih državotvornih govorov, po potrebi zagrajenih z živim ščitom posebnih policijskih enot. Kot se je to zgodilo prejšnje leto, a ne, "pravi osamosvojitelji"? In zadnje, kar potrebujem, je to, da mi vsak dan iz vsakega medija skačejo takšne in drugačne tviter izjave "pravih osamosvojiteljev", ki sikajo, diskreditirajo in napadajo vse "neprave". Vse, ki se ne skladajo v ta monolitni večdesetletni projekt politične privatizacije osamosvojitvenega procesa. In zadnje, kar potrebujem, je to, da se je skoraj celotni medijski prostor sprevrgel v čakalnico na nove besedne izbruhe "pravih osamosvojiteljev". Medtem ko vodstva teh istih medijskih hiš s tresočimi rokami odpirajo rezultate razpisov za medijske vsebine. In zadnje, kar potrebujem, je to, da se je vsa ta aktivistična energija s konca osemdesetih let zelo očitno spremenila v kepo iz cinizma, nostalgije in frustracij. Ki občasno izpljune kakšno "močno" izjavo. Vmes pa se kotali po elektronskih sporočilih in telefonskih klicih. In zadnje, kar potrebujem, je vsa ta glasna akademska tišina ob vseh idiotizmih, ki se dogajajo vsak dan. Ob vsej tej zakonodaji, ki se jo tako očitno piše "za naše". In zadnje, kar potrebujem, je začudenje, kako smo pristali tam, kjer smo. Vprašajte vse tiste, ki so odgovornost za prihodnost zamenjali s konformizmom v večni sedanjosti. Ki svobodo enačijo z možnostjo, da končno pijejo kavico na terasi. Ki svobodo enačijo s tem, da se svobodno odločijo, kam bodo šli na morje. Ki svobodo enačijo s pohvalo šefa, za katero plačajo s samoumevnim dvanajsturnim delovnikom.{api_embed_photo}678257{/api_embed_photo}

Vsem tem ponujam naslednje besede iz filma Mreža iz leta 1976: "Vemo, da je stanje slabo – hujše od slabega." Stanje je noro. Kot da vse naokoli postaja noro in zato ne gremo več ven. Čepimo v naših hišah in počasi se svet, v katerem živimo, krči in rečemo: "Prosim, dajte nas vsaj pustiti pri miru v naši dnevni sobi. Naj imam svoj toaster in televizijo in ne bom povedal ničesar. Samo pustite nas pri miru." No, ne bom vas pustil pri miru. Hočem, da (se) znorite! Nočem, da protestirate. Nočem, da razgrajate, nočem, da pišete svojemu poslancu, ker tako in tako ne vem, kaj naj mu napišete. Ne vem, kaj narediti z depresijo in inflacijo in z Rusi in kriminalom. Vse, kar vem, je, da morate prvo znoreti. Moraš reči: "Sem človeško bitje in moje življenje ima vrednost!"{api_embed_photo_L30}678256{/api_embed_photo_L30}

Ko smo že pri filmih. Saj se spomnite filma Groundhog Day – Neskončni dan? Ko se vremenskemu napovedovalcu vsak dan ponavlja 2. februar? Si predstavljate, da se to vam zgodi? Seveda ne. Pa vendar si to dopuščamo. Isti politični okvir. Iste poosamosvojitvene besede. Isto trkanje po prsih.

In kaj bomo zdaj? Tarnali in se ignorantsko veselili nove kavice na terasi? Čakali na nov tvit kašnega izmed "pravih osamosvojiteljev"? Skupaj zafrustrirano tolkli po tipkovnici, kam smo prišli? Ali se pač zadrli, da je dosti te množične politične psihoze, ki že leta in leta paralizira in zastruplja naš vsakdan?