Pred nekaj dnevi smo v Delavski svetovalnici prejeli elektronsko sporočilo, ki pravzaprav ne samo da pove marsikaj o družbi, v kateri živimo. Pove vse o družbi, v kateri živimo.
Pisala nam je namreč gospodična, ki nas je spraševala za svojega očeta. Njen oče je varnostnik z izjemno nizko plačo, kot je pravzaprav žalostna realnost tega celotnega sektorja. Sam sem že imel v rokah plačilno listo varnostnice, katere osnovna plača za polni delovni čas je bila nekaj več kot 330 evrov. Bruto, da ne pozabimo. No, ta isti gospod mora iti čez nekaj tednov na težjo operacijo. Ta isti gospod pa ni bil že več kot dvajset let niti en dan na bolniški. In ta isti gospod ne ve, kakšen dohodek bo imel med bolniško. Zaradi tega ta isti gospod razmišlja, da mogoče sploh ne bi šel na operacijo. Seveda njegovo hčerko zelo skrbi zanj. Postavila nam je vprašanje: "Kaj pravi zakonodaja za tiste, ki imajo tako nizke plače?"
Seveda smo ji odgovorili. Bolniška očeta bo obračunana v skladu z zakonodajo, v primeru začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, to pomeni prvih 90 koledarskih dni 80 odstotkov osnove, nad 90 koledarskih dni pa 90 odstotkov osnove. Nadomestilo se bo obračunalo v višini očetove povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti. Pri tem smo v odgovoru tudi zapisali, da res upamo, da bo gospod med višino plače in svojim zdravjem izbral slednje, in da smo v Delavski svetovalnici gospodu vsekakor pripravljeni pomagati, kakorkoli je možno.
A v vsakem primeru ostaja zelo grenak priokus. Kam smo prišli? To vprašanje pa je v bistvu napačno. Saj bi se morali vprašati: kako to, da smo tukaj, kjer smo? Kako je možno, da delavec, ki celo svojo delovno dobo ni bil en dan na bolniški (pa tudi, če bi bil!), razmišlja, ali bo finančno zdržal bolniško? V približno istem času sva s sodelavko obiskala enega od delavskih domov v Ljubljani. Ena izmed vrat nam je odprl delavec, ki je očitno šepal in je imel povito nogo. Ko sva ga vprašala, kaj je to, je odmahnil z roko in rekel: "Eh, nič takega, na delovnem mestu se je nekaj zgodilo." Ko sva ga vprašala, ali bo šel na bolniško, je rekel, da ne. Ko sva ga vprašala, ali je prejel poškodbeni list, je rekel, da ne.
Ko smo že pri poškodbah pri delu - delavca, starega nekaj več kot trideset let, je pred dvema letoma močno ukleščil viličarist. Delavcu oktobra prejšnje leto osebni zdravnik ni dal predloga za podaljšanje bolniške, četudi se delavcu zdravstveno stanje zagotovo ni izboljšalo. Delodajalec mu je dal odpoved. Zdaj je delavec popolnoma brez prihodkov. Poklicali smo njegovega zdravnika in ga direktno vprašali, zakaj za delavca, ki očitno potrebuje rehabilitacijo, ni predlagal podaljšanja bolniške. Pri čemer isti delavec sedaj čaka na invalidsko komisijo (!). Zdravnik ni znal podati konkretnega odgovora in se je očitno izmikal. Verjamemo, da bo na podlagi našega pogovora zdravnik zadevo saniral in omogočil delavcu ustrezno zdravljenje in vključitev v zavarovanje. Kaj pa je z vsemi delavci, ki recimo sploh nimajo osebnega zdravnika? Kaj se zgodi z njimi ob poškodbi pri delu? Kako sploh odprejo bolniško?
To pač ni vaš svet, kajne? In tako naprej orkestrirano in obsedeno tipkate
Še bolj bizaren je primer delavca, nekdaj zaposlenega v podjetju za nizke gradnje. Delavec je moral nekega dne ročno dvigniti pokrov za gorivo na enem izmed gradbenih strojev. Pokrov je sicer težak okoli 70 kilogramov. Ko ga je dvignil, je slišal, da mu je v hrbtu nekaj počilo. Pregled pri zdravniku je pokazal zdrs treh vretenc. Delodajalec ni podpisal poškodbenega lista. Ko se je delavec zglasil pri nas, smo poklicali odvetnika podjetja glede tega delavca. Odvetnik je povedal naslednje: pregledali smo zadevo in ta nesreča se ni zgodila. Kar tako je to rekel. Kot da se pogovarja o tem, kaj bo danes jedel za kosilo.
Ja, tu smo, ablast. Medtem ko vi odtujeno tipkate tipke v državnem zboru in še bolj odtujeno tvitate. In medtem ko vi politično orkestrirano že ustvarjate nove krize, v katerih boste lahko samo še bolj utrdili veliko družbeno prestrukturiranje po meri vašega velikega vodje, je prava kriza pred vašimi nosovi. Vsak dan. V tišini nevidnih poškodb pri delu. V tišini zgaranih delavcev, ki se uničujejo vsak dan. V tišini uničenih delavcev, ki se jih odvrže na Karitas, Rdeči križ.
Ampak to pač ni vaš svet, kajne? In tako naprej orkestrirano in obsedeno tipkate. In se narcisoidno trepljate po ramenih v zrcalih teh tipk.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
