
Ta zaključni uvodnik bo izpadel silna naivno. Idealistično. In ja, Anton Aškerc je (bil) en velik kreten. Pazite, človek je že pred kakšnimi 150 leti poskušal dopovedati politikom in drugim posameznikom z močjo, da je treba delati za ljudstvo, za narod, za domovino. Ker takrat ni bilo facebookov, x-ov, instagramov in tiktokov, je nesrečni pesnik ta načela in priporočila v politične buče poskušal zabiti s poezijo, enim od takratnih redkih družbenih omrežij. Šel je celo tako daleč, da je v enem od svojih kanalov objavil, danes bi rekli, da je postal, Čašo nesmrtnosti. V bistvu mu ni bilo treba, kajti sto in še nekaj let kasneje je učinek enak ničli. Novodobni slovenski politiki je lik mladega Abduramana, ki išče lek za nesmrtnost, španska vas, Aškerčev napotek preko starega Ali Rašida, da se nesmrtnost doseže le z dobrimi deli, slavnimi dejanji za rojake in domovino, saj bo v delih svojih živel večno, pa se sliši kot, no, slaba šala.
Političark in politikov, ki bi dali prednost javnemu dobremu pred zasebnimi in strankarskimi interesi, je bilo v kratki zgodovini samostojne Slovenije - če smo zelo prizanesljivi - za prste ene roke in še malo, morda še največ v romantičnem obdobju osamosvajanja, ko se je zdelo, da bodo interesi naroda in državljanov na sončni strani Alp vendarle na prvem mestu. Kakšna zmota!
Političark in politikov, ki bi dali prednost javnemu dobremu pred zasebnimi in strankarskimi interesi, je bilo v kratki zgodovini samostojne Slovenije - če smo zelo prizanesljivi - za prste ene roke in še malo, morda še največ v romantičnem obdobju osamosvajanja, ko se je zdelo, da bodo interesi naroda in državljanov na sončni strani Alp vendarle na prvem mestu. Kakšna zmota!