Ne, ne, to sploh ni cinično vprašanje v času povečane brezposelnosti. To vprašanje pravzaprav cilja v center praznovanja prvega maja. In tam je boj za krajši delovni čas. Splošno brskanje po zgodovini nam namreč prebere, da je prvi maj nastal kot spomin na delavske proteste za osemurni delovni čas, ki so se pričeli prvega maja 1886 v Združenih državah Amerike. Prvega maja 1886 je sicer 80 tisoč delavcev v Chicagu šlo na ulice z zahtevo za osemurni delovnik, poleg 200 tisoč delavcev širom po Združenih državah Amerike. Prvi maj je nastal kot spomin na sedem delavskih aktivistov, ki so bili nepravično obsojeni na smrt, ker naj bi bili vrgli bombo na policijo, ki je napadla protestnike. Delodajalci in vlada so bili očitno odločeni, da pohodijo delavsko gibanje. Štirje delavski aktivisti so bili usmrčeni. Peti je naredil samomor. Eden je bil obsojen na petnajst let zapora. Preživeli trije so bili kasneje oproščeni, boj za osemurni delovni čas se je pa medtem nadaljeval. Pred samo usmrtitvijo je delavski aktivist August Spies povedal naslednje: "Če mislite, da boste z obešanjem nas pohodili delavsko gibanje - gibanje, od katerega milijoni, ki živijo v želji in revščini, sužnji plač, pričakujejo odrešitev, če je to vaše mnenje, pa nas obesite! Tukaj boste stopili na iskrico, toda tu in tam, za vami in pred vami ter povsod bodo goreli plameni. Gre za požar, ki ga ne morete ugasniti."
Ja, prvi maj je praznik delavskega gibanja, ki se je goreče in z lastnimi življenji borilo za osemurni delovni čas. Ne za več dela, temveč za počitek od dela.
In zdaj nekaj zelo pomembnega, kar je napisal zgodovinar Eric Hobsbawm v članku o zgodovini prvega maja: "Tisto, kar je naredilo prvi maj, je izbor simbolike nad praktičnimi razlogi. Dejanje simbolične zaustavitve dela je bilo tisto, kar je naredilo prvi maj v več kot zgolj še eno demonstracijo (...) Ne delati v delovnem dnevu je bilo tako uveljavljanje moči delavskega razreda - pravzaprav najpomembnejše uveljavljanje te moči - in bistvo svobode, namreč ne prisiljevanja k delu, temveč izbrati, da boš ta dan v družbi družine in prijateljev. To je bila tako gesta razredne uveljavitve in razrednega boja kot tudi praznik: nekakšna napoved za dobro življenje, ki prihaja po emancipaciji dela."
In če še ostanemo pri zgodovinarju Hobsbawmu: "Pravzaprav je bil glavni razlog za velik uspeh prvega maja ta, da so ga delavci dojemali kot edini praznik, ki je namenjen samo njim in nikomur drugemu, izborili pa so si ga sami, z lastnim naporom. Še več, na ta dan so postali delavci, ki so bili sicer bolj ali manj nevidni, jasno opaženi, prevzeli so prostor, ki ga sicer zavzemajo njihovi šefi, politiki in buržoazija. 'Duhovniki imajo svoje praznike,' je pisal časopis v mestu Voghera v dolini reke Pad leta 1891, 'centristi imajo svoje praznike in tudi demokrati. Prvi maj pa je praznik delavcev vsega sveta.'"
Torej prvi maj je praznik upora delavstva, ki pravi: ne, danes ne delam. Prvi maj je praznik pravice, da se ustaviš. Prvi maj je praznik pravice, da če tako želiš, ne delaš - nič.
Tako je. Revolucionarni naboj prvega maja je v pravici do nedela, do izstopa iz (u)stroja nenehnega dela (beri: izkoriščanja). Do izstopa iz ustroja nenehnega dela, ki postavlja toteme izgorelim delavcem, samo da bi takoj zatem nanje pozabil. Do izstopa iz ustroja nenehnega dela, ki izgorelim delavcem ponuja individualne diagnoze, terapije, tablete, vse, samo da se s prstom ne kaže na sistemski problem uberdela. Kajti kapital se nikoli ne ustavi, kajne?
Kaj pa ti? Ali si svoboden?
Tako preprosto je to. Sem delavec. Nisem pa nikogaršnja lastnina.
In to velja tudi za prvi maj. Prvi maj ni v protestantsko etiko zavit klic kapitala k vključitvi v svet (nenehnega) dela. Ne, slogan prvega maja ne sme biti Ni praznik, če ni dela. Pravi slogan prvega maja je: "Kaj delaš? Nič. Ker sem se tako odločil."
Prvi maj ne more biti darilo kapitala, zavito v obred nostalgije, temveč slavljenje osvoboditve delavca izpod jarma (samo)izkoriščanja.
Kaj pa ti? Ali si svoboden?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
